S sadnih dreves v knjigo in nazadnje na krožnik

Projekt Znanje preteklosti za zdravo prihodnost

Marca 2023 je Javni zavod za kulturo Kamnik (JZKK) pri Lokalni akcijski skupini (LAS) Srce Slovenije uspešno kandidiral za pridobitev projekta Znanje preteklosti za zdravo prihodnost, ki ga  sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014–2020. Osrednji namen projekta, pri katerem JZKK sodeluje z Občino Kamnik, Sadjarsko-vrtnarskim društvom Tunjice in Društvom podeželskih žena Moravče, je ohranitev in pomladitev travniškega visokodebelnega sadovnjaka ob samostanu Mekinje, ki je poleg sadovnjaka v Tunjicah edini strokovno vzdrževan tovrstni sadovnjak na območju LAS Srce Slovenije.

Med številnimi cilji projekta sta ob zagotovitvi trajnostnega in sonaravnega razvoja samostana kot spomenika lokalnega pomena ter izboljšanja krajinske urejenosti lokalnega okolja tudi spodbujanje okoljske ozaveščenosti in povečanje lokalne samooskrbe s hrano. Ker so visokodebelni sadovnjaki pomemben življenjski prostor številnih rastlinskih in živalskih vrst, bo imela ureditev sadovnjaka hkrati velik vpliv na ohranjanje biodiverzitete. To – kakor tudi opraševanje drevja v času cvetenja – bodo izvajalci projekta podprli s postavitvijo t.i. »hotela za žuželke« v obliki skulpturalnega suhozida.

Zainteresirani javnosti se bo projekt približal s številnimi predavanji in delavnicami, namenjenimi različnim starostnim in družbenim skupinam. Udeleženci se bodo lahko seznanili s starimi sortami sadja, pridobili osnovne veščine gojenja dreves, denimo cepljenja, in se podali na razburljivo pot tradicionalne kulinarike, povezane s pridelanimi sadnimi sortami. Da ta pot ne bi potonila v pozabo, bo ob koncu projekta javnosti na voljo zloženka, v kateri bodo zbrani tradicionalni »sadni« recepti. Zbiranje receptov se je sicer pričelo odvijati že lansko jesen, tako s pomočjo šol, ki delujejo na območju LAS, kot s pomočjo članic Društva podeželskih žena Moravče. V zloženki bodo brez dvoma zasijali tudi recepti, ki so jih ohranile sestre Uršulinke.

Ker je v interesu mekinjskega samostana kakovostna izvedba vseh naštetih dejavnosti oziroma vsebin, so v okviru projekta že novembra lani začeli z obnovo dvorane Galerija  v pritličju samostana. Obnova prostora v izmeri 56 kvadratnih metrov je bila zaključena v začetku leta, prostor pa so opremili s 50 konferenčnimi stoli in dvema mizama. Kot je pojasnila direktorica JZKK Irena Gajšek so »za potrebe kulinaričnih delavnic kupili premični kuhinjski pult z vgrajeno pečico in kuhalnimi površinami. Zaradi raznolike opreme je dvorana večnamenska, uporabljali jo bomo za različne dogodke, ki se jih lahko udeležijo večje skupine obiskovalcev in obiskovalk. Do danes smo v njej sicer izvedli dve delavnici izdelave potic in ostalih kvašenih peciv ter intenzivne vaje pevskega zbora.« Direktorica je poudarila, da bodo v drugi fazi projekta, ki se prične z aprilom in zaključi čez eno leto, v dvorani izvajali kuharske delavnice z recepti, vezanimi na stare sorte sadja.

S koncem marca se je torej zaključila prva faza dveletnega projekta, ki se je po direktoričinih besedah odvila v skladu z načrti. Javni zavod za kulturo Kamnik je tako že lansko pomlad pri krajinski arhitektki Marti Vahtar z Inštituta za celostni razvoj in okolje (ICRO) naročil pripravo načrta za ureditev sadovnjaka. Krajinska arhitektka je pojasnila, da je bilo treba ob pripravi načrta upoštevati več faktorjev. »Zadostiti je bilo treba željam Občine Kamnik glede nadaljnje uporabe lokacije za različne prireditve in željam JZKK glede prenove sadovnjaka, hkrati pa je bilo treba ohraniti potenciale prostora, razmisliti o njegovi prihodnji rabi. Na eni strani to pomeni, da je zagotovljen prostor za morebitno izgradnjo oziroma oblikovanje dodatnih prizorišč, na drugi pa, da bodo zasajena drevesa mirno uspevala še naslednjih petdeset let.«

Seveda, je še poudarila Vahtar, je realizacija krajinskega načrta možna le ob upoštevanju določenih kulturno-varstvenih pogojev. V juliju 2023 sta strokovnjaka Gašper Rutar in Tomaž Jerina s Centra za preventivno arheologijo zato z izvedla predhodne arheološke georadarske raziskave na samostanskem dvorišču, v malem in velikem samostanskem atriju in na zeliščnem vrtu. Odkriti so bili zanimivi odboji morebitnih ostankov visokega arheološkega potenciala, vendar kasnejši postopki s sondiranjem sadovnjaka teh potencialov niso potrdili.

Z letošnjim marcem je naposled stekla krovna dejavnost projekta, zasaditev starih udomačenih in avtohtonih vrst sadnega drevja. Kot je pojasnil Valentin Zabavnik, predsednik Sadjarsko-vrtnarskega društva Tunjice, so v samostanskem sadovnjaku zasadili 22 dreves – 8 jablan, 9 hrušk, 2 kakija, 2 marelici in 1 figo –, pri čemer ena od najstarejših sort jablane, Zlata parmena, izvira iz 16. stoletja, natančneje iz leta 1508. »Vedeti je treba, da je večina sort samoniklih, torej je narava zanje poskrbela sama, tiste posebej okusne pa so ljudje nato vzgajali naprej,« je povedal izkušeni sadjar in dodal, da si želijo v društvu javnosti predstaviti ne le stare sorte, pač pa tudi izgubljeno sadjarsko znanje, ki bo, »če s samooskrbo mislimo resno, postalo ključno. Upamo, da bomo vzbudili zanimanje za ta znanja in veščine – predvsem med mladimi, ki se redko odločajo za kmetovalske poklice. S tako dinamično zastavljenim projektom bi nam že moralo uspeti narediti korak naprej«.