V petek, 8. julija 2022, se je v vasi Gradišče odvijala spominska slovesnost, ki se jo je v imenu Občine Kamnik udeležil podžupan Bogdan Pogačar skupaj s predsednikom Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igorjem Kanižajem. Slavnostni govornik je bil občinski svetnik Igor Žavbi.
Vas Gradišče je bila namreč pomembno oporišče Kamniškega bataljona, kjer so vaščani negovali ranjene partizane, Nemci pa so se nad njimi maščevali 8. julija 1942. Gradišče so izropali in požgali, moške so ločili od svojcev, jih zastražili, nato pa jih na najbolj krut način zažgali. Njihove domove so izropali in požgali, žene in otroke pa odpeljali v nemško taborišče.
Ob tej priložnosti sta zbrane sprava pozdravila predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar in podžupan Bogdan Pogačar. Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar je dejal: »Tiho, tiho lega mir, tiho lega na zemljó, tiho, tiho vsak večer v vasi fantje zapojo. (Karel Destovnik-Kajuh). Spoštovane krajanke in krajani vasi Gradišče in vsi prisotni, danes mineva 80. let od tragičnega dogodka, ko so nemški vojaki v zgodnjih jutranjih urah vas izselili pri tem pa zverinsko pobili osem vaščanov, ki so jih zaprli v Vačilarjev skedenj in žive zažgali in vse to zaradi maščevanja, ker so vaši predniki nudili zavetje borcem partizanskih enot. Vse vojne nosijo s sabo hudo trpljenje. Ko živimo v miru, si to težko predstavljamo. Človek se v vojni spremeni. V vojni počne stvari, ki si jih drugače niti zamisliti ne bi mogel. V vojnah se dogajajo nepojmljiva grozodejstva, tudi danes, ko mislimo, da to ni več možno. Pa je in te dni ponovno v Evropi. Ruska agresija na Ukrajino nam ponovno kaže grozljive podobe, ki obujajo spomin na grozote, za katere smo upali, da bodo ostale v preteklosti. Naše življenje danes in v prihodnosti ne sme biti obremenjeno s preteklostjo in starimi zamerami. Mora pa temeljiti na resnici. Tudi resnici o tem, kaj se je zgodilo tukaj v teh dneh pred osemdesetimi leti. Če bi namreč med II. svetovno vojno nacistična in fašistična ideologija prevladali, danes nekaterih narodov najbrž ne bi bilo več. Utemeljeno lahko predpostavljamo, da tudi nas Slovencev ne. Nemški nacistični načrt za uničenje slovenskega naroda, kot etnične enote, je namreč temeljil na treh bistvenih sestavinah: množičen izgon Slovencev, množično kolonizacijo Nemcev na slovensko ozemlje in hitro in popolno ponemčenje preostalih, ki bi bili njim lojalni. Verjamem, da se vsi, ki smo danes tukaj, tega zelo dobro zavedamo, da smo skupaj kot narod vedno in za vsako ceno pripravljeni braniti našo neodvisnost in svobodo. Smo primerljiva srednjeevropska država in to nam mora biti v ponos in prav tako, da smo bili del protifašistične koalicije. Spomin na žrtve ne sme zamreti, zato vas prosim, da z minuto molka počastimo spomin na njih.... SLAVA NJIHOVEMU SPOMINU!«
Podžupan Bogdan Pogačar je poudaril: »V imenu Občine Kamnik, v imenu župana Mateja Slaparja ter mojem imenu vas iskreno pozdravljam na pomniku žrtev za svobodo naše domovine. Danes obujamo spomin na tragične dogodke, ki so se pred 80. Leti dogodili v tej lepi vasici gradišče nad Šmartnim. Tukajšnje žrtve so zaradi svoje pripadnosti narodu in ljubezni do domovine izgubile življenja v tistem brezčutnem času, ko se je sejalo smrt širom Evrope zaradi ideologije in nadvladja ene nacije. Danes se poklonimo vsem, ki so se tvorno, odločno in srčno borili za obstoj slovenske besede, naroda in za osvoboditev domovine. Ni najpomembnejše, da spomine iz slovenske zgodovine zgolj obujamo, zgodovina nas mora tudi učiti. Pravijo, da se zgodovina lahko ponovi, če se iz nje nismo dovolj naučili. Temelj obstoja naroda je medsebojno spoštovanje in zaupanje, če bomo kot narod enotni, bomo skupaj lahko dosegli zastavljene cilje. Z ohranjanjem spomina na temelje slovenske državnosti, ljubezen do domovine, ponos in narodno zavest prenašamo na naše otroke. Ti so naša prihodnost in garancija, da nas kot narod ne bo uničilo nobeno orožje, in dokler bo obstajal slovenski narod, bo naša domovina Slovenija svobodna in suverena. Danes nedaleč stran spet divja vojna in je strah otrok, mater, hčerk in žena pred smrtjo spet večji od želja po materialnih dobrinah, ki so v sodobnem svetu merilo uspešnosti, za človeško življenje manj pomembni in le vir občutka sreče in lažnega zadovoljstva. Največje vrednote, ki se jih vse bolj zavedamo so ljubezen, složnost, in mir. In mir je največja med njimi. V imenu Občine Kamnik se zahvaljujem vsem organizatorjem današnje slovesnosti, ki prepoznavate pomembnost zgodovinskih dogodkov na tem prostoru. Bodimo ponosni na slovenstvo in naj živi republika Slovenija.«
Slavnostni govornik, občinski svetnik Občine Kamnik Igor Žavbi pa je dejal: »Prazniki so zato, da jih praznujemo. Kadar se s praznovanjem spominjamo lepih stvari je tudi vzdušje bolj veselo. Obstajajo pa prazniki, in ni jih malo, s katerimi se spominjamo tragičnih dogodkov preteklega časa. KS Šmartno je leta 1977 za svoj praznik izbrala spomin na dan, ki je bil za našo KS verjetno najbolj tragičen v obdobju druge svetovne vojne. Med večje medvojne dogodke v naših krajih lahko štejemo boj na Osnovčku, ki se je končal brez žrtev na partizanski strani, izselitev vaščanov iz Kostanja in umor treh talcev, izselitev, požig vasi Gradišče in požig 12 vaščanov. Boj na Kostavski planini, ki je zahteval 16 žrtev. Dva partizanska napada na orožniško postajo v šmarskem župnišču leta 1944, in streljanje 18 talcev v Šmartnem, zajetih v Zgornji Savinjski dolini in poboj Tančičave družine iz Hruševke decembra 1944. Kraj je zaznamoval tudi povojni poboj v Jevniku, kjer je življenje izgubilo okrog 300 ljudi, ki so se ob koncu vojne vračali na Kočevsko. V spomin na te in druge vojne dogodke je postavljenih v KS Šmartno preko 10 spomenikov, ki nas opominjajo na krutosti tistega časa. Sicer pa je 2. svetovna vojna v naši KS zahtevala 83 življenj. Kot sem dejal, so v preteklosti za praznik KS Šmartno izbrali enega najbolj tragičnih dni. Po tem, ko je v pomladi 1942 NOB dobival nov zagon, in so partizani izvedli nekaj uspešnih akcij, se je okupator vedno bolj kruto znašal nad našim prebivalstvom. Predvsem po vaseh, ki so nudile zavetje borkam in borcem NOV.«
Orisal je takratne dogodke: »Na današnji dan, leta 1942 v zgodnjih jutranjih urah, nekje med drugo in tretjo uro je bila po navodilu generala Rösenerja vas obkoljena in polna pripadnikov nemških sil. Ženske in otroke so pozvali naj se pripravijo na selitev, moške so pripeljali pred Koritnikovo hišo, ki je stala na tem mestu. Prav na tem mestu je 8. julija 1942 potekala sodba, v kateri so nemški vojaki na smrt obsodili 8 moških iz vasi Gradišče, najmlajši izmed njih je imel komaj 16 let, najstarejši 70. Kazen, ki jih je doletela, je ena najbolj krutih kar si jih lahko človek zamisli. Pognali so jih v Vačilarjev skedenj, jih postrelili v noge nato pa skedenj, skupaj z njimi živimi, zažgali. Isti dan so pri Homarju ustrelili še štiri moške. Medtem, ko se je kolona izgnancev pomikala proti Šmartnem, so Nemci vas požgali. Pot v taborišče je zahtevala še eno žrtev. Nekaj tednov starega dojenčka, ki mu niso mogli zagotoviti hrane. Istega dne je enaka krutost doletela tudi vas Koreno v sosednji občini, kjer je v plamenih življenje izgubilo 18 ljudi. Nemci so po požigu vasi izobesili naslednjo objavo v nemškem in slovenskem jeziku. Citiram: Dognano je, da se je večji del moških prebivalcev vasi Gradišče in Koreno, priključil tolpam, medtem ko je ostalo prebivalstvo le te stalno podpiralo s poročili in prehrano, ter kljub vednosti o bivanju in delovanju bandiatov ni javilo oblastem. Obe vasi radi tega z ognjem uničeni, prebivalstvo moškega spola nad 18 let postreljeno in drugo prebivalstvo izseljeno. Konec citata. Pod objavo je bil podpisan general Rösener. Pomlad 1945 je prinesla konec vojne. V požgane vasi in domove so se vrnili njihovi prebivalci, ki jih je čakalo težko obdobje obnove njihovih domov« in se navezal na današnji čas: »Če danes pogledamo po vasi, se nam, ki nismo doživeli teh grozot zdi vse normalno. Na nekdanje dogodke spominja le še obeležje ob katerem stojimo. V zadnjem obdobju, se je tudi ne samo Gradišče, pač pa celotna KS modernizirala. Menim, da so ravno tisti, ki so preživeli vojno in njihovi otroci doživeli največji napredek. Saj so ''iz konja prišli do električnega vozila.'' Še v času mojega odraščanja so bile hiše, ki niso imele svojega telefonskega priključka, danes pa ima že skoraj vsak v žepu ne samo telefon, pač pa kar cel računalnik. Hiter tehnološki razvoj je po eni strani olajšal življenje a ga po drugi tudi otežil. Delovni čas, ki je raztegnjen kar preko celega dneva, stalna pripravljenost in dosegljivost so stvari, ki nas bremenijo. Ko nas je pred dvema letoma doletela pandemija koronavirusa se je zdelo, kot, da je vse obstalo. Ko smo bili zaprti v svoje domove, smo šele zares začutili kako potreben je živi stik s sočlovekom. Tudi prireditve, kot je današnja, so namenjene tudi temu. Spominjamo se tragičnih dogodkov iz preteklih let in hkrati obujamo spomine na to, kaj je bilo v KS narejenega. Obenem pa srečamo znance in prijatelje, s katerimi si že dolgo nismo segli v roke. Če je pred leti naše življenje zaznamovala pandemija in strah pred okužbo, pa nas zdaj vedno bolj skrbi napovedana draginja, ki se že kaže v višjih cenah goriva, živil in ostalih proizvodov. Ob ruskem napadu na Ukrajino se zdi, kot da ta vojna vpliva na cene tudi tistih proizvodov, ki niso neposredno povezani z Ukrajino. Prepričan pa sem, da nekateri gospodarstveniki trenutno situacijo izkoriščajo za lastno okoriščanje. Tako kot smo in so v preteklosti že dokazali, da se s skupnimi močmi, da premagati vse težave, verjamem, da bomo tudi napovedano krizo premagali, če bomo le držali skupaj in vedno znova dokazovali, da so zmožni sodelovanja. Tudi rezultati dela v KS Šmartno so plod sodelovanja. Ponosni smo lahko na obnovitvena dela v kulturnem domu. Tudi Šmartno je končno dobilo dvorano, ki si jo zasluži. Po ureditvi kanalizacijskega omrežja v Šmartnem in Buču bo le-to treba urediti tudi v ostalih vaseh. Na obnovo čaka še kar nekaj metrov cest, na katerih je asfalt odslužil svojemu namenu. Že nekaj časa na sejah občinskega sveta opozarjam na pločnik od Pirševega do Šmartna, a dlje od obljub še nismo prišli. Veliko je še želja in idej o projektih, ki bi omogočili kvalitetnejše življenje krajank in krajanov. Čeprav svet KS nima ne vem kako velike funkcije, pa so prav člani svetov KS tisti, ki verjetno najbolj vedo kateri projekti so prioritetni za KS. Ob tem se tudi oba svetnika iz KS Šmartno trudiva, da zastopava interese naših krajev. Spoštovane krajanke in krajani KS Šmartno, iskrene čestitke ob prazniku KS in bodimo ponosni na naše prednike in hvaležni za vse žrtve, ki so morale žrtvovati življenje za to, da smo danes sami gospodar na svoji zemlji in, da lahko govorimo naš slovenski jezik. Ohranimo spomin na tragične dogodke in ne dovolimo, da gredo v pozabo.«
Svečanost je povezovala Tatjana Cevec Drolc, v programu pa so sodelovali Ljudski pevci Tuhinjske doline in recitatorka Anja Kralj Železnik.
Fotografije: Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik
Spremljajte dogodke, ki se bodo odvijali ob letu generala Rudolfa Maistra in s katerimi bo Občina Kamnik z različnimi javnimi zavodi in drugimi organizacijami počastila spomin v Kamniku – Maistrovem mestu. 
