V soboto, 28. februarja 2026, je v prostorih Prostovoljnega gasilskega društva Tunjice potekal redni letni občni zbor. Članice in člani so pregledali poslovanje in delo v preteklem letu, soglasno potrdili vsa poročila ter sprejeli program dela za leto 2026.
Občnega zbora so se poleg gasilk in gasilcev domačega društva udeležili tudi poveljnik društva Bogomir Čimžar, predsednica Darje Slana ter gostje, župan Matej Slapar, predstavnik Gasilke zveze Kamnik Milan Osolnik, predsednik Krajevne skupnosti Tunjice Valentin Zabavnik, predsednik Društva skupne pomoči Justin Klanšek ter predstavniki sosednjih prostovoljnih gasilskih društev: Duplica, Nevlje, Komenda, Homec, Šenturška gora, Kamniška Bistrica in Kamnik. Župan Matej Slapar se je gasilkam in gasilcem PGD Tunjice zahvalil za dobro opravljeno delo in sodelovanje v preteklem letu, tudi ob pomembni naložbi, ki jih čaka letos - nakupu nove, prve gasilske avtocisterne GVC-1.
Malo ljudi ve, da se je v Tunjicah vse skupaj pravzaprav začelo že leta 1897 – z Društvom skupne pomoči, med domačini znanim kot »sekuranc«. To ni bila le formalna organizacija, temveč način življenja. Krajani so si ob požarih, boleznih, smrti v družini ali drugih nesrečah pomagali z delom, živino, materialom in drugimi dobrinami. Takrat, ko je bilo najtežje, nihče ni ostal sam.
Ta duh je še danes temelj delovanja PGD Tunjice.
Ko so že leta 1897 razmišljali o gasilskem orodju
Že v pravilih Društva skupne pomoči je bilo zapisano, da nameravajo kupiti gasilsko orodje in ga razporediti po vasi za primer požara. To ni bil naključen zapis, temveč dokaz, da so se v Tunjicah že konec 19. stoletja zavedali požarne ogroženosti in pomena organizirane zaščite.
V pravilih je bila omenjena celo pomoč ob udaru strele v govedo. Danes se ob tem kdo morda nasmehne, a v času, ko je bila živina vir preživetja, je takšna nesreča lahko pomenila propad družine. V Tunjicah se na ta določila ne šalijo – razumejo jih kot dokaz, kako široko so predniki razumeli solidarnost.
Zanimivo pa je, da povezava med gasilstvom in živino ni povsem stvar preteklosti. Gasilci še danes pomagajo pri iskanju pobegle živine, pred kratkim pa so imeli celo tehnično intervencijo, ko je krava padla v bazen. Pomoč je pač pomoč – ne glede na to, ali ima “pacient” dve ali štiri noge.
Požar, ki je prebudil kraj
Velikonočna nedelja leta 1929 je v Tunjicah pustila globoko sled. Zaradi nepazljivosti v zvoniku je zagorela streha cerkve sv. Ane, ki je bila takrat krita s skodlami. Ogenj se je v suhem vremenu hitro razširil, domače gasilske čete pa še ni bilo.
Na pomoč so prihiteli gasilci iz Kamnika. Postavili so 1200-litrsko brizgalno pri mostu na Tunjščici in napeljali okoli 550 metrov cevi do cerkve. A skoraj 80-metrska višinska razlika je povzročala težave – cevi so pokale, zato so morali vmes postaviti ročno brizgalno in nadaljevati gašenje.
Cerkev je bila že v celoti v ognju, gorela je tudi streha zvonika. V nevarnosti so bili zvonovi, ki bi se lahko zaradi vročine celo stopili. Vaščani so jih reševali z vedri vode, ki so jo nosili z vseh strani. Požar je šest ur gasilo 44 gasilcev, naslednji dan pa so nadzorovali morebitna nova žarišča.
Dogodek je bil prelomnica. Ideja o lastni gasilski enoti je začela zoreti.
Od požara do ustanovitve
Odločilen trenutek je prišel septembra 1938, ko je zagorelo na kmetiji Kosirnik (pri sp. Sitarju). Potreba po domači, organizirani gasilski sili je postala neizpodbitna.
Ustanovni občni zbor prostovoljne gasilske čete Tunjice je potekal 29. januarja 1939 v gostilni pri Matiju. Ideja medsosedske pomoči, ki je živela že od leta 1897, je bila s tem nadgrajena v organizirano gasilsko društvo.
Solidarnost, odgovornost in pripravljenost pomagati so postale vrednote, ki so oblikovale duh kraja – in ga zaznamujejo še danes.
Ko vas preizkusijo poplave
Med intervencijami, ki so gasilcem še posebej ostale v spominu, so avgustovske poplave leta 2023. Takrat ni šlo le za operativno posredovanje, temveč za izjemno povezanost celotne vasi. Krajani so pomagali s fizičnim delom, zagotavljali hrano in pijačo ter stali ob strani gasilcem v vsakem trenutku.
Ganljiv trenutek je povezan z dvema deklicama, ki sta bili med poplavami na morju. Ko sta izvedeli, kaj se dogaja doma, sta izdelovali zapestnice in izkupiček namenili gasilcem. Po vrnitvi sta denar osebno prinesli v gasilski dom.
Poplave pa so prinesle tudi simpatično prigodo: v gasilski dom se je zatekel kozel Miki, ki je zataval iz Črne pri Kamniku. Očitno je tudi on prepoznal, kje bo na varnem. Po nekaj dneh so ga srečno vrnili lastniku.
Prapor kot zadnji poklon
V Tunjicah je močno zakoreninjena tudi tradicija, da gasilci s praporom pospremijo pokojnega darovalca ali člana na zadnjo pot. Čeprav imajo člani službe, družine in obveznosti, se vedno potrudijo, da pokojnika dostojno pospremijo.
Za družine to pomeni veliko – prapor simbolizira spoštovanje, pripadnost in povezanost. Je znak, da je bil pokojni del širše gasilske družine, ki mu izkaže hvaležnost tudi ob slovesu.
Največji dosežek? Ljudje.
V zadnjem desetletju so v Tunjicah posodobili gasilski dom, zgradili prizidek in uredili nove prostore. Dom danes ni le operativno središče, temveč prostor druženja, usposabljanja in povezovanja krajanov.
Ponosni so tudi na tekmovalne uspehe. Njihovi veterani skoraj z vsakega tekmovanja prinesejo pokal, lani pa sta se na državno tekmovanje uvrstili kar dve desetini – člani A1 in veterani – ki sta nastopili v Gorišnici. Mladina se redno udeležuje tekmovanj v okviru Gasilska zveza Kamnik, kar potrjuje, da ima društvo močno prihodnost.
A kot pravijo sami, največji dosežek niso zidovi ali pokali – temveč ljudje. Zagnani, strokovno usposobljeni in srčni člani, ki so pripravljeni pomagati ob vsakem času.
Nova avtocisterna – več kot le vozilo
PGD Tunjice z veliko pomočjo Občine Kamnik kmalu pričakuje prvo gasilsko avtocisterno GVC-1. Do zdaj namreč niso imeli lastne cisterne, zato so bili ob večjih požarih pogosto odvisni od zunanjih virov vode in pomoči sosednjih društev.
Z novim vozilom bodo lahko na kraj dogodka takoj pripeljali večjo količino vode, kar pomeni hitrejše in učinkovitejše začetno posredovanje ter večjo varnost za krajane in gasilce. Pridobitev je zahtevala več let načrtovanja, usklajevanja tipizacije in nabave dodatne opreme – od cevi in črpalk do zaščitnih sredstev.
A vozilo pomeni predvsem več miru za kraj.
Pogled naprej
Kaj povezuje gasilce skozi generacije? Dobra volja, medsebojno spoštovanje, enotnost in občutek, da društvo diha skupaj s krajem.
Čez deset ali dvajset let si želijo, da bi o PGD Tunjice rekli, da so vrhunsko usposobljeni, odlično opremljeni in vedno pripravljeni pomagati – pri velikih in majhnih stvareh.
_resized.jpg)
Če bi morali duh Tunjic strniti v en stavek, bi ta zvenel takole: operativno usmerjena in enotna skupnost, ki v vsaki situaciji stopi skupaj – hitro, odgovorno in s srcem.
Fotografije: Arhiv PGD Tunjice, Miro Hrkalović in Erik Rak (Foto klub Kamnik) za Občino Kamnik
