Spominska slovesnost na Menini planini

Dopoldan se je podžupan v začasnem opravljanju funkcije župana Igor Žavbi skupaj z ministrico za obrambo Andrejo Katič, županom Občine Gornji grad Stankom Ogradijem in slavnostnim govornikom, generalnim sekretarjem Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Aljažem Verhovnikom udeležil spominske slovesnosti na Menini planini. Dogodku so prisostvovali tudi poslanec Državnega zbora Republike Slovenije dr. Darij Krajčič, nekdanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, še živeči borci Menine planine Franc Sever – Franta, Valerija Skrinjar, Franc Bera in Rudolf Pfajfar, župani sosednjih občin, predsedniki in predstavniki veteranskih organizacij skupaj z zastavonošami ter številni pohodniki.

Približno 2.000 obiskovalcev se je danes zbralo na Menini planini, kajti letos mineva 73. let od legendarnega preboja iz sovražnikovega obroča na Menini planini, 75 let ustanovitve IV. operativne cone za Štajersko in 70 let ustanovitve Zveze borcev. Slovesnost so organizirale Občine Zgornje Savinjske doline in sodelujoča Združenja borcev za vrednote NOB Zgornje Savinjske doline, Celja, Kamnika, Maribora, Zasavja in Žalca.

Prisotne sta na Menini planini nagovorila župan Občine Gornji Grad Stanko Ogradi in podžupan Igor Žavbi. Slednji je dejal: »Lepo pozdravljeni na Menini planini. To ni le planina, ki povezuje dve občini, ampak je tudi planina, ki povezuje vse ljudi. Vse ljudi, ki imajo radi naravo. Ljudi, ki spoštujejo slovensko zgodovino in cenijo dejanja, ki so jih storile borke in borci narodnoosvobodilnega boja. Vsak izmed nas na planino prihaja iz svojih razlogov. Nekateri zato, ker so bili sami, v tistih strašnih časih, udeleženi v hudi bitki in se jim je uspelo prebiti iz sovražnikovega peklenskega obroča. Drugi zato, ker jih na narodnoosvobodilne boje vežejo čustva, bodisi so imeli v te dogodke vpletene svoje najbližje, svoje domače ali pa preprosto spoštujejo domovino. In prav je tako. Vsak naj ima svoj razlog, vsak naj s svojim razlogom prihaja na Menino planino. Vendar za to, da bomo spoštovali tako zgodovino kot našo državo ni dovolj samo udeležba na tej in njej podobnih slovesnostih. Pomembno je spoštovati našo državo in našo domovino, za katero so premnogi prelili kri in darovali svoja življenja. Spoštujmo pa jo tako, da bomo ob državnih praznikih s ponosom izobesili našo, slovensko zastavo. Spoštujmo jo tako, da si bomo ob za to namenjenih priložnostih prepevali našo, slovensko Zdravljico. Spoštujmo jo tako, da bomo najprej spoštovali sebe in slovenski narod. Tako kot povezuje Menina planina ljudi, ki prihajajo nanjo, tako naj današnja prireditev poveže vse nas, ki smo tukaj in tiste, ki jih danes tu ni, ki so z nami z mislijo ali pa so v naših srcih. Spoštujmo našo državo. Držimo skupaj, kot so skupaj držale naše borke in naši borci. En sam v solo akciji ne bi mogel storiti ničesar in bi vsi končali življenje tu na Menini planini. Le s slogo, z razumevanjem in zaupanjem drug v drugega, tako vojakov v vodstvo in vodstva v svojo vojsko, jim je uspelo nekaj nemogočega. Rešili so se iz sovražnikovega obroča in obkoljeni z več tisoč vojaki. Tudi zaradi dejstva, ker so bili služni in so držali skupaj, jim je uspelo. Bodimo torej tudi Slovenke in Slovenci takšni. Bodimo složni. Srečno.«

Slavnostni govornik, generalni sekretar Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Aljaž Verhovnik pa je v svojem govoru bogato orisal zgodovinske dogodke tega območja in med drugim dejal: »Pogorje Menine planine je sveta partizanska gora. Je epopeja slovenskega partizanstva in predstavlja pomembno prelomnico junaškega odpora naših borcev. Partizanske enote so bile v začetku leta 1945 zelo moteč faktor pri umiku Löhrove sovražne armade in domačih sodelavcev okupatorja iz Balkana na sever. Zato je bila po planu nemškega SS generala Erwina Rösenerja na to območje poslana 14. SS-divizija Galizien, dobro opremljena vojaška enota, ki je štela 12 tisoč mož, za nalogo pa je imela uničiti partizansko gibanje na Štajerskem, saj je ravno slovensko partizanstvo ogrožalo zadnjo obrambno linijo Tretjega rajha na Balkanu. Ta vojaška enota, katero so sestavljali pretežno Ukrajinci, je v vseh akcijah na širšem območju delovanja slovenskega odporniškega gibanja, zakrivila smrt okoli 400 borcem narodnoosvobodilne vojske. XIV. SS-divizija Galizien je pomladi leta 1945 partizanske enote obkolila po Zadrečki dolini, preko Črnivca in Tuhinjske doline ter tesno zaprla obroč okoli Menine planine. Poveljstvo so namestili v Motniku, v Češnjicah pa je bila nameščena težka artilerija. V Savinjski dolini so jim bili v pomoč locirani težki minometi. Obroč je bil varovan z okopi in bunkerji. Obleganje sovražnika je za partizane predstavljalo vse bolj brezupen položaj na Menini. Pomanjkanje hrane, streliva, hud mraz in neuspeli načrti izhoda iz nezavidljivega položaja ter huda telesna izčrpanost, so borce močno psihično obremenjevali in jim zniževali raven samozaupanja. Dva poskusa preboja borcev sta se žal ponesrečila. V teh razmerah so se partizani na Menini planini znašli v zelo neprijetnem in negotovem položaju, tako iz vojaškega, moralnega in humanega vidika. Da je bila situacija še bolj otežena priča dejstvo, da je Menino takrat pokrivala meter in pol do dva metra debela snežna odeja. Za komandno vodstvo partizanskih enot na Menini je nastala težka situacija, saj borci večjih bojnih naporov nebi več prenesli. V teh okoliščinah je padla končna odločitev, da se borci umaknejo na vrhove Menine planine ter privabijo sovražnika iz svojih okopov v napad, s tem pa nasprotniku povzročijo negotovost, saj terena ni poznal. Napad sovražnih enot se je pričel 15. marca 1945, naše partizanske enote pa so mnogokrat močnejšega sovražnika z junaškim odporom uspele zadrževati do noči, ko je napad prenehal. Po več urah hudih bojev, so se borci zvečer nekoliko oskrbeli s hrano, poskrbeli za ranjence ter se pripravili na končen poskus preboja. V tistem trenutku so uspeh preboja omogočile ravno vrednote borcev, kot so neizmerna vztrajnost, tovarištvo, požrtvovalnost, junaštvo, predvsem pa zaupanje eden v drugega in prepričljivost ter odgovornost komandnega kadra. Srečno naključje, zbranost partizanov in trenutna nepazljivost sovražnika so omogočili, da se je okoli 450 borcev skozi ozko vrzel v okupatorjevem obroču, brez boja in dodatnih izgub, uspešno izvilo. Rešeni so bili tudi ranjenci.«

V nadaljevanju je navajal Franca Severja - Franto, ki je v knjigi Past na Menini planini opisoval pomen partizanske pesmi za dvig morale v boju, in nato še poudaril pomen partizanskega boja ter nadaljeval z naslednjimi mislimi: »Bitka legendarnega preboja na Menini planini se danes sliši kot kakšen pretirano junaški Hollywoodski film. Vendar žal je bila to realnost, ki je terjala mnoga življenja borcev in skozi današnje oči nepredstavljivo trpljenje celotnega naroda. Danes, ko nam je svoboda povsem samoumevna, si je težko predstavljati takšen pogum in odločnost. Ozrimo se okoli nas v vsakdanjo situacijo in pomislimo, koliko razočaranja s strani tistih, ki upravljajo našo državo, doživimo tako rekoč vsak dan. Namesto, da bi bil uporni duh borcev, naš navdih za izboljšanje blaginje, so borci danes mnogokrat javno linčani zato, ker so se s svojim življenjem borili za našo domovino in obstanek slovenskega naroda. V letošnjem letu, ko Zveza borcev za vrednote NOB Slovenije praznuje 70. obletnico delovanja, se moramo na podlagi dosežkov iz preteklosti, ozreti v prihodnost. Nesporno dejstvo je, da je bila Zveza borcev ustanovljena kot sila osvoboditeljev, ki je bila poklicana k aktivnemu razvoju porušene domovine in k ubranitvi njene suverenosti.« Sledil je oris bojev v letu 1941 in pomen vojne med okupatorjem in njegovimi domačimi sodelavci ter partizanskim gibanjem, nato pa je pouadril: »Žalostno je, da se moramo po več kot 70 letih boriti za resnico o narodnoosvobodilnem boju, katero blatijo celo najvišje državniške avtoritete. Ne razumem, kako so lahko tako mačehovski do svoje domovine, ko pa bi morali pred celim svetom ponosno kazati delo zmagovite partizanske vojske, katero častijo Rusija in zahodni zavezniki. Doma pa se do partizanov obnašamo kot, da bi bili okupatorji lastnega naroda. Zveza borcev Slovenije zato odločno protestira zoper takšen odnos državnikov do vloge narodnoosvobodilnega boja, saj je bil ta odločilnega pomena, da smo Slovenci kot narod sploh obstali. Samo na tej podlagi smo si lahko ustvarili lastno domovino. Borci so leta 1945 odložili orožje in s praktično golimi rokami pričeli graditi domovino. Večina današnje infrastrukture je rezultat njihovega dela. Niso potrebovali dolgoletnih in dragih študij, da bi kaj zgradili. Potrebovali so zgolj veliko mero odločnosti, volje ter spoznanja, da si bodo samo sami lahko pomagali pri izgradnji porušene domovine. Njihove vrednote bi morale predstavljati svetel vzor današnjim oblastnikom, kako se predano služi svoji domovini in kako se kažejo rezultati napredka ter blaginje.«

Svoj nagovor pa je slavnostni govornik sklenil: »Danes pa so v osredju večinoma pr-ovska propaganda napredka, ki ga v realnem svetu praktično ne opazimo, kaže pa se v populizmu na socialnih omrežjih in v rušenju še tistih dobrin, ki so nam ostale kot dediščina partizanstva. Kakšna naj bo torej vloga Zveze borcev v prihodnje? Če smo v 70 letih prehojene poti, bili prisotni pri najbolj pomembnih odločitvah za slovensko družbo in če so Zvezo borcev ustanovili ljudje, ki so nam omogočili svobodo in preživetje, se mlade generacije čutimo dolžne, da njihovo veličino dela nadaljujemo na najvišjem nivoju. Ne bomo dovolili, da se blatijo korenine naše države. Narodnoosvobodilni boj nam mora predstavljati vzgled in motivacijo tudi v današnjih razmerah, ko se ne borimo s puško, temveč z znanjem in z besedo. Zato bo Zveza borcev tudi v prihodnje pripravljala konstruktivne rešitve za socialno pravičen razvoj slovenske družbe in za razvoj blaginje. Kot največja in najstarejša veteranska organizacija v Sloveniji pozivamo vse, ki jim je mar za slovenski narod, da se nam pridružijo. V prvi meri bomo morali poskrbeti za zdrave vrednote slovenske družbe. Mladim generacijam moramo brezdvoumno vcepiti protinaci-fašizem. To smo v Zvezi borcev že sprožili s pobudo za prepoved naci-fašistične simbolike. Ob današnji priložnosti pa lahko ponosno podamo odlično oceno za dosedanjo prehojeno pot Zvezi borcev in se zahvalimo vsem borcem, ki so bili in so še med nami za njihovo opravljeno delo. Naša naloga je, da njihovo delo nadaljujemo in poskrbimo, da spomin na njih in njihovo delo ne bo nikoli zbledel. Zato, spoštovani, nikoli ne pozabimo: partizani so osvobodili domovino!« Celoten govor si lahko preberete tukaj.

V prisotnosti zastavonoš, enote Slovenske vojske in trobilnega kvinteta Slovenske vojske ter članov Kulturno-zgodovinskega društva Triglav so za glasbeni program poskrbeli Godba »Zarja« Šoštanj, Ženski in moški pevski zbor KD Bočna in učenci Osnovne šole Gornji Grad. Slavnostni dogodek je povezovala Alenka Mozgan. Prav poseben pečat pa je s svojo pesmijo slovesnosti dodala Valerija Skrinjar, še živeča borka Menine planine.