Rudolf Maister - pesnik Vojanov, literat in likovnik

Pesmi Rudolfa Maistra Vojanova

Naprej

Bratje! V Triglavu ognji gore:
žarki kresovi, krvavi plameni,
kakor silni meči ognjeni,
ki jih sami arhanglji vihte

Bratje! Naša pomlad gre iz tal,
bistra ko burja, močna ko val:
v naša domovja se je zagnala,
tmo' razklala, sonce skovala,
sonce – kralja Matjaža dan.

Bratje, v sedlo, vajeti v dlan:
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde podkve,
bratje – naprej!

Gosposvetska straža

Od Labota do Baškega jezera
je naša straža stala.
Je včasi iz src in včasi iz pušk zapelo
in tam pri Vovbrah, tam ob krškem bregu
je v naših vrstah rdeče zacvetelo
zdaj v klasju, zdaj v božičnem snegu
za našo Gospo sveto.

A v letu dvajsetem so nam Gospo
iztrgali z lažjo
in v naših okencih so nageljci zajokali
iz novih cvetov pa jim vdarja vera,
da še bo Gospa sveta zvala.

Naši mejniki

Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli iz desnice,
naše pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osedlan,
da se kot strela zaprašite
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše – vaš dan.

Bratje stražarji – pozdravljeni!

Še zadnji zvon

In zdaj še ti, naš stari zvon…
Udrli so v tvoj sveti kot,
da bodo vlekli te od tod
brez trakov, brez rezgeta konj,
brez vriska, brez topičev…
In ti, ki si nam boter bil,
k oltarju peljal poslednji par,
v nebesa dober bil vratar
in z nami križe, smeh delil -
zdaj moraš med topove…
Daj, udari v plat še zadnjikrat
čez našo vas tako močno,
da bron ti poči za slovo
in pojdeš - mrtev smrt sejat.

poezije
poezije
Maister je svoje pesništvo dognal do vrhunca šele v zrelih letih, in to predvsem v pesmih, ki spajajo slovensko pokrajino z izraznostjo slovenske ljudske pesmi. "Ta kakovostni razvoj se je nakazoval že v prvi pesniški zbirki, v Fantovskih," navaja dr. Bruno Hartman. "Verjetno se je v poeziji te vrste najbolj razodela Maistrova osebnostna poteza – tesna povezanost s slovenskim človekom in njegovo zemljo."

Rudolf Maister je že v mladosti kazal nagnjenje do literature in pisanja. Veliko vzpodbude za pisanje je dobil v domačem okolju. Njegova mati je bila dobra pravljičarka, teta Matilda pa se je redno oglašala v listu za mlade Vrtec že od začetka sedemdesetih let 19. stoletja. Rudolf Maister je v 4. razredu gimnazije v Kranju izdajal svoj dijaški list 'Inter nos' v rokopisu. V njem je objavil pripoved o Francozih, obdelavo babičinega pripovedovanja o Napoleonovih časih na Kranjskem, ki se je podajalo iz roda v rod. Leta 1889, torej še kot kranjski gimnazijec, je poskusil v Vrtcu objaviti pesem Stari grad pri Ložu, a je uredništvo ni sprejelo, naslednje leto pa mu je natisnilo črtico," pravi dr. Bruno Hartman, izreden poznavalec Maistrovega življenja in dela. To je bila črtica 'Pokopali smo jo', pripoved o 84-letni babici, ki je znala še zgodbe iz francoskih časov na našem ozemlju.

Tudi kasneje se je Rudolf Maister na tak ali drugačen način poskušal z literarnim ustvarjanjem. Dr. Bruno Hartman meni, da je Maistrovo pesništvo enakovredno njegovemu vojaškemu voditeljstvu, prav zato pa mu v slovenski literaturi odmerjajo uglednejše mesto, kakor mu gre glede na vrednote njegovega pesništva. Rudolf Maister se je kot pesnik družil s slovenskimi pesniki in pisatelji. Prisrčno prijateljstvo ga je vezalo z Dragotinom Kettejem, Otonom Župančičem, s katerim sta prijateljevala do generalove smrti, Josipom Murnom, Franom Masljem – Podlimbarskim, Simonom Gregorčičem, Antonom Aškercem in Milanom Pugljem. V Maistrovo spominsko knjigo so se vpisali številni literarni ustvarjalci, teoretiki in kritiki, znanstveniki in politiki.

"Njegovi prvi natisnjeni pesmi – Mors ruit in Ob zibki (s psevdonimom Vuk Slávič) – sta bili objavljeni leta 1892 v Vesni, celjskem listu slovenskega dijaštva. Ko je bil že častnik, se je Rudolf Maister spet oglasil kot pesnik in sicer leta 1898 v Ljubljanskem zvonu; njegov sodelavec je ostal do konca svojih dni. "Temeljne Maistrove pesniške teme tja do polovice prvega desetletja 20. stoletja so bile veselje do življenja, do ljubezni – od eterične do kupljive – do vina, uživanja brez predsodkov in brez moralnih zadržkov," pravi dr. Bruno Hartman. "Čeprav bi bilo mogoče domnevati, da gre tudi za odnos bonvivanskega položaja mladega avstrijskega oficirja v takratni družbi (Maistrova psevdonima Vojanov in Bojan sta tudi znamenje bojevitosti). V slovenski poeziji je bilo to nekaj novega; nekoliko pozneje se je Maistru pri tem pridružil drugi Slovenec, mladi avstrijski poklicni častnik Pavel Golia."

Prva Maistrova pesniška zbirka s preprostim naslovom 'Poezije' je izšla leta 1904, ko je bil star 30 let. To je bilo predporočno darilo izvoljenki Marici Stergerjevi. Pesniška zbirka je razdeljena na štiri dele. Prvi del je že s podnaslovom posebej posvečen njej – Marici, drugi obsega balade in romance, tretji fantovske pesmi in četrti sonete. Kot pravi dr. Brnuo Hartman, se zbirka začenja s povsem konvencionalno pesmijo V spominsko knjigo. V njej Marici slika prihodnost, kako bo kot njegova vdova prebirala njegove pesmi in se spominjala "na minuli čas pomladi cvetne".

Po izidu Poezij Rudolf Maister ni objavil veliko pesmi. Družinsko življenje in premestitev v Przemysl sta zavrla njegovo pesniško ustvarjanje. Po zdravljenju na Hvaru, v Egiptu in ponovno v Dalmaciji pa se je njegova pesem odvrnila od lahkotnega in osebnega uživanja ter se odprla skupnosti – narodu.

General Rudolf Maister je svojo drugo pesniško zbirko z naslovom 'Kitica mojih' izdal leta 1929 pri Tiskovni založbi v Mariboru. Vsebina je skrbno pretehtana in izbrana, pa tudi obseg je v primerjavi s prvo pesniško zbirko bolj skromen. Pesmi je tematsko povezal v štiri dele: v delu 'Nazaj pa jih ni' je združil nekaj pesmi iz vojnih časov, v drugem sklopu 'O, jaz ne spim' razmišlja o izgubljeni Koroški in Primorski, v tretjem pa opisuje pesniške upodobitve nekaterih slovenskih dežel in temu je primeren tudi naslov tega sklopa: 'Oj, ti naša zemlja sveta'. V zadnjem delu je pesnik Rudolf Maister povezal štiri pripovedne pesmi.

" V drugi zbirki sta razvidna pesnikov prečiščeni odnos do pesništva in dozorela moč njegove osebnosti," pravi dr. Bruno Hartman. "Pesnik je kritično pregledal svojo pesniško žetev in se odločil za nekakšen antologijski izbor. Odrekel se je gostobesednosti in kopičenju podob. Izbrane pesmi je zato ponekod upesnil na novo. Navadno jih je krčil ali pa se odločil (zlasti v pripovednih pesmih) za dramatično napet, slikovitejši pesniški izraz. S takšnim spreminjanjem je nekaterim pesmim dal drugačno sporočilnost, tudi z novimi naslovi. Odločal se je za nove pridevke, drugačne podobe, drugačno rimo ali ritem, vse v prizadevanjih za dognano pesem. Največkrat so ti posegi pesem izboljšali."

Zanimivo je, da so prav te pesmi spodbudile kar nekaj slovenskih skladateljev, tako da so jih uglasbili, in sicer večinoma za moške zbore. "To je tudi značilnost," opozarja dr. Hartman. "Ti skladatelji so bili Emil Adamič, Fran Gerbič, Vasilij Mirk, Gojmir Krek, Ferdo Juvanec, Josip Procházka, Franc Premrl in Adolf Groembing. Njihove uglasbitve so pripomogle, da so nekatere med njimi ponarodele – Kazen (Tam gori za našo vasjo) in Završki fantje Emila Adamiča ter Ferda Juvanca Rožmarin. Emil Adamič je na pobudo Maistrovega prijatelja, notarja Franja Stupice, leta 1930 uglasbil celoten ciklus Slovenske gorice. Posvetil ga je vsem Slovenskogoriškim pevcem."

Ko so leta 1988 v Mariboru odkrili Maistrov spomenik, je Založba Obzorja izdala Pesmi Rudolfa Maistra, ki jih je izbral Fran Zadravec. Napisal je tudi daljšo spremno besedo z analizo Maistrove poezije. Priznava ji pozitivne lastnosti in takole sodi o njej: "Po njej veje odporen, čvrst in zdrav svobodoljubni duh. Je dragocen kulturni dokument neuklonljivega, dostojanstvenega moža in narodnega junaka."

Dr. Bruno Hartman pravi, da navedbe iz ocen Maistrovega pesništva govorijo o tem, da so v različnih obdobjih različno merili; vendar pa se je izoblikovalo mnenje, da je trdnejše, bolj enovito, neposredno in umetniško bolj izpiljeno v drugi pesniški zbirki. "Med Maistrovimi pesmimi jih je čas-rešetar odbral nekaj, ki so trdne v antologiji slovenskega pesništva, to pa zato, ker so resnično pesniška izpoved, ker izražajo občutje dobe, odslikavajo pokončno in vedro, a tudi resnobno osebnost pesnika ter – vsaj nekatere – živijo med nami kot ponarodele," zaključuje dr. Bruno Hartman.

Pesmi Rudolfa Maistra so danes dostopne v dveh posodobljenih izdajah. Društvo general Maister je leta 2003 v sodelovanju Založništva Jutro in Založbe Koščak izdalo Maistrove Poezije iz leta 1904 in zbirko Kitica mojih iz leta 1929. Gre povsem za prenovljeni izdaji, predvsem po oblikovalski in izvedbeni plati, tako da so Maistrove pesmi zdaj na voljo tudi sodobnemu bralcu.

Avtor sestavka in fotografije: Primož Hieng
----

Pripis urednika spletišča: Rudolf Maister je bil tudi velik ljubitelj knjig in je zapustil dragoceno knjižno zbirko, ki jo danes hrani Univerzitetna knjižnjica v Mariboru.

Na tem spletišču je v poljudni besedi in s številnimi fotografijami predstavljeno življenje in delovanje častnih občanov občine Kamnik
s poudarkom na njihovem prispevku našemu mestu in občini ter na dejavnostih, ki jih povezujejo s Kamnikom.
© Spletno stran častnih občanov je v letih 2008-2017 urejal Branko Novak, od 2018 pa Občina Kamnik - kopiranje prispevkov je dovoljeno z navedbo vira