Pretekli teden je gospod Florijan Koželj praznoval svoj 100. rojstni dan, popoldan pa mu je v Domu starejših občanov Kamnik s košarico zdravja čestital tudi župan Matej Slapar skupaj s predstavniki Doma starejših občanov Kamnik, Čebelarskega društva Kamnik in Društva upokojencev Kamnik. Z iskrenim nasmehom in iskricami v očeh je pripovedoval o njegovem ljubem Kamniku in o čebelarskih zgodbah, ki jih ni bilo malo in prav obiska čebelarjev se je gospod Florijan resnično iskreno razveselil.
Gospod Florijan Koželj se je rodil 8. aprila 1923 kot najmlajši od osmih otrok mami Mariji in očetu Francu na domačiji pri Sp. Naum v Tunjicah. Po končani šoli se je šel učit za zidarja k mojstru Belcijanu v Komendo. Največ so delali na Jesenicah. Konec tedna se je s kolesom vračal domov in spet nazaj delat. Dva dni pred njegovim osemnajstim rojstnim dnem se je pričela vojna in kmalu je bil vpoklican v nemško vojsko. Usposabljanje v Franciji, premestitev na Poljsko, tik pred odhodom na rusko fronto pobeg in pešačenje skoraj do doma, zapor … vedno reče, da ga je Marija obvarovala, da je preživel. »Sem imel res veliko srečo,« konča. Še dve leti jugoslovanske vojske je preživel pri gradnji jadranske magistrale, kjer se je naučil voziti tovornjak. Kot mnogo starejši sošolec je pridno in vztrajno delal srednjo gradbeno šolo. Sedaj je kolesaril v Zakal obiskovat svojo bodočo ženo Ivano. Leto 1952 je bilo zanj posebno – 2. februarja se je poročil, 15. septembra opravil mojstrski izpit in odprl obrt, 24. oktobra se mu je rodila hči. Mlada družina je stanovala v Šmarci. Kot vsi v tistem času, sta iskala možnosti za svojo hišo, dobila zemljo in z lastnimi rokami in pomočjo sorodnikov zidala ob Bistrici v Kamniku. Sin se je rodil v nedokončani hiši. »Smo bili na svojem.« Kot delovodja je bil zaposlen pri Projektu, Slovenija ceste, nazadnje kot vodja vzdrževanja v Svitu- Donitu. Nešteto ur, nešteto načrtov, dopoldne v firmi, popoldne in ob nedeljah na svoje. Vedno pa omeni kamniško kopališče, most preko Nevljice in letališče Brnik. Na pot na Tomosovem motorju, ne glede na vreme. Po letih garanja se je leta 1996 upokojil. Sedaj je prišel čas za njegovo skrito željo – čebelarjenje. Včlanil se je v društvo, našel dobre mentorje in postal uspešen rejec matic, pridelovalec medu in cvetnega prahu. Čebelnjak je imel doma in v rodnih Tunjicah. S katrco je brzel od enega do drugega konca, urejal vse potrebno. Čas pa je našel tudi za politiko, za kulturo. Še vedno je član SDS in Društva general Maister. Marsikomu je pomagal pri urejanju dokumentov za pridobitev vojne odškodnine, zbral je podpise soglasja za postavitev spomenika vsem žrtvam druge vojne v Tunjicah. Do pred nekaj let je bil reden udeleženec proslav ob občinskih praznikih in čebelarskih obletnicah. Dobro leto je v domu starejših ob Nevljici, počiva, bere Gorenjski glas, sedi v vrtu na klopci, gleda mravlje, ki hitijo in spet pravi: »Koliko hudega je na svetu. Spet je fronta v Ukrajini.« Pomolči in ponovi: » Ampak … sem imel veliko srečo.«
Župan Matej Slapar mu je ob okroglem jubileju izrekel iskrene čestitke, z željo, da bi se počutil kar najbolje, da bi se še naprej tako iskreno veselil slehernega dne in da bi mu kar najbolje služilo tudi zdravje.
ISKRENE ČESTITKE GOSPOD FLORIJAN KOŽELJ!
