Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik je s finančno pomočjo Občine Kamnik izdala knjigo Zgodbe so še kako žive: od Motnika do Nasovč.
Uredniški odbor v sestavi Milena Glušič, Barbara Petrušić in Breda Podbrežnik Vukmir (Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik) in Kristina Jamšek je zbral pravljice, povedke, anekdote, spomine in različne zanimive zgodbe, povezane s posameznimi kraji v občini Kamnik in občini Komenda. Zbral je dobre pripovedovalce, ki zgodbe zapisujejo, pripovedujejo ali objavljajo in jih tako ohranjajo pri življenju. Čar zgodbe in s tem tudi ljudskega slovstva nikakor ne izgublja svoje skrivnostne moči, čeprav se kulturna dediščina hitro izgublja. Za to, da se ta del naše kulturne dediščine ohranja, pa so zaslužni posamezniki in posameznice, ki vsemu navkljub, navkljub pomanjkanju časa in zanimanja ter preobilju informacij, na različne načine ohranjajo lokalne zgodbe.
Zgodbe, zbrane v tej knjigi, prihajajo izpod Menine planine, iz Motnika, Špitaliča, Tunjic in doline Črne, z Velike planine, iz Godiča, Komende, Suhadol in Nasovč; pri izboru zgodb je bil namreč pomemben kriterij prav krajevni vidik. Vmes so tudi bolj osebne in družinske zgodbe, a so bile tudi te izbrane na podlagi krajevnega vidika, torej kako prikazujejo povezanost življenja posameznika s krajem in s časom, v katerem so nastale.
Zgodbe so zapisali ali povedali: Jože Keršič je zapisal in prispeval zgodbe iz motniškega konca in Menine planine, kjer so še do nedavnega živele vile. Marinka Mošnik nam podarja motniške in špitavske zgodbe o zanimivih, posebnih ljudeh in dogodivščinah, ki se v današnjem času ne morejo ponoviti. Vilko Rifl objavlja ali poobjavlja pravljice in povedke iz doline Črne in velikoplaninskega okolja o bajčnih, okamenelih in skrivnostnih bitjih, pa tudi nekaj šegavih pastirskih dogodivščin. Ivan Nograšek iz Tunjic veliko objavlja in je že poznan avtor ter varuh tunjiških zgodb. Vaške zgodbe iz nekdanjih časov so bolj kot ne vedre in zabavne, a vse odsevajo nekdanje življenje in vrednote. Miha Babnik nam pripoveduje o krajih okoli Godiča, kjer so še živi spomini na duhovnika in zdravilca Jurija Humarja in kjer so menda tudi zdravilni izviri. V zapisih Jožeta Pavliča, avtorja mnogih člankov, knjig in tudi pesniških zbirk, se prepletajo zgodovinski, pravljični in spominski motivi na Suhadole ter rodne Nasovče. Franc Stele, prav tako uveljavljeni avtor, pa objavlja spominske zapise na vojna leta starega očeta, mojstra Plečnika in prepis rokopisa Lovra Kerna, ki je prav poseben dokument minulega časa.
Knjigo smo opremili s fotografijami Luka Dakskoblerja in ilustracijami Eve Mlinar. Fotografije so nastale prav na krajih, o katerih govorijo zgodbe. V ta realistični okvir je ilustratorka Eva Mlinar dodala motiv iz zgodbe; tako smo združili fotografijo kraja in pravljično domišljijo.
Uvodno besedo je prispevala dr. Marija Klobčar. O knjigi pravi takole: »Zgodbe, ki so pred nami, so raznolika pripoved o prostoru, razpetem med Menino planino, strminami Grintovcev in prostrano ravnjo, na kateri odmeva komendski zvon. So nadvse pisan preplet pravljično in bajeslovno zasanjanih odsevov preteklosti in šaljiva ali resnobna beleženja življenja polpreteklega časa, ki govorico vsakdanjosti s čarovnijo besede spreminja v izročilo jutrišnjega dne. Bralca tiho vabijo v svetove doživljanj, spominov, izkušenj in spoznanj, ki nevsiljivo tkejo nit pripovedovalske poti od Motnika do Nasovč. Poti, ki jo v našem dojemanju vsak dan znova ubira naše sonce.«
Glavni namen knjige je ohranjanje kulturne dediščine, kar zgodbe zagotovo so. Poleg tega pa je uredniški odbor želel poudariti pomen varuhov zgodb, ki hranijo ne le spomine na preteklost, pač pa tudi oblikujejo skupnost, identiteto in oživljajo zlata zrna modrosti.
Naslov Zgodbe so še kako žive je vzet iz besedila Franceta Steleta. Zdi se nam, da bolj povednega naslova zlepa ne bi našli. Naj zgodbe še naprej živijo in se zapisujejo.
Besedilo: Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik
