Glavni trg 24
1240 Kamnik
Danes, 9. avgusta 2024, je Kamničan Franc Primožič dopolnil 100 let. Že včeraj so mu člani Društva upokojencev Kamnik, Planinskega društva Kamnik, člani bosonogi na Vovar in Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik na njegovem domu pripravili tako imenovano ofiranje, kjer se je zbranim v imenu Občine Kamnik pridružila podžupanja Romana Učakar. Na današnji dan, ko praznuje 100. rojstni dan, pa so mu člani Avto-moto društva Kamnik pripravili druženje v njihovih prostorih, kjer mu je čestital tudi župan Matej Slapar.
Franc Primožič se je rodil v Pevmi pri Gorici 9. avgusta 1924, v začetku tridesetih let pa se je njegova družina preselila v Kamnik, kjer še danes živi. Je mobiliziranec v nemško vojsko, sovjetski partizan in eden poslednjih tankistov druge svetovne vojne, ki je v svojem življenju večkrat zrl smrti v oči in se za las izognil Golemu otoku. Rešili so ga jeklena volja, pogum, iznajdljivost, pa tudi veliko sreče, prizna. Ne samo dogodkov, spomni se datumov, krajev in celo imen ljudi, ki jih je poznal pred 80 leti. Edina stvar, o kateri ne želi govoriti, pa je Titova jugoslovanska vojska. Franc je v življenju videl ogromno vojnih grozot, a pravi, da nikoli ni trpel za posttravmatsko stresno motnjo. »Ne vem, zakaj. Niti sanja se mi ne o tem, res nenavadno,« pravi. Za vsa prizadevanja si je prislužil številna odlikovanja, fotografijo za dokaz nosi v denarnici.
Primožič je bil med vojno, ko je živel v Kamniku, mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem.
Zahvaljujoč svojemu znanju, iznajdljivosti in kančku sreče je Franc dočakal konec vojne. S tankom, ki mu je poveljeval, so prišli v Ljubljano in v drugi polovici maja 1945 v Trst, od koder pa so jih izgnali angleški zavezniki. Osramočeni so morali zapustiti Slovensko primorje. V jugoslovanki armadi kljub širokemu znanju in izjemno bogatim vojnim izkušnjam ni bil dobro sprejet, balkanski primitivizem pa ga je odbijal. Demobiliziran je bil šele konec leta 1947. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe.
Po vojni je Franc v telovadnici spoznal svojo ženo in se poročil, rodila sta se jima dva sinova. Nekaj časa je delal v tekstilni industriji, potem pa postal inštruktor v avtošoli in še danes, pri 100 letih, avto še vedno vozi. Celo življenje je bil športnik – vrtel se je na telovadnem orodju, ogromno je planinaril. V vsaki alpski državi je splezal na dva najvišja vrhova – stal je na vrhu Matterhorna, Mont Blanca, Gran Paradisa, Jungfraua ... Kolikokrat je bil na Triglavu, niti ne ve. In v odlični formi je še danes. Poleti kolesari – s specialko naredi do 100 kilometrov na teden. Pozimi smuča – na belih strminah Krvavca ne izpusti nobenega lepega dneva zimske sezone. Vsak dan vstane ob 6. uri, prebere časopis, poje zajtrk, dela na vrtu in se rekreira, k počitku pa se odpravi šele potem, ko pogleda vsa poročila, tudi tuja, od 19. ure do polnoči. K zdravniku ne hodi. »Moj karton je še nedolžen,« na vprašanje kakšen je njegov recept za dolgo življenje pa odgovori: »Ja, umreti ne smeš. Celo življenje živim po skavtskih načelih – brez cigaret, brez alkohola, brez lumparij. Z veliko športa. In to me drži.«
Župan Matej Slapar mu je danes s košarico zdravja iskreno čestital ob zavidanja vrednem visokem jubileju in mu zaželel naj ga še naprej spremljajo zdravje, dobra volja in vedra misel in naj ga okrogli jubilej v krogu njegovih najbližjih napolni z radostjo, nasmehi in čudovitimi trenutki. Zaželel mu je še obilo prijetnih pohodov po kamniških vršacih, mnogo kolesarskih užitkov po lepih kamniških poteh in smučarskih užitkov po belih strminah sosednje občine.
ISKRENE ČESTITKE GOSPOD FRANC PRIMOŽIČ ZA ČASTITLJIVIH 100 LET.
Ob 150. obletnici rojstva in 90. obletnici smrti generala in pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto generala Rudolfa Maistra. Ta veliki Slovenec se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku, zato bomo tudi v Kamniku, Maistrovem mestu, počastili spomin na našega izjemnega rojaka.
Rudolf Maister - Vojanov ni bil samo borec za severno mejo in tisti, ki je ubranil in ohranil ozemeljsko celovitost naše domovine, temveč zelo vsestranska osebnost, pesnik, slikar in bibliofil. Letos bomo v Kamniku praznovali tudi njegovo 100. obletnico imenovanja za častnega meščana.
Spremljajte dogodke, ki se bodo odvijali ob letu generala Rudolfa Maistra in s katerimi bo Občina Kamnik z različnimi javnimi zavodi in drugimi organizacijami počastila spomin v Kamniku – Maistrovem mestu.