Priznanje Turistično gostinske zbornice Slovenije domačinu Hermanu Pančurju

Domačin Herman Pančur iz Zgornjega Tuhinja je prejemnik najvišjega priznanja Turistično gostinske zbornice Slovenije.

V okviru 68. Gostinsko turističnega zbora Slovenije, ki je potekal od 13. do 14. oktobra 2021 v Hotelu Jama, Postojna, je Turistično gostinska zbornica Slovenije podelila najvišja priznanja zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu za posebne dosežke pri delu in doprinos k dvigu kakovosti storitve. Strokovna komisija je prepoznala izredne zasluge pri delu na področju turizma in gostinstva in podelila visoko priznanje natakarju Term Snovik in domačinu iz Zgornjega Tuhinja, Hermanu Pančurju, ki se že 50 let aktivno udejstvuje v gostinstvu in si tudi prizadeva za promocijo eminentnega poklica natakarja.

Stregel je bivšega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza v času njegovega bivanja na Brdu, številne tuje državnike, predsednike vlad, kralje in cesarje ob obiskih na protokolarnih obiskih na Brdu in Bledu. Danes pa se kljub upokojitvi še vedno aktivno vključuje v razvoj turizma v Tuhinjski dolini s svojimi neprecenljivimi znanji in izkušnjami. V Termah Snovik znanje še vedno prenaša na mlajšo generacijo, ki jo navdušuje nad poklicem natakarja, ki je vse prej kot enostavno.

Odlikuje ga strokovnost, prijaznost, vljudnost, razumevanje, znanje tujih jezikov (še posebej italijanskega), očarljivost, iznajdljivost in čut za sočloveka. Herman Pančur je sinonim dobrovoljnega natakarja, ki s svojim šarmom očara goste, predvsem pa je tudi pravi psiholog, ki preceni gosta, kakšne volje je gost, kakšen nivo komunikacije je potreben, da bo gost zadovoljen in se bo rad vračal in tudi ponesel pozitivno mnenje naprej.

Turistično gostinska zbornica Slovenije vsako leto v okviru prireditve turizma in gostinstva  z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, tj. Gostinsko turistični zbor Slovenije, podeljuje najvišja priznanja zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu v treh kategorijah. To so priznanja gostinskim, hotelirskim in turističnim podjetjem, organizacijam in izobraževalnim institucijam; priznanja zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu in  priznanja partnerskim podjetjem ali ustanovam in zaslužnim posameznikom za izjemen dosežek k razvoju slovenskega turizma.

Letos je strokovna komisija podelila kar 16 priznanj zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu v kategoriji za posebne dosežke pri delu in doprinos k dvigu kakovosti storitve. Priznanje Turistično gostinske zbornice Slovenije prejmejo zaslužni posamezniki za najmanj 20 let uspešnega delovanja v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu. Eden izmed 16ih prejemnikov priznanja je tudi Herman Pančur iz Tuhinjske doline. Njegovo dolgoletno delo v gostinstvu in turizmu je prepoznal Ivan Hribar, prokurist in idejni vodja razvoja Term Snovik ter predsednik Turističnega društva Tuhinjska dolina. Hribarjeva pobuda je temeljila na Pančurjevem strokovnem delu in vzpodbujanju mlajše generacije za poklic natakarja, promocije eko sveta Term Snovik in trajnostne destinacije Tuhinjske doline gostom ter vsekakor Pančurjeva vedno dobra volja in užitek pri delu.

Pančurju je priznanje podelil Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnska jama. Pančur je v 50ih letih dela v strežbi po kriterijih komisije oseba, ki je izkazala nadpovprečno delovno učinkovitost; med gosti je zaslovel po prijaznosti, gostoljubnosti in kakovostno opravljenem delu; s svojo strokovnostjo in prizadevnostjo pritegnil še druge, mlajšo generacijo k dobremu delu; z udejstvovanjem pri razvoju Tuhinjske doline je pripomogel v povečanem turističnem obisku in zadovoljstvu gostov, katerih je bilo v zadnjih letih kar okoli 40 različnih narodnosti.

Kdo je Herman Pančur iz Tuhinjske doline?

Mladi Herman Pančur iz Zgornjega Tuhinja si je po končani osnovni šoli sprva želel nadaljevati šolanje na ekonomski šoli.  Na šolo ni bil sprejet, zato sta mu ostali dve možnosti, ali se vpiše na kuharsko šolo, ali pa se izšola za natakarja. Izbral je gostinsko šolo in s 1. 9. 1970 pričel šolanje v Ljubljani na gostinski šoli Gostinski šolski center in jo tri leta kasneje zaključil z odličnim uspehom. Njegovi prvi začetki vajeniške šole so povezani z gostilno Pri Mežnarju v domačem kraju v Lazah v Tuhinju in tedanjo lastnico Marijo Baloh. Mežnarjeva mama mu je položila na srce: ''Bodi priden in pošten. Vedi, da mora oštarija imeti strop.''

V času šolanja od leta 1970 do 1973 je opravljal prakso v ljubljanski gostilni Urban, hotelu Bellevue, v bifeju Jadran na Miklošičevi ulici v Ljubljani in v restavraciji Urška. Kot vajenec se je srečeval tudi s strežbo na znani Kmečki ohceti v Ljubljani.

Od junija 1973 do 1976 je bil zaposlen na letališču Brnik (Aerodrom Ljubljana – Pula), kjer se je srečeval z različnimi ljudmi in pridobival raznovrstne izkušnje. V sklop aerodroma je takrat spadalo smučišče Krvavec. Ob redni zaposlitvi na Brniku je istočasno od 1973 do 1975 opravljal hotelsko šolo in jo uspešno zaključil. Ker je izhajal je iz delavske družine in doma ni bilo denarja za šolanje, si je moral mladi Herman sam priskrbeti denar za šolanje oz. preživetje.

Učitelj praktičnega pouka priznani Jože Oseli je Hermana prepoznal kot pridnega in sposobnega fanta, ki se zna sukati okrog ljudi. Predlagal mu je, da se zaposli v protokolarnem objektu na Brdu pri Kranju v Titovi rezidenci. Tam je bil zaposlen devet let od leta 1977 do 1986. V tem času je občasno stregel tudi v drugih protokolarnih objektih: Grad Strmol, Vila Bled (rezidenca za namestitev tujih državnikov, delegacij v obdobju  neuvrščenosti, ministrov), na skupščini in izvršnem svetu v Ljubljani, na Ljubljanskem gradu, Sodišču v Ljubljani … Občasno je stregel na Brionih v Hotel Istra Neptun, Vili Brionka, Beli vili, Vili na otoku Vanga (vinograd in nasad mandarin).

Stregel je bivšega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza v času njegovega bivanja na Brdu, številne tuje državnike,  predsednike vlad, kralje in cesarje ob obiskih na Brdu in Bledu: Mohamed Reza Pahlavi – iranski šah, Kim Il-sung – predsednik Severne Koreje, Willy Brandt (Vila Bled), predsednik Sejšelov France - Albert Rene (Vila Bled), nemški kancler Helmut Kohl (Brdo – Račji otok), jordanski kralj Husein (Brdo pri Kranju), ameriški zunanji minister Henry Kissinger (grad Strmol), egiptovski predsednik Hosni Mubarak (Bela vila Brionka) in še več predsednikov afriških neuvrščenih držav.

V času neuvrščenosti je Slovenija gostila številne  ruske in kitajske delegacije (eno od kitajskih delegacij je spremljalo 70 novinarjev, da so poročali o dogajanju). Omeniti je potrebno, da je v enem dnevu ista ekipa stregla najprej kosilo v Vili Bled, kasneje večerjo na gradu Brdo pri Kranj. V teh objektih je bil srebrn pribor, ki zahteva posebno nego in pozornost pri strežbi. Imeli so izbrano vrste keramike, ki je bila namenjena posameznim obrokom, ravno tako kristal (bel, zelen, rumen). Pri opremi stilnega pohištva so pomagali mizarji. Prti, pogrinjki  so morali ustrezati namenu slovesnosti in rangu obiska.

Potem je bil tri leta zaposlen v gostilni v Medvodah pri takratnem lastniku gostilne Janezu Mahnetu. Gostilna je bila na medvoškem klancu ob prometni cesti Avstrija – Italija, zato je bilo veliko tujcev v letni sezoni.

Od 1991 do 1993 je bil zaposlen pri Slovenijalesu kot upravnik protokolarne vile Epos na Bledu. Vila Epos se nahaja nasproti Vile Bled, lastništvo je bilo od SAZU, predsednik Janez Milčinski. Prednost letovanja so imeli akademiki. Herman je skrbel za dobro počutje gostov (nabava, strežba, objekt). Del objekta je renoviral in opremil Plečnik, imeli so Plečnikov salon in zimski vrt. Tedanji direktor Škof je bil hkrati častni konzul Nizozemske, zato so pogosto gostili zadnjega akreditiranega nizozemskega ambasadorja in tedanjega evropskega komisarja Hans van den Broek. 

Poleg dela v Vili Epos je večkrat stregel v protokolarnem objektu v Vili Tartini v Strunjanu. Tam so gostovali predstavniki takratne nove slovenske oblasti – politične in gospodarske.

Od 1993 do 2006 je delal kot natakar v Hotelu Bellevue Šmarjetna Gora, Kranj. V 13. letih je pridobil dragocene izkušnje s strežbo na najrazličnejših dogodkih, ki so jih organizirali (slavnostne večerje, poroke najrazličnejših znanih osebnosti, poslovna kosila…).

Leta 2008 se je vrnil v rojstno Tuhinjsko dolino in se zaposlil v Termah Snovik z željo, da prispeva k razvoju turizma v dolini s svojimi znanji in izkušnjami. Do upokojitve leta 2014 je bil zaposlen kot natakar v Termah Snovik, zadnjih  7 let še vedno občasno dela v strežbi, predvsem pa prenaša svoje dragoceno strokovno, organizacijsko znanje ter komunikacijske izkušnje z gosti na sedanje sodelavce, na mlajšo generacijo. S svojim strokovnim znanjem, zgledom, mirnostjo in preudarnostjo je nepogrešljiv vir pri spopadanju z organizacijskimi in strokovnimi izzivi ter gradnjo pozitivne organizacijske kulture, kar cenijo tako zaposleni kot študenti. Herman zna pristopiti k gostom tako domačim kot tujim. Znanje tujih jezikov in poznavanje različnih kultur je njegova prednost, saj v zadnjih letih Tuhinjsko dolino obiskuje več kot 40 različnih narodnosti.

Herman je pravi ambasador svojega poklica, zelo rad navdušuje mlade oz. že učence osnovnih šol za gostinski poklic, kar je v današnjem času za turizem ključnega pomena.

Vseh trenutno 50 let aktivnega dela v strežbi je delo opravljal z veseljem in stregel nadvse zanimive in eminentne goste. Z gosti je preživel številne silvestrske večere. Pletle so se zanimive zgodbe, zanimiva srečanja z gosti, lahko rečemo s celega sveta.  Zamenjale so se številne generacije in okusi. Svoje znanje sedaj še danes prenaša na mlade generacije v Termah Snovik in skrbi, da bodo mlade generacije uspešno popeljale naprej zgodbo natakarja, ki že od nekdaj ni bila tako sila enostavna, kot se zdi na prvi pogled. A dobra volja je najboljša, to Herman dobro ve.

Besedilo in fotografije: Terme Snovik