V soboto, 23. julija 2022, je pozno popoldan pri Titanovi brvi, potekala vsakoletna spominska slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem območju odvijali 27. julija 1941. Proslave se je udeležil župan Matej Slapar skupaj s podžupanom Sandijem Uršičem, z občinskimi svetniki, s predsednico Krajevnega odbora Kamnik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Alenko Jevšnik ter z ostalimi predstavniki in predsedniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik. Tokratni slavnostni govornik je bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije dr. Martin Premk.
V letih 1941 – 1945 je bilo kamniško območje med najpomembnejšimi žarišči narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. S kamniškega območja je v partizane odšlo razmeroma veliko občanov. Posledično je tako občina med narodnoosvobodilnim bojem utrpela tudi dosti žrtev, in sicer padle borce in aktiviste, ustreljene in obešene talce, številne zapornike v domačih zaporih ter v »taboriščih smrti« v Nemčiji. Prvi okupatorjevi žrtvi na območju Kamnika sta bili ubiti na Perovem. Kamniška skupina je dobila nalogo, da ponoči, 27. julija 1941, zažge vojaško skladišče bencina na Zapricah, minira Smodnišnico, pretrga telefonske zveze s Kranjem, blokira vse ceste, ki vodijo v Kamniško okrožje, poruši mostova čez Kamniško Bistrico na Perovem ter napade še nekatere druge vojaške objekte v Kamniku. Akcija kamniške bojne skupine zaradi izdaje ni povsem uspela.
Nemci so ob vseh pomembnejših objektih postavili straže, tudi pri brvi, ki na Perovem vodi čez Kamniško Bistrico proti Kratni, kjer je bilo dogovorjeno zbirno mesto kamniške in dupliške bojne skupine. Kamniška bojna skupina je pri perovski brvi čez Kamniško Bistrico padla v zasedo, Nemci pa so ubili Dominika Mlakarja in Antona Miklavčiča, drugi so se rešili iz klešč okupatorja. Mlakar in Miklavčič, oba skojevca in delavca Titana, sta torej prvi okupatorjevi žrtvi na Kamniškem. Da bi za njima zakrili vsako sled, so ju Nemci pokopali v skriven grob za zvonikom na kamniških Žalah. Po osvoboditvi so ju prekopali in položili v urejen grob. Na kamniških Žalah je urejeno grobišče in spomenik prvima padlima borcema oborožene vstaje in nekaterim kasneje padlim borcem in aktivistom.
Predsednica Krajevnega odbora Kamnik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Alenka Jevšnik je v imenu organizatorja sprva pozdravila vse zbrane in jim zahvalila za to, da ohranjajo tradicijo in pomen spomina na leto 1941: »Marsikdo ima dandanašnji pomisleke glede pomena in smisla organizacije, kakršna je zveza borcev. Češ, da je druga svetovna vojna daleč nazaj, večina njenih udeležencev je že pokojnih, mi pa, ki smo danes člani združenja borcev, se zavzemamo za nekaj, kar je preživeto ali pa naj bi nam šlo za kake posebne privilegije. Najodločneje zavračam vse te pomisleke. Mi člani Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik želimo le ohranjati spomin na pogum, odločnost, uporništvo in dostojanstvo naših prednikov, ki se niso bili pripravljeni odpovedati svobodi in dostojanstvu in jo zamenjati za lažen občutek varnosti, neaktivnosti in paktiranja ali celo sodelovanja z okupatorjem. Naša naloga je, da zastopamo to neuničljivo idejo in ohranjamo spomin na prednike, ki so vedeli, da smo lahko gospodarji lastnih življenj in se temu nismo pripravljeni odpovedati. Zato se ne bomo odpovedali svojim dejavnosti, še več – okrepili jih bomo, in to s ponosom in častno. Hvala vam, da ste danes tu z nami. Nasvidenje na spominski slovesnosti ob 79. letnici ustanovitve Šlandrove brigade, ki bo v nedeljo, 7. avgusta 2022, ob 11. uri na Šipku nad Blagovico.«
Ob prisotnosti zastavonoš je delegacija k spomeniku položila venec, nato pa je zbrane v imenu Občine Kamnik nagovoril župan Matej Slapar: »27. julija 1941 sta tu, na tem kraju, pod streli Nemške okupatorske vojske padli prvi dve žrtvi na Kamniškem, Dominik Mlakar in Anton Miklavčič. Stojimo na mestu, kjer se je s krvjo in dvema mladim žrtvama začel biti boj proti agresorju in okupatorju, ki je želel željo po svobodi slovenskega naroda, slovenskega jezika, kulturne dediščine in identitete razbiti na tisočere koščke. A na srečo mu to ni uspelo, ker smo bili odločni v svojih dejanjih in preudarni v svojih odločitvah. Uprli smo se tujemu zavojevalcu, velikemu številu nasprotnikov, saj nas je bilo v primerjavi z njimi tako malo. A želja in odločnost nista bili majhni. Daleč od tega. Mlade fante, kot sta bila Miklavčič in Mlakar, sta peljali v hud boj. Ne le ona, številni drugi so izgubili svoja življenja, matere in očetje izgubili sinove, zato nikoli in nikdar ne pozabimo teh imen. Ne pozabimo vseh, ki so hude vojne in vihre preživeli in imamo ta privilegij, da grozovite zgodbe lahko poslušamo. Prav je, da se ob spominskih obeležjih s položitvijo cvetja in tudi s kulturnim programom, spomnimo dejstev polpretekle zgodovine in jih prenašamo naprej svojim zanamcem. Hvaležen sem, da se v naši občini odvijajo številne spominske slovesnosti, ki opozarjajo na vse vojne slovenske zgodovine in le želimo si lahko, da se kaj takega nikoli ne ponovi. Kajti nedaleč stran od nas, v Ukrajini, se dogajajo grozljiva dejanja, ko narod vsa svoja razpoložljiva sredstva vlaga v to, da bi obstali in ostali. Tako kot smo obstali mi, želim, da obstanejo tudi oni. Ne le oni. Številne vojne se dogajajo po svetu, a ta nam je geografsko najbližje. Bodimo ponosni in veseli na delo slovenskega naroda v zgodovini in cenimo dejanja, ki jih skupaj ustvarjamo tudi mi. V naši lokalni skupnosti, v našem Kamniku. Slava žrtvam vseh vojn na Kamniškem in na celotnem slovenskem ozemlju.«
Slavnostni govornik, poslanec Državnega zbora Republike Slovenije dr. Martin Premk pa je ob tej priložnosti orisal zgodovino druge svetovne vojne in dogodke, povezane z njo: »Danes smo tukaj, da se spomnimo dogodkov izpred 81 let, ko se je začela vstaja slovenskega naroda. To je bil najtemnejši čas za Slovenijo, kajti tri mesece prej je bila Slovenija napadena in razkosana s strani Italijanov, Nemcev in Madžarov. Danes je slišati čudne zgodbe, da je bilo celo lepo, ko so bili Nemci tukaj, da so vlaki točno vozili, da so bile na voljo pomaranče. Ampak vozili so vlaki Slovence v Srbijo in potem v koncentracijska taborišča, pomaranče so bile pa za tiste, ki so Nemcem hlapčevali. Nemci so začeli izganjati ljudi še predno je počila prva partizanska puška, ker Nemci niso prišli k nam za to, ker bi nam želeli dobro, ampak zato, ker so smatrali, da je naša dežela njihovo zgodovinsko ozemlje, nas pa so takrat smatrali za manjvreden narod, namenjen izginotju. Zato je bil odziv Slovencev na okupacijo ustanovitev Osvobodilne fronte 26. aprila 1941 in Osvobodilna fronta je takrat združevala ljudi, ki so se želeli upreti okupaciji in okupatorju. Po vsej Sloveniji so začeli nastajati narodnoosvobodilni odbori. Osvobodilna fronta je začela organizirati in podpirati partizansko vojsko in takrat ni samo vodila upora v teh najtežjih razmerah, gradila je slovensko državo, ki jo pred letom 1941 ni bilo. Oktobra 1943 je sredi vojne izbrala odposlance slovenskega naroda na zboru odposlancev v Kočevju, kjer so položili temelje bodočega parlamenta. Februarja 1944 je ustanovila slovenski Narodnoosvobilni svet, predhodnico slovenske vlade, in vsi njeni napori so se končali 5. maja 1945 v Ajdovščini z ustanovitvijo slovenske vlade in ljudske republike Slovenije, ki je bila takrat seveda v Jugoslaviji, ampak se je leta 1991 ta Republika Slovenija lahko osamosvojila. Kot, rečeno Osvobodilna fronta je položila tudi temelje slovenske partizanske vojske. 22 junija 1941 je bilo ustanovljeno glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, 22. julija se je začela vstaja. V vseh krajih so takrat skupine organizirale manjše prve čete, ki so začeli z manjšimi sabotažnimi napadi na okupatorja. Eden takšnih napadov je bil tudi v Kamniku 27. junija. Leta 1941 so nastale prve čete, prvi bataljoni, ampak na žalost je leta 1941 preživel samo Cankarjev bataljon, ki je končal svoj boj z bitko v Dražgošah. Leta 1942 se je ta boj nadaljeval in začeli so nastajati odredi, grupa odredov in brigade. Leta 1941 je ta gverilska vojska prerastla že v pravo vojsko, ustanovljene so bile divizije in korpusi in leta 1945 je partizanska vojska skupaj z enotami jugoslovanske armade izvedla osvoboditev. Ker smo pri vojski, obstaja veliko pogledov na zgodovino in so dovoljeni, ampak ti pogledi ne smejo zaobiti dejstva. Dejstvo je, da je bila med II. svetovno vojno smo slovenska partizanska vojska mednarodno priznana vojska zavezništva Združenih narodov in dejstvo je, da je med II. svetovno vojno samo Osvobodilna fronta vodila boj proti okupatorji in ustanavljala novo, slovensko državo. Ali povedano drugače, samo partizani so se borili proti okupatorju in samo Osvobodilna fronta je ustanovila slovensko državo. Res, kot smo že slišali danes, generacije, ki so se borile med II. svetovno vojno počasi odhajajo, spomin bledi in zdaj, po toliko letih, nikogar več ne moremo obsojati, da ga je vojna zanesla kamor koli ga je zanesla. Lahko samo ohranjamo spomin, spomin na vse, ki so se borili in dajali življenja za to, da smo Slovenci bili svobodni in smo zaživeli v svoji državi. Pravijo, da je, morda, ponarejanje zgodovine v zgodovini človeštva naredilo napredku človeštva največ škode, kajti to, da se zgodovino ponareja zavira svoboden razvoj vseh ljudi. Če dostikrat pravijo, da smo se iz zgodovine naučili samo to, da se iz zgodovine ne moremo nič naučiti, pa vseeno, ne moremo napovedovati iz zgodovine, ampak iz tega, kar se je v njej dogajalo, pa lahko potegnemo neke zaključke in poskušamo, da preprečiti, da bi se, kaj takega tudi ponovili. In če kaj vemo iz zgodovine, je to, da se sovraštvo in nasilje vedno začne z lažmi. Vedno se začne z lažmi in hujskanjem ter potem to prerase v sovraštvo. Zato, ne smemo dopustiti, da se dogodki iz II. svetovne vojne zlorabljajo, da se zlorabljajo v politične namene in se po II. svetovni vojni laže. To smo dolžni vsem tistim, ki so se borili in so dali življenja za naš narod. Kaj je združevalo partizane v boju? To so bile vrednote enakosti, poštenosti, enakopravnosti, solidarnost. Primorski pesnik Srečko Kosovel, ki je umrl že pred II. svetovno vojno, je te vrednote, vsaj po mojem mnenju, opisal najlepše: »Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki. Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo. In ti premagajo svet in ne umrejo,« zato tudi naši partizani nikoli ne bodo umrli. Hvala.«
Posebno noto dogodku so dale
zastavonoše, za kulturni program so poskrbeli pevci
Moškega pevskega zbora DKD Solidarnost pod vodstvom
Primoža Leskovca, Goran Peršin je poskrbel za preplet misli in besed.
