Da je kulinarika nekega mesta pogosto eden najbolj povabljivih elementov turistične ponudbe, je dokaj običajen pojav. V Kamniku smo tako že leta 2013 zajahali val nekakšne novodobne tradicionalne kulinarike, ko je takratna ekipa Zavoda za turizem in šport na čelu z direktorico Urško Kolar zasnovala projekt Okusi Kamnika. Žal je projektu, ki je, med drugim, združeval kamniške gostince, počasi pošla sapa, čeprav še vedno ždi nekje v kotu in čaka na nove čase.
Ti novi časi že trkajo na, tokrat, samostanska vrata. V sklopu projekta Znanje preteklosti za zdravo prihodnost smo se združili štirje partnerji: Javni zavod za kulturo Kamnik, Društvo podeželskih žena Moravče, Sadjarsko-vrtnarsko društvo Tunjice in Občina Kamnik in izpeljali projekt odkrivanja, zbiranja in preizkušanja starih receptov, ki izvirajo iz naše kulturne dediščine. Eden od ciljev tega projekta je bila tudi nova knjižica receptov, ki smo jo predstavili na degustacijski prireditvi.
Poleg lokalne pravljične pripovedovalske poslastice Vroča župa, ki je bila, kot se je izkazalo, res okusna predjed, so se za mikrofonom zvrstili vsi najpomembnejši »kuharji« tega projekta: podžupanja občine Kamnik Romana Učakar, direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek, Katarina Mihelič, programska koordinatorica Mekinjskega samostana in glavna gonila sila projekta, pa Romana Capuder, predsednica Društva podeželskih žena Moravče in Valentin Zabavnik, predsednik Sadjarsko -vrtnarskega društva Tunjice.
Uvodnik v knjižico receptov je napisal znani slovenski kulturnik in kulinarik Boštjan Napotnik – Napo. Med drugim v njem lahko preberemo tudi tale odstavek: »Dandanes nas z recepti na veliko zasipajo z vseh možnih koncev interneta in njegovih družabnomedijskih derivatov. Vplivneži vseh sort pečejo pite in burgerje, sestavljajo bovle, meljejo smutije, mešajo rižote, režejo avokado, poširajo jajca in bolj kot se trudijo, da bi bili izvirni in edinstveni, bolj so podobni eden drugemu. Količina vseh posnetih in objavljenih gastronomskih navodil daje vtis silne pestrosti, pisanosti in raznolikosti, na koncu skrolajočega dneva človek ugotavlja, da je tudi globalni kuharski cesar gol.«
Po uradnem delu je seveda sledila degustacija, ki so jo, vsaj nekateri, pričakovali tudi z mešanimi občutki, saj so vse jedi vsebovale – sadje. Seveda je bila skrb odveč, saj so odlične kuharice iz Moravč opravile svoje delo brez napak. Paleta izjemnih, mestoma nenavadnih, a navdihujočih okusov, je dokazala, da tako kot priobči Napotnik v uvodniku, naša preteklost ponuja izjemno raznolikost in predvsem pristnost.
Morda pa je že čas, da obudimo Okuse Kamnika in jih osvežimo s takimi in podobnimi projekti, a se držimo besed podžupanje Romane Učakar: »Naši predniki so se prehranjevali modro – jedi so prilagajali letnim časom in uporabili vse, kar jim je ponujala narava. Velikokrat so v glavne jedi vključili tudi sadje, ki je bilo pridelano v domačih sadovnjakih, suho ali sveže, in s tem obogatili okuse ter hkrati poskrbeli za zdrav in hranljiv obrok. Danes, ko je naša prehrana pogosto osiromašena naravnih sestavin, je prav, da se ozremo nazaj in ponovno odkrijemo recepte, ki so stoletja navdihovali naše prednike.«
Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in
Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014–2020.
Besedilo: Goran Završnik, Fotografije: Javni zavod za kulturo Kamnik
