Zlata maša župnika Nikolaja Štolcarja v Zgornjem Tuhinju

»Jaz pa bom vedno ohranil upanje,
k vsej tvoji hvali bom še pridajal.«
(Ps 71, 14 – zlatomašno geslo župnika Nikolaja Štolcarja)

V nedeljo, 30. 6. 2019, je bil za župnijo Zgornji Tuhinj posebno praznično obarvan dan. Domači župnik, duhovnik Nikolaj Štolcar, je daroval zlato mašo ob 50. obletnici duhovniškega posvečenja.
Dogodek, na katerega so se okrog pol leta zavzeto pripravljale kar tri župnije, je povezal več sto ljudi iz širše in daljne okolice.

Duhovnik Nikolaj Štolcar je bil leta 1943 rojen na Jesenicah, kjer je njegova družina bivala do leta 1945, ko je oče kot lesni tehnik dobil službo pri Gozdnem gospodarstvu Bled, tako da so se vsi skupaj preselili tja. Tam je tudi obiskoval osnovno šolo ter nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo pa kasneje na Jesenicah. Po maturi (1962) se je vpisal na strojno fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral eno leto, a že med študijem čutil klic v duhovništvo. Med bivanjem v Ljubljani je dostikrat odšel v stolniško župnišče in k frančiškanom, kjer je bil študentski verouk. Ob nedeljah je šel največkrat k maši v stolnico ter z zanimanjem poslušal pridige stolniškega kanonika Šimenca. Po krajšem boju s samim seboj je vendarle sprejel odločitev da sevpiše v Bogoslovno semenišče in prične s študijem teologije. Po prvem letniku je bil vpoklican k služenju vojaškega roka. Kakor še mnogi drugi bogoslovci je bil poslan v kazenski bataljon na Kosovo, v Prizren v Metohiji. Tam je bil nad njimi vršen precej močen pritisk v želji prevzgoje oziroma odvrnitve od duhovniškega poklica. Po vrnitvi domov je študij kljub temu nadaljeval. Tik pred posvečenjem pa so takratni lokalni komunistični oblastniki želeli preprečiti posvečenje. Sredi zadnjih duhovnih vaj, ki so bile vedno pred posvečenjem, so ga namreč vpoklicali na t. i. orožne vaje. Moral je oditi v kasarno v Tolminu, od koder so z ostalimi celo noč »maširali« prek Čepovana do primorske Otlice in imeli nekajdnevne manevre. V tem času je bilo vseh njegovih 44 sošolcev na praznik apostolov Petra in Pavla (29. junija 1969) posvečenih v duhovnike, Nikolaj Štolcar pa šele po vrnitvi z orožnih vaj, in sicer 12. julija 1969 v stavbi škofije v škofovi kapeli. Dan kasneje, v nedeljo 13. julija 1969 pa je na domačem Bledu obhajal novo mašo. Po posvečenju je bil eno leto kaplan v župniji Ljubljana – Koseze, nato 38 let župnik v Gorjah pri Bledu. Od leta 2012 je župnik v župniji Zgornji Tuhinj, od leta 2017 soupravitelj župnije Špitalič ter od leta 2018 soupravitelj župnije Motnik. Pri svojih 76-letih je še vedno izjemno vitalen, saj se med drugim vsako leto izjemno uspešno udeležuje smučarskih tekmovanj duhovnikov, kjer za sabo na strmini pušča še veliko mlajše od sebe, vsekakor pa je prvak v svoji kategoriji. Nikolaj Štolcar – ali Kolja, kot ga nekateri kličejo in se imenuje tudi sam – je duhovnik velikega srca in odprtih rok, poosebitev ponižnosti, preprostosti in prijaznosti. Ne skopari s pohvalami in zahvalami drugim, ne obtožuje in kritizira, pač pa daje in se razdaja – s čimer je pustil pečat vsem, ki ga poznajo in z njim sodelujejo. To, da ga imajo radi tako stari, kot mladi, dokazuje tudi pesem, ki mu jo je pred slovesnostjo v popotnico zapel tuhinjski otroški cerkveni zborček na melodijo Mačka Murija:

»Ko zapoje Sveti Vid,
nas hiti blagoslovit`
Nas zlatomašnik, župnik Kolja,
ki ga spremlja dobra volja.

Obožuje nas otroke,
vedno ima odprte roke,
da prijazno, dobrotljivo
sprejme nas potrpežljivo.

Da v svetosti bi hodili,
smučali se, veselili,
da bi vas še dolgo imeli,
se smejali in vam peli!«

Dolgi meseci načrtovanj so se končno zlili v sončno nedeljo, 30. 6. 2019. Cerkev je bila slovesno okrašena, pred njo in spodaj v dolini so stali mlaji s pozdravom zlatomašniku, pred župniščem je stal šotor, ki je čakal na okrog 200 povabljenih gostov. Ob 10. uri se slovesnost zlate maše začela s procesijo, v kateri so se poleg ministrantov in duhovnikov zvrstili tudi domači gasilci ter narodne noše. Slovesni pridigar je bil frančiškan, p. Lovrenc Anžel, mašo pa so polepšali glasovi združenega pevskega zbora, ki so ga sestavljali pevci cerkvenih zborov iz Zgornjega Tuhinja, Špitaliča in Motnika ter moška vokalna skupina Šmartinci. Pri maši je sodeloval tudi domači otroški cerkveni zborček. Župnik Nikolaj je mašo daroval v posebnem zlatem mašnem plašču, ki so mu ga podarili domači župljani, na njem pa je njemu še posebej ljuba podoba svetnikov Cirila in Metoda.

Po slovesnosti v cerkvi se je dogajanje preselilo pred njo, kjer so se farani in drugi navzoči lahko odžejali ter se pokrepčali s pecivom in obloženimi kruhki, ki so jih pripravile neštete pridne roke posebej za ta dogodek. Sledilo je kosilo povabljenih gostov, med katerimi so bili duhovniki, župnikovi sorodniki in prijatelji, gospod poslanec Matej Tonin, gospod župan Matej Slapar, predsedniki okoliških društev, župnijski bralci ter člani župnijskih skupin. Kot se ob taki veseli priložnosti spodobi, ni manjkala niti harmonika.

Dogodek je uspel, ker se je več sto ljudi uspelo povezati v dobro uglašeno ekipo. Ob tem posebne zahvale (po naključnem vrstnem redu):

• gasilcem, ki so pomagali usmerjati promet in se udeležili procesije,
• narodnim nošam, ki so dodale poseben pečat dogodku,
• vsem ki so postavljali mlaje, krasili šotor in cerkev ter pospravili vse potrebno po koncu slovesnosti,
• vsem, ki so napekli sladke dobrote ter pripravili preostalo hrano,
• vsem pevcem, ki so združili svoje glasove in tako polepšali slovesnost,
• vsem mladim, ki so se prijazno odzvali povabilu ter poskrbeli za strežbo pred cerkvijo in v šotoru,
• vsem, ki so skrbno načrtovali dogodek in poskrbeli za njegovo izvedbo,
• vsem, ki so se slovesnost udeležili ter tudi tistim, ki so jo s toplimi mislimi spremljali od drugod,
• vsem faranom treh župnij, ki so s svojimi darovi omogočili izvedbo dogodka,
• vsem drugim, ki so kakorkoli doprinesli k slovesnosti
• ter seveda – duhovniku Nikolaju Štolcarju za njegovo srčnost, zvestobo in zgled.

Zahvala, ki jo je pri zlati maši prebral predstavnik tuhinjske župnije:

»ZLATA maša?
Kdor vas pozna, gospod župnik, ve, da je vse, kar že v imenu spominja na zlato, bogastvo in denar, vaše popolno nasprotje. Vi ste naš preprosti, vedno dostopni župnik Kolja. Vedno na razpolago, ponižen in skromen, topel in nasmejan. Vselej z očmi uprtimi v Najsvetejše ter z dejanji obrnjenimi k SVOJIM. In mi SMO vaši. Vaši farani in vaši prijatelji. Včasih sicer potrebujemo ogromno vzpodbud z vaše strani. Včasih stavek: »Niste mogli eno uro čuti z menoj?« odzvanja v naših ušesih in srcih. Včasih nismo ravno pohlevna in zvesta čreda. Toda vedno vemo, da je naš zemeljski pastir duhovnik z zlatim srcem. Da! - Z zlatim srcem! Torej je tole le upravičeno ZLATA maša! Če ni ljubezni, je človek brneč bron in zveneče cimbale. A vaša zlata ljubezen do Boga in ljudi že 50 let dela boljše vse, s čimer pride v stik. Vaše zlato srce pozlati tudi naša življenja in naše odnose … in – seveda – vse medalje smučarskih tekem, ki jih prinašate v dolino. Dragi gospod župnik, ni besed in darila, ki bi zmoglo poplačati vse vaše žrtve in odrekanja. Pa vendar – naj bo naše darilo le skromna zahvala in naj preostanek v veliko večji meri poplača Tisti, ki edini zmore nagraditi vaše veliko delo. Naj vas obilno blagoslavlja še mnoga polna leta! Hvala vam za vse! Ponosni smo, da vas poznamo, in hvaležni, da vas imamo!«

Vsi si želimo dobrih duhovnikov. In res smo veseli, da imamo v Tuhinju takšnega. Upamo, da nam bo še dolgo dano rasti ob njem. Res smo lahko hvaležni zanj.

Besedilo: Monika Jeglič
Fotografije: Jože Bojec