Kamnik – mesto, kjer naj bi nastala Veronika Deseniška

Kamnik je bil in je še dom številnih umetnikov. V Kamniku so tako rojeni igralka Marija Vera, književnik Fran Albreht, pesnik France Balantič in tudi najslavnejši slovenski general Rudolf Maister je bil pesnik. V tem mestu so pečat pustili in ga še vedno puščajo tudi drugi širši javnosti dobro poznani umetniki. Med drugim je s Kamnikom tesno povezan tudi pesnik in dramatik Oton Župančič. Ta si je zaradi tega že leta 1928 prislužil naziv častnega meščana Občine Kamnik in to že kot drugi po vrsti (kot prvemu je štiri leta prej to priznanje pripadalo generalu Rudolfu Maistru).

Oton Župančič je namreč po končani prvi svetovni vojni rad zahajal v Kamnik in ravno v tem mestu naj bi nastalo delo Veronika Deseniška. Župančič naj bi večkrat rezerviral tudi stanovanje v graščini na Zapricah. Nekoč je upravitelju graščine poslal tole pismo: »Spoštovani gospod Gerlovič, prosim Vas, prejmite na znanje, da smatram svoj pismeni dogovor z gospodom Vitezom Schneiderjem zastran stanovanja na Zapricah (lansko stanovanje profesorja Kozaka) za definitivni. Upam, da se pridem glede prihoda, drv, mleka itd. še z Vami ustno pogovoriti in Vas z gospo soprogo lepo pozdravljam jaz in moja družina.« Danes na gradu Zaprice ni več stanovanj, saj je tam urejen Medobčinski muzej.

Župančič naj bi se v mestu dobro počutil, predvsem naj bi se pogosto ustavljal v nekdanji prijazni mali gostilni Vinska trta pri Vivodovih na današnji Parmovi ulici v centru mesta. Ob tem naj bi se družil s številnimi umetniško dejavnimi Kamničani, županom ter ostalimi uglednimi meščani. Med njegove boljše prijatelje bi lahko šteli književnika Frana Albrehta in tudi muzealca ter mecena mnogim umetnikom dr. Josipa Nikolaja Sadnikarja.

Tako ni presenečenje, da je nekaj verzov posvetil tudi svojim kamniškim prijateljicam in prijateljem. Tako je Ivanki Albrehtovi 31. avgusta 1923 v spominsko knjigo zapisal:

»A kdo je rekel, da so sanje blazne?
Kdor ni spoznal, da je ta svet prepad,
in treba preko njega po zaklad,
ki so brez njega naše duše prazne.«

Likovnici Faniki Kratnarjevi pa:

»Za sencami, za bežnimi oblaki,
ki v nič jih razprši najmanjši dih,
do smrti se lovimo, siromaki –
iz njih rojeni se vtopimo v njih.«

Svojemu prijatelju Josipu Nikolaju Sadnikarju pa je posvetil verze, ki jih je ta prejel na diplomi, ko je leta 1937 postal častni občan Občine Kamnik:

»Mlad si v delavnici očeta gledal,
zamaknil se v starine naših dedov:
kar so ustvarila kladiva in dleta,
kar igla v rokah babice, dekleta,
to skrbno spravljeno, tam razmetano,
vse žive dni zasledoval si vdano.
Čas te lepote bi nam raztresel,
ti si jih zbral, v zavetje varno znesel;
po naših skrinjah bil bi tujec šaril.
ti si mu jih zaprl, ključ nam podaril.
Tvoj dom zlat hram za kamniško je mesto:
sprejmi zahvalo za ljubezen zvesto.«

Na njegove verze so izrazito ponosni tudi člani PGD Kamnik. Ravno kamniškim gasilcem je namreč posvetil verz »Ne boj se za pomoč, mi bdimo dan in noč!«. Originalni zapis verza je sicer izgubljen, a gasilci so njegove besede uvezli na prapor, ki so ga razvili leta 1928. Stari prapor je danes na ogled v prostorih PGD Kamnik, verz pa se ponovi tudi na novem praporu.

Župančičevi verzi iz pesmi Duma in Z vlakom bodo med drugim tudi del proslave v počastitev slovenskega kulturnega praznika z naslovom Domovina, ne beži, ostani pri meni …, ki bo v četrtek, 7. februarja 2019, ob 18. uri v Domu kulture Kamnik. Proslavo prirejata Zavod za turizem, šport in kulturo Kamnik ter Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik. Slavnostni govornik bo župan Občine Kamnik Matej Slapar.

Besedilo: Samo Trtnik, Zavod za turizem, šport in kulturo Kamnik