Dopoldan se je ob spominskem obeležju v Golicah v Tuhinjski dolini odvijala tradicionalna spominska slovesnost, ki jo je pripravilo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kamnik–Komenda. Tokratni slavnostni govornik je bil podžupan v začasnem opravljanju funkcije župana Igor Žavbi, ki je slovesnosti prisostvoval skupaj predsednikom Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda mag. Zvonkom Cvekom ter ostalimi predsedniki in predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik. Tako kot vedno, se je povabilu organizatorjev odzvalo tudi lepo število krajank in krajanov.
Spomenik je namenjen Manevrski strukturi narodne zaščite občine Kamnik. Po odvzemu (oddaji) orožja v letu 1991 je občinsko vodstvo Manevrske strukture narodne zaščite občine Kamnik zagotavljajo orožje in strelivo in uvedlo tajno skladiščenje. Pripravilo je tudi načrt bojnega delovanje ob morebitni agresiji JLA. Nalogo tajnega skladiščenja (od maja 1990 do junija 1991) v Tuhinjski dolini je sprejela družina Poljanšek iz Zgornjega Tuhinja, družina Šimenc iz Stebljevka in družina Urankar iz Snovika. Po ponovni vzpostavitvi Teritorialne obrambe v občini Kamnik (4. 10. 1990) so orožje hranili tudi na domovih družin Pestotnik iz Pšajnovice, Žavbi iz Lasenega in Žibert iz Rakitovca.
V enotah Teritorialne obrambe na območju tedanje občine Kamnik je pred in v času agresije JLA delovalo 643 pripadnikov Teritorialne obrambe, od tega je bilo veliko število pripadnikov iz Tuhinjske doline, ki so bili aktivirani tudi na območju Ljubljane, Kočevja, Borovnice. Varovali so tudi Učni center Teritorialne obrambe na Igu, kjer so usposabljali nabornike s slovenskim državljanstvom. Pomemben mejnik na tem območju je bil datum 6. april 1991, ko se je izvedla reorganizacija Splošnega ljudskega odbora. Takratni komiteji so bili ukinjeni, naloge obrambe je prevzelo vodstvo krajevne skupnosti. Takratni Izvršni svet Občine Kamnik je določil pomembne objekte, ki jih je potrebno fizično varovati. Ukrepi vodstva Krajevne skupnosti Zgornji Tuhinj v času agresije so bili usmerjeni v zavarovanje pomembnih objektov (bencinski servis Češnjice), organizacijo zvez in povezav z občinskim vodstvom, poveljstvom Civilne zaščite, poveljstvom Teritorialne obrambe, pripravo prelaza Kozjak za oviranje in morebitno miniranje, izvajanje ukrepov Civilne zaščite in hranjenje minsko-eksplozivnih sredstev (pri družini Drolc – kmetija v bližini spominskega obeležja v Golicah).
Nosilci navedenih nalog so bili predvsem tedanji predsednik Krajevne skupnosti Zgornji Tuhinj Zdravko Hribernik, Marjan Poljanšek, ki je operativno vodil opisane naloge in vodja Narodne zaščite Zgornji Tuhinj Anton Kadunc. Seveda so bili v tedanje aktivnosti angažirani mnogi gasilci, pripadniki civilne in narodne zaščite, lovci in drugo civilno prebivalstvo Tuhinjske doline.
Zbrane ob obeležju je sprva v imenu organizatorjev slovesnosti pozdravil in nagovoril predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda mag. Zvonko Cvek, ki je pripovedoval o ravnanju Manevrske strukture narodne zaščite in njene zgodovine. Dejal je, da bo ob 50. obletnici delovanja Teritorialne obrambe in ob 20. obletnici delovanja Združenja izšel zbornik »Ne pozabimo!«, ki bo predstavljen v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik v sredo, 23. oktobra 2018, dan kasneje pa bo v Domu kulture Kamnik potekalo odprtje razstave ob 50. obletnici delovanja Teritorialne obrambe. O prelomnem času osamosvajanja Slovenije se bo spregovorilo tudi na slovesnosti, ki jo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kamnik–Komenda pripravlja v petek, 26. oktobra 2018, ob 18. uri v Domu kulture Kamnik, zbrane pa je ob tej priložnosti vljudno povabil na vse prihajajoče dogodke.
Sledil je nagovor slavnostnega govornika, podžupana v začasnem opravljanju funkcije župana Igorja Žavbija, ki je ob tej priložnosti dejal: »Teh 200 betonskih »klocen«, posutih širom po Sloveniji, v nekem smislu spominja na verigo McDonalds. To je bil prvi komentar na družbenem omrežju po tem, ko je lastnik informativnega portala objavil povezavo, ki je vabila na današnji dogodek. Ne znam točno opisati kakšni so bili občutki, ko sem prebral omenjeni komentar. Za koga morda žaljivo, sam sem ga sprejel kot pozitivnega. Lahko bi rekli, da mineva 30 let od prvih znanilcev samostojne Republike Slovenije. Več let se v začetku oktobra srečujemo tukaj v Golicah, kjer se spominjamo pogumnih dejanj pripadnic in pripadnikov Manevrske strukture narodne zaščite v občini Kamnik v letu 1990 in narodne zaščite v Tuhinjski dolini v letu 1991. Spominjamo se tajnih akcij, povezanih s hrambo orožja, in pogumnih dejanj, ki so prav na tem mestu prispevala k zaščiti Tuhinjske doline ob morebitnem napadu agresorske vojske. Tisti, ki ste sodelovali pri narodni zaščiti, dogodke poznate. Nekateri malo mlajši in tisti, ki niso bili neposredno vpeti v dogajanje, pa včasih res ne vedo ,kaj se je takrat dogajalo in, koliko poguma so premogli nekateri posamezniki, da so sprejeli pomembne odločitve, ki bi jih kaj hitro lahko stale tudi življenja. Zato mi dovolite, da naredim kar se da kratek in hiter pregled dogajanja predvsem v čas, ko je delovala MSNZ. Konec 80-ih let so bile razlike med državami SFRJ vedno večje. Še posebej je po svojem razvoju izstopala Slovenija, ki pa ga je vodstvo namenoma zaviralo. Hkrati se je tudi širše odvijal nekakšen preporod, ki je tudi v Nemčiji leta povzročil tako imenovani padec Berlinskega zidu. Po prvih večstrankarskih volitvah je slovensko vlado prevzel DEMOS, koalicija šestih strank, ki so nastale v letih 1989 in 1990. Težnje po osamosvojitvi Slovenije so bile vse večje. K temu so pripomogli tudi nekateri dogodki, med njimi najbolj znana 57. številka Nove revije marca 1987, in proces JBTZ, ki se je odvil poleti 1988. 15. maja 1990, dva dni preden je prisegla DEMOS-ova vlada, je takratni komandant republiškega štaba TO Ivan Hočevar, na podlagi ukaza načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ, izdal ukaz o premestitvi orožja iz skladišč TO v skladišča JLA, češ, da bo orožje v skladiščih JLA bolj varno. Naslednji dan so bili z ukazom seznanjeni zaposleni na občinskem štabu TO Kamnik, ki pa so imeli o oddaji orožja deljeno mnenje. Kljub deljenemu mnenju se v vojski ve, kdo ima zadnjo besedo. Ker je bilo časa za izvršitev ukaza malo, hkrati pa so se porajali številni dvomi v eno ali drugo odločitev, je bilo v skladišče JLA naslednji dan odpeljanega nekaj starega in manj uporabnega streliva. Nato pa še nekaj pehotnega orožja in streliva. Vsega skupaj približno polovica tistega, s čemer je takrat razpolagal občinski štab TO. Ostalo orožje pa je bilo le nekaj dni pred izdanim ukazom odpeljano na konzervacijo in se prav tako ni nikdar vrnilo v Kamnik. V Kamniku je tako ostalo le orožje, ki je bilo skladiščeno v sosednjem skladišču pod avtobusno postajo in je bilo namenjeno oborožitvi upravnih organov za obrambo.«
»Na izdan ukaz se je odzvalo tudi vodstvo Slovenije, ki je ukaz preklicalo, a ja bilo v večini primerov žal prepozno. Za zadržanje orožja v svojih skladiščih se je odločilo le 12 občinski štabov TO, bodisi na podlagi izdanega preklica, ali pa po svoji presoji. Hkrati so zaradi nezaupanja v namene JLA nekateri sodelavci sekretariatov za ljudsko obrambo in notranje zadeve začeli ustanavljati sprva neformalno obrambno mrežo, ki je bila kasneje preimenovana v Manevrsko strukturo Narodne zaščite. Danes bi ji lahko rekli tudi paravojaška organizacija, vendar je ne moremo enačiti z današnjimi oblikami paravojaških enot, ki se zbirajo po štajerskih gozdovih. Njen namen je bil doseči določeno pripravljenost v zelo občutljivem obdobju, ko je JLA želela prevzeti nadzor nad TO. Po treh mesecih je bila manevrska struktura 20.000 glava oborožena formacija, ki je bila sposobna slabe tri mesece po razorožitvi slovenske TO, ob sodelovanju s specialno in posebno enoto slovenske milice, zavarovati Slovenijo pred kakršnimkoli oboroženim presenečenjem. Formalno je delovala v času od odvzema orožja, to je od 17. maja 1990 do 4. oktobra 1990, ko je prišlo do reorganizacije TO. Manevrska struktura narodne zaščite je bila ena najbolje organiziranih in najbolj konspirativnih akcij, kar jih je bilo izpeljanih na ozemlju Slovenije v novejši zgodovini. V nastalih razmerah je bila poleg ostalih nalog MSNZ najpomembnejša in prva zagotoviti največjo možno količino orožja in streliva ter zagotoviti tajen prevoz in skladiščenje oborožitve in streliva na izbranih lokacijah. Vse to pa izvajati v največji možni tajnosti. Pri vsem dogajanju je bilo najbolj pomembno obojestransko zaupanje med vodstvom MSNZ in ostalimi akterji, saj so se vsi zavedali možnih posledic ob morebitnem neuspelem scenariju. Sam sem najbolj navdušen nad posamezniki, ki so zbrali toliko poguma in so že nekaj mesecev pred plebiscitom verjeli v samostojno Slovenijo ter so bili pripravljeni na svoje domačije, v tajno hrambo, sprejeti orožje. Med njimi so bili tudi takšni, ki so, čeprav kot otroci, na lastne oči videli požgane lastne domačije, ker so v času NOB njihove družine nudile zavetje partizanom. Nihče od izbranih ni odklonil sodelovanja, čeprav jim je bila ta možnost ponujena ob zagotovilu, da o stvari ne bo govoril, zato gre tem družinam in posameznikom vso priznanje. Vodstvo MSNZ je septembra 1990 pridobilo okrog 300 kosov orožja, povečini starega, ki je bil večinoma v lasti oddelka za obrambo občine Kamnik. Orožje ni bilo najboljše, vendar v tistem času edino. Konec oktobra 1990 je poveljstvo pokrajine z Gorenjske zagotovilo večje količine orožja in streliva za potrebe OŠTO Kamnik, ki je bilo prepeljano v skladišče v podjetju KIK. Kaj kmalu pa se je izkazalo, da za skladišče ve preveč ljudi in zato ni najbolj varno. Poleg tega je v Kamnik prihajalo vedno več orožja in streliva iz republiških tajnih skladišč, ki pa je bilo prepeljano v tajno hrambo na nekatere kmetije v Tuhinjski dolini.«
»Kasnejši dogodki, ki so nas popeljali do samostojne države, so bolj ali manj znani in verjamem, da bodo predstavljeni tudi v knjigi, ki jo pripravlja Združenje veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda. Največji dogodek osamosvojitve je bila zagotovo 10-dnevna vojna. 26. junija 1991 zvečer so širom Slovenije potekale slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti. Le nekaj ur kasneje so svojo pot iz vojašnic proti mejnim prehodom in proti Brniškemu letališču pričeli tanki in oklepna vozila. Takrat pa so na vrsto prišle vsem znane piramide, ki jim nekateri pravijo betonski »klocni«, ki so bile ene od boljših preprek na poti agresorskim vozilom. Kamorkoli se danes odpravimo po Sloveniji lahko vidimo piramide, podobne oziroma identične tej za mano. Kjerkoli vidim ta »betonski klocen« vem, da so v okolici, kjer je postavljen, doma pogumni ljudje. Ljudje, ki so v najbolj kritičnih trenutkih, ko je bilo še ogromno dvoma, verjeli v to, da bomo Slovenci nekoč samostojen narod, ki ne bo dovolil, da bi kdo drug z njim pometal. Zato je potrebno spoštovati našo zgodovino in ljudi, ki so jo krojili. Spoštovati preproste kmečke ljudi, ki so odprli vrata svojih shramb in z žitom prekrili orožje. Spoštovati mlade fante in možje, ki so prijeli za orožje in se odzvali klicu domovine, čeprav z zavedanjem, da se morda ne bodo nikdar več vrnili domov. Izrazimo spoštovanje vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da smo danes na svoji zemlji mi gospodar. Spoštovanje pa lahko izrazimo tudi s tem, da vstanemo iz udobnih foteljev, nehamo nergati in se udeležujemo spominskih slovesnosti kot je današnja. Še več, nanje povabimo tudi druge in s seboj pripeljimo mladino. Prepričan sem, da ni otroka, ki ne bi vedel kaj se skriva za vrati, nad katerimi je veliki rumeni M. Naj ravno tako kot vedo za »happy meal«, hamburger in coca-colo vedo tudi čemu so namenjena spominska obeležja. Spoštovane in spoštovani, iskrena hvala vsem, ki skrbite za to in za druga obeležja in vsem, ki negujete spomin na junaška dejanja slovenske pomladi.«
Ob prisotnosti zastavonoš so zaigrali veterani Mengeške godbe, z recitacijami so dogodek popestrili učenci Osnovne šole Šmartno v Tuhinju in Podružnične šole Zgornji Tuhinj, za petje pa so poskrbeli Ljudski pevci iz Tuhinjske doline. Vezna beseda je pripadala Ivici Bajde.
