Župan Matej Slapar ob dnevu državnosti: »Priti moramo do združevanj ne razprtij. Potrebno je, da se spopadajo koncepti ne pa ljudje.«

25. 6. 2020
Občina Kamnik se je tudi letošnje leto poklonila osamosvojitvenim dogodkom in današnji večer, ko so pred 29 leti tako ponosno razglasili samostojnost Republike Slovenije in so veličastno plapolale slovenske zastave ter odmevali zvoki slovenske himne, posvetila praznik vsem, ki so kakorkoli pripomogli k samostojni Republiki Sloveniji. Gostitelju in slavnostnemu govorniku županu Mateju Slaparju so se med drugim pridružili minister za obrambo Republike Slovenije mag. Matej Tonin, poslanec Državnega zbora Republike Slovenije Marjan Šarec, podžupana Bogdan Pogačar in Aleksander Uršič, občinske svetnice in svetniki, predsedniki predstavniki in zastavonoše veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik ter drugih združenj in zvez. Številne Kamničanke in Kamničani so navkljub številnim dežnim kapljam zapolnili dvorišče čudovitega samostana Mekinje, ki je bil odet tudi v barve slovenske zastave. V njem so odmevale slovenske pesmi, slovenska beseda in slovenski ples.

Po prihodu zastavonoš Območnega združenja veteranov vojne za SlovenijoKamnik – Komenda, Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik, Društva general Maister Kamnik, Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik in Zveze slovenskih častnikov območnega združenja Kamnik – Komenda je veličastno, tudi iz oken samostana, zazvenela Zdravljica v izvedbi Mestne godbe Kamnik pod taktirkoMartina Dukariča.

Zbrane je v imenu soorganizatorjev, Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda in Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik, tokrat pozdravilpredsednik Policijskega veteranskega društva Sever dr. Tomaž Čas.

Gostitelj današnjega večera in slavnostni govornik župan Matej Slapar pa je ob tej priložnosti dejal: »Lepo pozdravljeni in dobrodošli v občini Kamnik, v samostanu v Mekinjah, ki tu na robu Kamnika, na vznožju Kamniško – Savinjskih Alp, v Mekinjah pričuje že več kot 700 let. Njegova veduta predstavlja enega pomembnejših kamniških znamenitosti. Na pomembno vlogo v osamosvojitveni vojni pa nas opominja spominska plošča na zvoniku, ki nam razkriva, da je bilo v njem v času osamosvajanja tudi tajno skladišče orožja Policijske postaje Kamnik. Fantastičen in izjemen občutek je, da imamo Slovenke in Slovenci svojo državo. Pred 29 leti smo usodo vzeli v svoje roke. Tisočletni sen naših prednikov ste v tistem izjemnem trenutku v narodovi zgodovini vsak po svojih močeh udejanili s pripravo zakonodaje, izvedbo plebiscita, glasovanjem na plebiscitu in predvsem kasneje z obrambo naroda v vojni za Slovenijo. Opravili ste izjemno delo. Vsi ki ste bili v to vpleteni hvala, hvala in še sto krat hvala.«

»Tudi na Kamniškem je bilo v vojni za Slovenijo napeto. V več domovih, predvsem v Tuhinjski dolini in na drugih skrivnih lokacijah (tudi tukaj v mekinjskem samostanu), so bila tajna skladišča orožja. Na Kozjaku in na vseh pomembnejših prometnicah v občini - v smeri Tuhinjske doline pa tudi v smeri Moste – Komenda - so bile postavljene cestne blokade. Neposredno pred spopadom z JLA, delno tudi že prej, ste bili v teritorialno obrambo in milico vpoklicani rezervisti, ki ste do preklica aktivnosti in nekateri do odhoda zadnjega vojaka izvajali varnostno in obrambno dejavnost. Vsem je bilo skupno to, da skupaj zmorete braniti in obraniti našo domovino. Bojni spopadi so na širšem območju Kamnika zahtevali tudi žrtve, med njimi tudi Kamničana Edvarda Peperka. Mnogi so dali za domovino vse. Za svobodno domovino so plačali z življenjem. Njihove hčere in sinovi, pa tudi žene, matere in očetje s to žrtvijo živijo vsak dan. Spoštovani zbrani, dovolite mi, da se v imenu vseh nas tukaj iskreno zahvalim vsem, ki ste takrat branili našo državo in predlagam, da vam, spoštovane in spoštovani, v znak hvaležnosti namenimo aplavz. HVALA VAM!«

»Generalno gledano je samostojna pot, ki je prehojena, zagotovo pozitivna. Slovenija je kot država utrjena na mednarodnem prizorišču. Smo eden od suverenih narodov z lastno državo. Integrirani smo v najmočnejšo obrambno zvezo na svetu, smo polnopravni člani družbe – evropske skupnosti, ki je družba z največjo blaginjo na celem svetu, kjer je najboljša kvaliteta bivanja, kjer so najboljši pogoji za ustvarjanje, za razvoj in ne nazadnje, vključeni smo v družbo, ki poskrbi za najboljšo socialno varnost na celotni zemeljski obli. Ali bi lahko v tem 29-letnem obdobju dosegli več ali manj? Družba je tako močna in uspešna, kot je uspešen in močan njen najšibkejši člen. Ali smo dovolj naredili za pomoč najšibkejšim in ali smo tistim najbolj zagnanim, drznim in uspešnim, ki dajejo kruh našim državljankam in državljanom dovolili leteti in ustvarjati? Na ta vprašanj ima vsak posameznik svoj odgovor.«

»Kot narod nas bremeni ogromno stvari. Predvsem so ta bremena v naših glavah. Še vedno nismo povsem razčistili z nekaterimi preteklimi predstavami, kar se kaže v vseh mogočih dejavnostih... Včasih tudi dobronamerno in ovira naš razvoj v smeri normalne, demokratične države, ki bo normalno funkcionirala, ko ne bo nič tragičnega, če bo  štiri leta na oblasti levica, pa potem štiri, ali dve desnica, pa potem spet levica... to je bistvo demokracije. Bistvo izražanja volje ljudstva na referendumih in volitvah. Bogu hvala oziroma hvala vam, spoštovani, ki ste ubranili našo državo in jo osamosvojili. Imamo demokracijo, kjer vsak lahko izraža svoja stališča, ideje, razvoje. Vsak, prav vsak v tej državi lahko uspe. Ali ni to nekaj najboljšega, da imamo lahko vsak svoj pogled na razvoj in na ideje. Da lahko skupaj razmišljamo, da se dopolnjujemo in da nas razlike lahko bogatijo, da tako prihajamo do vedno novih in novih odkritij in rezultatov. To je fantastičen občutek in fantastična država. To je naša domovina. To je Slovenija. To je država, kjer je skupno slabo za vse slabo in kjer je skupno dobro za vse dobro. To je država, ki v epidemiološki korona krizi poskrbi za svoje državljanke in državljane. Jim da sredstva za preživetje, kljub temu, da ostajajo doma in ki zagotavlja pogoje za delo vseh nujnih služb, da družba funkcionira in to je država, ki poskrbi da v korona krizi preživi čim več njenih državljank in državljanov. To je država, ki daje in ustvarja pogoje, da lahko kot narod in posamezniki napredujemo. Da imamo kvalitetno šolstvo in zdravstvo, ki sta dostopna vsem.«

»Samo dva milijona nas je. To je približno polovica prebivalcev glavnega mesta Nemčije. Premalo nas je da bi se delili. V naši državi moramo začeti sodelovati. Priti moramo do združevanj ne razprtij. Ja. Treba je sodelovati. Potrebno je, da se spopadajo koncepti ne pa ljudje. To da ima vsaka opcija svoj koncept in verjame vanj je dobro. Umetnost vodenja pa je, da te koncepte poskušamo čim bolj spraviti na isti imenovalec in slediti istim skupnim ciljem, kar pa je razvoj, napredek in čim širše blagostanje prav vseh Slovenk in Slovencev.  To naj bo naš skupni cilj. Današnji dan je praznik nas vseh. Nas, ki se vsak na svoj način trudimo prispevati nekaj za boljši jutri. Domovina. Ena in edina. Bog te živi. In vse prav vse tvoje državljanke in državljane. Vse nas. Spoštovane in spoštovani, želim vam ponosno in radostno in predvsem enotno praznovanje dneva državnosti. Srečno Slovenija, srečno Kamnik.«

Dan slovenske državnosti smo izražali s predstavljanjem slovenske kulturne dediščine. Ob tem nam je o prazniku in njegovem pomenu ter izvoru spretno in z veliko mero občutka do govorjene besede pripovedoval Tone Ftičar: »Obeležili smo praznik, ob katerem iz sedanjosti ne le da spoštljivo segamo v preteklost, temveč tudi ponosno izpričujemo iz nje izhajajočo svojo današnjo prepoznavo«. To smo skušali prikazati z današnjo slovesnostjo, kjer smo s pražnjo opravo prednikov in z ohranjeno glasbeno ter plesno dediščino v izvedbi Akademske folklorne skupine France Marolt posebno pozornost namenili slovenski bogati etnološki dediščini.

S pesniško govorico Brede Podbrežnik Vukmir in Gorana Završnika smo prisluhnili slovenski poeziji, ki sta nam jo na izjemen način predstavila kamniška kulturnika, na katera smo izredno ponosni. S prazničnimi zvoki glasbenikov Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča in klaviaturista Simona Skalarja pa dokazali, da je tudi glasba in glasbeno ustvarjanje tisto, ki tako zelo zaznamuje naše mesto.

V ambientu dvorišča Mekinjskega samostana, ob zvokih Simona Skalarja in ob skromni pogostitvi članic Društva podeželskih žena Kamnik – Komenda, smo tako obujali spomine na prehojeno pot naše samostojne države, z zavedanjem, da jo s svojimi dejanji ustvarjamo in ohranjamo prav vsi mi.

»Vse najboljše Slovenija!« 

Fotografije: Klemen Brumec