Krajani KS Kamnik – center so se skozi spomine prebivalcev tokrat seznanili z zgodovino nekdanje Svinjske, sedaj Prešernove ulice. Vsakoletno srečanje »Spomini in zgodbe Kamničanov« se je začelo pred vhodom v rov pod Malim gradom, kjer se je zaključila pot prejšnjega dogodka. Za uvod je gostiteljica in predsednica KS, Ivanka Učakar, pozdravila vse, ki so prišli na druženje in spoznavanje lokalne zgodovine. Z veseljem je k nagovoru povabila župana Mateja Slaparja.
Župan je najprej poudaril pomen prireditve za ohranjanje stika med krajani in spletanje novih vezi. V nadaljevanju je spregovoril o uspešnih projektih in izzivih tega konca občine: nova šola, skoraj dokončano športno igrišče, dodatna parkirišča na vstopu v peš cono ter prihajajoča prenova Medvedove in Tunjiške ulice v naslednjem letu.
Od najožje ulice do notranjih dvorišč
Letošnji sprehod je bil po metrih kratek, a po vsebini izjemno bogat. Več kot petdeset obiskovalcev se je pod vodstvom Nuše Lisjak, duše vsakoletnih Spominov, prebilo po kamniški najožji ulici do Prešernove. Zbrani so se spraševali, kam za vogal jih pelje Mojca Morelj.
Ta je odprla široka vrata dvorišča med »sprednjo« in »zadnjo« hišo, kar je kamniška posebnost, saj ima skoraj vsaka mestna hiša vrt ali notranje dvorišče. Kako so se menjavali priimki in rodovi, je Mojca ponazorila z znano anekdoto, ki jo je povedala na koncu pripovedi o Debevčevih pogumnih, odločnih in podjetnih ženskah: Dve Kamničanki sta ustavili njenega sina. Ko je povedal svoje ime, se je izkazalo, da ima sin priimek Hrabar, mama Morelj, stara mama pa Dolenc. Na to je ena izmed njiju na ves glas dejala: »Saj sem ti rekla, da je Debevčev tamal!«
Z dvorišča nazaj na ulico, kjer je mladi lastnik Stojčeve hiše, Damjan Berlec, natančno predstavil dejavnosti in domača imena vseh hiš na tretjem delu ulice, med Glavnim trgom in avtobusno postajo. (Prešernovo ulico namreč presekata Glavni trg in Samostanska, kar pogosto zmede nove poštarje, saj se začetne številke nahajajo tik pod Žalskim hribom).
Pesniki, potresi in mestno obzidje
Na eni od hiš se svetlika spominska plošča tam rojenemu pesniku, prevajalcu in politiku Franu Albrehtu, čigar verzi so: »Od daleč sem te sanjal, rodno mesto.« O Albrehtu je v zgoščeni pripovedi spregovorila Ivanka Učakar, ki se je z njim ukvarjala tudi poklicno.
Besedo je povzel pravnik Borut Podgoršek, ki je osvetlil obdobje po ljubljanskem potresu, ko so se hiše obnavljale in dvigale za eno nadstropje. Predstavil je tudi kare Podgorškova – Vodnikova/Slatnarjeva – Skalova/Petkova. Značilni so neoklasicistični slog, dejavnosti v pritličjih, stanovanja v nadstropjih in notranji vrtovi v sredini. Za vso Slovenijo pomembna je tudi Slatnarjeva tiskarna, ki sicer nosi hišno številko Samostanske ulice.
Sonce se je spustilo, večerni veter je hladil razgrete poslušalce, ki so se zazrli še v prvi del ulice vse do hišne številke ena pod hribom, kjer je od Trutzturna (Rautarjevih) pred pol tisočletja teklo mestno obzidje.
Živahen zaključek
Zadnji del druženja je potekal v gostilni Pri Marjanci, saj KS (še) nima svojih prostorov. V živahen klepet ob prigrizku je poseglo poročilo predsednice s povzetkom dejavnosti v letu 2025: odkritje kipa Francu Pircu na propilejah, zapis domačih imen v okviru vseslovenskega projekta »Kako se pa pri vas reče?« in razglasitev nagrajencev natečaja »Naj cveti povsod 2025«.
Povezan svet KS je odlično izpeljal še eno druženje in spoznavanje drobcev domače preteklosti.
Fotografije: Eva Močnik
.jpg.jpg)
.jpg.jpg)
.jpg.jpg)
