Spominska slovesnost na Trgu Talcev

 

Spominske svečanosti se je udeležil predsednik ZB NOB Kamnik Igor Kanižar, predstavniki Gorske reševalne službe Kamnik, praporščaki, svetnice in svetniki, člani Združenja za vrednote NOB Kamnik in Komenda ter druge občanke in občani. 

 

Udeležence spominske slovesnosti je pozdravil tudi župan Matej Slapar. Dejal je, da je bilo osem pogumnih in domoljubnih Kamničanov, plemenitega srca, na najbolj okruten način umorjenih leta 1942. Župan je dodal, da je osemkotno fontano leta 1972 zasnoval arhitekt Bojan Schlegl v spomin na teh osem junakov, danes pa je opomnik, da se grozodejstva vojne ne bi nikoli več ponovila.

 

Zbrane je v pozdravnem nagovoru uvodoma nagovorila predsednica ZB NOB Kamnik Center Alenka Jevšnik,  ki je delila Spomine na vojne dni Franca Uršiča, ki je bil priča omenjenih dogodkov : »V Kamniku so 30. junija 1942 pri takratni pošti obesili osem talcev, med njimi tudi mojega birmanskega botra Antona Balantiča. Aretirali so ga na Dolu pod Veliko planino, ko je tam drvaril. Odpeljali so ga v Begunje, od tam pa na vislice. Te talce, ki so bili obešeni pri pošti, sem videl, ko sem šel na delo in me je prizor zelo pretresel ter se dogodka spominjam še dandanes. Proti koncu leta 1942 sem dobil poziv za odhod v RAD. Rad bi pobegnil v partizane, iskal sem zveze, pa mi kot neukemu osemnajstletniku ni uspelo. Tako sem 11. januarja 1943 vzel v roke lesen kovček s prtljago in z drugimi sovaščani, ki so bili vpoklicani, odkorakal na avtobus v Kamnik. Med potjo mi je sovaščanka dala v roko pol litra žganja. Španov Tone, ki je bil leto starejši od mene, je dejal: »Dečki, poglejte z Zduše še enkrat naše lepe kamniške vršace in našo vas Godič. Ali bomo to še kdaj videli ali nikoli več?« Takrat je sestra Mici vzela moj kovček, jaz pa sem se dotaknil mamine svetinjice, ki mi jo je dala, da bi se srečno vrnil. Odprl sem domačega in naredil prvi požirek, ko sem prišel na Dolgo brv pa zadnjega ter stekleničko vrgel v Kamniško Bistrico. Na brvi sem srečal svojega očeta, ki me je objel in v joku dejal: »Francelj ali se bova še kdaj videla?« Res se nisva videla nikoli več, ker je na moj 20. rojstni dan, 15. novembra 1944, umrl, jaz pa sem bil takrat v Edinburgu – v angleški vojaški uniformi, pripravljen za odhod v London.«

 

Slavnostni govornik je bil zgodovinar, izredni profesor na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Bojan Balkovec, ki je dejal: »Pred nekaj dnevi se je zaključilo šolsko leto. Šolarji so dobili spričevala in začele so se počitnice. Šolsko leto 1940-1941 je bilo drugačno. Šestega aprila so nacistična Nemčija, fašistična Italija in Madžarska napadle Kraljevino Jugoslavijo in pouka je bilo konec. Po razdelitvi slovenskega ozemlja med napadalce je šola je postala pomembno orodje v uničevanju zavesti domačega prebivalstva. Slovenci naj bi pozabili na svoj jezik in kulturo in prevzeli kulturo okupatorja. Pravzaprav pouka v nemški okupacijski coni niti ni bilo veliko, učili so se nemščino in prepevali nemške pesmi. Že pred mnogimi leti mi je zgodovinarka, po rodu z Gorenjske, cinično dejala, da je bila edina dobra stran nemške osnovne šole znanje nemščine, ki jo je kasneje kot zgodovinarka potrebovala. Nemški učitelji so šolarje prisilili tudi k ogledom usmrčenih talcev, o čemer je pred leti na tem mestu govoril Cene Griljc. Dva dneva nas ločita od 82. obletnice zločina okupatorja nad osmimi možmi, ki so jih na tem mestu obesili kot talce. Kdo je talec? Jezikovna razlaga pravi: “oseba, ki jo zlasti okupator določi za povračilno žrtev” Ta razlaga omenja obe strani, okupatorja in žrtev, ki pa nista v enakopravnem položaju. Okupator je bil tisti, ki je nepovabljen prišel k nam in nam vsiljeval svoj prav. Talci so največkrat posamezniki, ki niso nujno neposredno vpleteni v vojaški spopad, a za okupatorja so civilisti najlažje dosegljivi in nad njimi se je najlažje maščevati. Streljanje talcev je odraz nemoči okupatorja, da bi vojaško porazil upor prebivalcev, ki si ne želijo njegove oblasti. Nacistična Nemčija in fašistična Italija, ki sta okupirali največji del ozemlja Slovenije, sta poboje talcev uporabili kot najmočnejše orožje za zastraševanje civilnega prebivalstva. Predvsem nemški okupator je s streljanjem talcev začel kmalu po okupaciji in ga izvajal tako rekoč do konca vojne, saj so bili zadnji talci usmrčeni aprila 1945, ko je bilo že jasno, da bo Nemčija vojno izgubila. Nacisti so skušali s streljanjem talcev zatreti upornega duha, kar pa jim ni uspelo, prej nasprotno, večji teror je krepil odpor, saj je prebivalstvo uvidelo, da v novem nemškem redu za Slovence ni prostora. Nacisti so želeli slovenski prostor očistiti in ga pripraviti za Nemce, zato je bilo potrebno prebivalce izseliti, z morebitnimi uporniki pa obračunati hitro in odločno in neusmiljeno. Namen nacistov, da z usmrtitvami talcev zatrejo upor kaže tudi množičnost pobojev. Poleti 1942 so v celjskem Starem piskru usmrtili 100 talcev, v mariborskih sodnih zaporih pa so v šestnajstih streljanjih leta 1942 usmrtili 502 talca. Na tem mestu so 30. junija 1942 usmrtili osem domačinov. To so bili: Zorko Rebernik iz Podgorice, star 21 let, France Erjavšek iz Županjih njiv, star 22 let, Julij Osenar iz Vrhpolja, star 22 let, Karel Kregar iz Kregarjevega, star 26 let, Franc Jeras iz Stahovice, star 31 let, Miha Preklet iz Stahovice, star 40 let, Janez Grabnar iz Nevelj, star 41 let in Anton Balantič iz GodIča, star 42 let.«

 

Dr. Bojan Balkovec je nadaljeval: »Nemci so po usmrtitvah natisnili dvojezične letake v nemščini in slovenščini, kjer so bili našteti usmrčeni in naveden vzrok za usmrtitev. Plakat z imeni tukajšnjih usmrčenih govori o komunistični tolpi, ki je izvajala roparske napade v Kamniku in okolici, pri čemer so nemške policijske sile uspele ubiti 18 banditov in jih več ujeti. Letak še navaja, da so za sodelovanje z uporniki in oviranje nemške policije, prejeli zasluženo kazen. Na dnu plakatov je običajno sledilo opozorilo prebivalstvu in poziv odpornikom, naj se prijavijo oblastem. Talci so bili lahko posamezniki, ki so jih okupatorji že zaprli v zapor. Tam so bili mučeni in nazadnje usmrčeni. Nekateri med njimi so imeli možnost svojim dragim poslati pismo, se od njih posloviti. Ohranjena so mnoga pretresljiva poslovilna pisma. Nekateri zaporniki niso smeli pisati in so se poslovili z napisi na stenah celic v zaporih. Mnogokrat pa je okupator talce usmrtil med svojimi akcijami na terenu, mnoge tudi na dvorišču lastnega doma. Nasilje okupatorja pa ni zatrlo upora in maja 1945 je prišla zmaga nad zlom, ki je mnoge narode v Evropi in drugod po svetu želelo uničiti. Vojna se je končala, prišel je mir, kljub obljubam, da vojne ne bo nikoli več, pa ni dolgo trajal. Pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja. Žal tega ne moremo trditi, ko razmišljamo o vojnah. Iz zgodovine se nismo naučili ničesar. Od najstarejših obdobjih človeške civilizacije do danes je bilo po različnih merilih med 1500 in 10000 vojn in spopadov. Ne glede na to, katero od številk upoštevamo, smo imeli dovolj možnosti, da bi se naučili živeti v miru. Vsaka vojna je prinesla ropanja, uničevanje vsega, kar je družba tedaj imela, predvsem pa veliko nepotrebnih žrtev.  Za vsakim umrlim so ostali žalujoči, za tukajšnjimi žrtvami so ostale žalujoče matere, očetje, bratje, sestre, žene, otroci... Danes je človek največja grožnja obstoju civilizacije. Človek je v preteklosti raziskal vse kotičke tega sveta in nazadnje odšel še v vesolje  - tako daleč, da si te razdalje težko predstavljamo. Z znanjem smo odpravili mnoge nalezljive bolezni in izkoreninili smo tudi tiste, ki so lahko še pred dvestopetdesetimi leti pomenile neizogibno smrt in so danes samo še opis, ki si ga preberemo v knjigi. Albertu Einsteinu pripisujejo misel »Dve stvari sta brezmejni: vesolje in človeška neumnost,  a za vesolje nisem prepričan.« Vojne so eden od odrazov človeške neumnosti. Neumne poteze, ki pripeljejo do vojne, so bile in so sprožene zaradi grabežljivosti, nevoščljivosti, oholosti, neracionalnega strahu. Umrlih, ranjenih in poškodovanih je vsak dan več. Vojna pomeni uničenje vsega. V vojnah, ki jih gledamo na televiziji, na posnetkih iz Gaze, Ukrajine, Sudana, Haitija in drugod vidimo velikansko trpljenje in uničenje. Današnje vojne so totalne in potekajo povsod in uničujejo vse. Vsak od nas ima le eno življenje in eno smrt, je zapisal Oton Župančič, zato si moramo toliko bolj prizadevati za mir. A če je človeštvo zmoglo s svojim umom doseči neverjetne stvari, ali je sposobno doseči tudi konec vojn, ki še potekajo in jih preprečiti v bodoče? Žal je za mir  potreben napor, ki ga premnogi predstavniki, ki jih izvolimo za upravljanje družbe, torej politiki, niso sposobni. Še težje kot pogovarjati se o miru, ko vojna že traja, je reševanje sporov, da do spopada sploh ne pride. Za to sta potrebna potrpljenje, modrost, vizija, strpnost in želja po skupnem dobrem.  Vsega tega pa danes v politiki manjka. Iščejo se rešitve, ki so všečne in se do njih hitro pride. Pri reševanju sporov in ohranjanju miru, so hitre rešitve najslabše – velikokrat vodijo le v odlaganje težav in nadaljevanje krize. Naša himna poje o miru med narodi, svetu brez prepirov, o svobodi in miru med sosedi. Za mir se moramo zavzemati vsi in ves čas, naša dolžnost je, da politike na to opominjamo in od njih zahtevamo, da si prizadevajo za mirne rešitve sporov. Tukajšnji spomenik, vodnjak, je posvečen osmim junakom, talcem, ki so umrli, ker okupator ni želel  enakosti, svobode in bratstva med vsemi narodi. Posvetilo miru je tudi današnja proslava, na kateri se spominjamo tistih, ki so umrli zato, ker okupator ni želel miru in svobode,  ampak nadvlado, zatiranje in uničenje drugega naroda.«

 

Predstavnik Gorske reševalne službe Kamnik Cene Griljc pa je ob tej priložnosti dejal, da kadarkoli se znajde na Trgu talcev, vedno se mu v spomin povrne slika teh osmih mož, ki so bili na tem kraju na grozovit način obešeni, potem ko je kot 8-letni deček dogodek doživel na lastne oči. V ta dogodek je bil nehote vpleten tudi dr. Julij Polec, čigar ime nosi kamniški zdravstveni dom. Doktor Polec je bil rojen Kamničan (8. oktober 1883) in je živel v hiši na današnji Maistrovi ulici. Leta 1941 se je vključil v partizansko gibanje, dobil je partizansko ime Omega. V hiši je živel s služkinjo, dvajsetletno Ivanko Trebušak iz Tuhinja. Leta 1941 sta morala to hišo zapustiti, saj jo je prevzel kamniški gestapo. Preselila sta se v Keršmančevo vilo v Mekinjah. V spominih Ivanke Trebušak je Cene Griljc dobil določene informacije, kaj se je dogajalo v tistem času z dr. Polcem, tudi to, da je moral prisostvovati usmrtitvi teh osmih mož, da bi potrdil njihovo smrt. Bil je skrajno žalosten, ni se upal prigovarjati, ampak našel je veliko izgovorov. Pri dr. Polcu so bili tudi sestanki kamniške Osvobodilne fronte, v to vilo so Kamničani prinašali hrano, strelivo, obleko, škornje … a Ivanka tega ni vedela. V Kamniku so bili trije domačini, ki so delali za gestapo. Naokrog so hodili raztrgani in se pretvarjali, da so partizani, zato so jim rekli raztrganci. Gestapu so prinašali vse mogoče podatke in dr. Polcu je postalo vroče tudi v Keršmančevi vili. Ivanka je v svojih spominih zapisala, da je 7. decembra 1943 ob sedmih zjutraj prišel pred vrata gestapo in aretiral dr. Polca, dva dni zatem pa tudi njo. Oba so odpeljali v Begunje. 
Cene Griljc je delal v kamniški Barutani in tam je srečal Ferdinanda Miheliča, ki je bil zaprt skupaj z dr. Polcem v Begunjah. »Tam sta bila oba zelo pretepena, komaj sta se spoznala, ko sta se srečala, čeprav sta delala skupaj v ilegali. Po njegovem je bilo okrog 29. januarja 1944, ko mu je dr. Polec razlagal, da so kar naenkrat bili vsi zelo prijazni z njim, in mu obljubili službo v ambulanti na Dunaju. Dr. Polec jim je verjel, Mihelič pa ne. 31. januarja ob 10. uri dopoldan so ga ustrelili na dvorišču v Begunjah. Petindvajset let je bil zdravnik v Kamniku, in vsi smo lahko ponosni, da naš Zdravstveni dom nosi njegovo ime,« je sklenil svoj govor Cene Griljc.  

Predstavniki organizatorjev spominske svečanosti so položili venca k spomeniku.

Spominsko svečanost je povezoval Goran Peršin. Za kulturni program pa so poskrbeli člani Moškega pevskega zbora Radomlje pod vodstvom Primoža Leskovca in Goran Peršin z recitiranjem pesmi Karla Destovnika Kajuha.