Mali grad

Župan Marjan Šarec ob slovesnem odprtju prenovljene Osnovne šole Toma Brejca: »Resnica, najbolj iskano, a premalo cenjeno blago današnje dobe, je prišla na konec dolge in težke poti.«

26.05.2014

 

»Želeli smo si novo šolo, zdaj imamo jo. Veseli gremo v čase nove, hvala vam za to!«

Drevi je potekalo slovesno odprtje prenovljene mestne šole, Osnovne šole Toma Brejca Kamnik. Končna podoba sodobne mestne šole se tako končno lesketa pod srednjeveškim mestom v naročju planin.

O samem projektu prenove Osnovne šole Toma Brejca je bilo napisano veliko. Veliko preveč in veliko preveč neresnic. A dejstvo ostaja – imamo jo! Imajo jo otroci, tisti, ki jo najbolj potrebujejo in tisti, ki so si jo dolgo, predolgo tako zelo želeli. Tukaj politične spletke odpadejo. Vmes jih je bilo mnogo.

Pod vodstvom župana Občine Kamnik Marjana Šarca in direktorja občinske uprave mag. Ivana Kende, se je celoten projekt prenove začel v novembru leta 2012, ko je izvajalec SGP Graditelj d.d. pričel z rušitvenimi deli in izkopi.

Stara šola je imela 2.696 m2 neto površin, nov, 5-etažni objekt,pa ima 7.400 m2 neto uporabnih površin in 4.200 m2 zunanje ureditve. Realizirani projekt je bil s strani Občine Kamnik, govorimo o celotnem projektu z vsemi dovoljenji, študijami, projekti in izvedbo, financiran v višini 7,5 mio evrov in 3 mio evrov s strani države. Delež državnih sredstev, vključno s Fundacijo za šport, je bil po prvotnih planih 24-odstoten, sedanja občinska uprava pa je dosegla, da država dejansko sofinancira projekt v večjem obsegu t.j. 28 odstotkov projekta. Sama gradnja do predaje objekta uporabniku je trajala manj kot 15 mesecev, znesek vseh stroškov projekta pa znaša 10,5 mio evrov z DDV.

Šola, ki ima sedaj na voljo 26 učilnic, ustreza 24-oddelčni osnovni šoli in ima kapacitete za zagotavljanje potreb povečanega vpisa otrok. Učenci so se v prenovljeno šolo preselili že po zimskih počitnicah. Takrat so po petnajstih mesecih pouka na začasnih lokacijah zrli v obraze iskrenih otroških nasmehov, ko so stopili čez prah prenovljene lepotice kot ji radi rečejo, Osnovne šole Toma Brejca, sodobne mestne šole. Svetle in prostorne učilnice so dobile zadnjo piko na i in otroški smeh se je prvič razlegal po prostorih šole, ki sedaj nudi ustrezne predvsem pa varne pogoje za normalno vzgojo in izobraževanje. V novih prostorih, z novo opremo, pouk poteka v kvalitativno neprimerljivo boljših pogojih, učenke in učenci šole pa zanjo skrbijo z veliko mero spoštovanja. 

Na oder je najprej stopil župan Občine Kamnik Marjan Šarec in dolgo pot podtikanj, neresnic, stresov, a tudi pot spodbud, vztrajanja in končnega uspeha opisal z naslednjimi besedami: »Spoštovani gostje, prisrčno vas pozdravljam v novi telovadnici prenovljene, boljše rečeno, nove Osnovne šole Toma Brejca. Današnji dogodek poteka v najlepšem mesecu z najkrajšim imenom. V naravi je čas cvetenja, nove rasti, v suhoparnem šolskem koledarju pa lahko že odštevamo dneve do kvadratkov, kjer je zapisana učencem najljubša beseda »počitnice«. Ne enotedenske, vmesne, temveč tiste prave, poletne. To bo čas brezskrbnosti, brez misli na ulomke, korene, naše literate, ki so »zateženi«, kemijske enačbe, podredja, priredja in še bi lahko našteval. A letošnje počitnice bodo nekoliko drugačne. Po koncu bo učence čakal topel drugi dom in vrnitev v šolske klopi bo nekaj prijetnega.

Misli mi begajo nazaj, na začetek mandata. 10. novembra 2010 sem zasedel položaj župana z zavedanjem perečega problema osnovnega šolstva v naši občini. To je bila glavna tema pogovorov že nekaj let prej. Vsi so imeli svoje rešitve, le zgodilo se ni nič. 24. decembra, istega leta, sem prvič, na povabilo ravnateljice, uradno obiskal Osnovno šolo Toma Brejca, oziroma prvič v življenju stopil v dotrajane in premajhne prostore, da o potresni ogroženosti ne govorim. Vstopil sem v majhno telovadnico, s stoli, ki so jih učenci vsakokrat prinašali iz učilnic.

Po letih obljub ni bilo med učenci in učitelji zaznati malodušja, temveč so potrpežljivo prenašali vsakdanjo prostorsko stisko in neprimerne prostore. Pripravili so lepo prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti , na koncu pa je Božiček obdaroval učence. Božičku je bilo jasno, da je želja zgolj ena, zelo velika in kot se je zdelo, neuresničljiva še zelo dolgo. Otroci in učitelji so odšli domov, praznovat z domačimi. Zame pa od takrat mirnih dni ni bilo.

Prvi dan novega leta 2011 je direktor občinske uprave mag. Ivan Kenda dobil moje navodilo, da z občinsko upravo podrobno prouči stanje na projektu šol, ki je bil znan pod imenom UN K9-šole. Ugotovili smo, da manjkajo mnogi pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja. Jasno je bilo, zakaj je bilo gradbeno dovoljenje za OŠ Frana Albrehta, vloženo zadnje dneve prejšnjega mandata, zavrnjeno. Manjkal je, denimo, protipoplavni zid, ki je predstavljal osnovni pogoj za kakršnokoli misel na gradbeno dovoljenje in izvedbo. 10. avgusta 2011 smo začeli graditi protipoplavni zid v dolžini 100 metrov, ob tem pa smo malce provokativno zapisali, da je to začetek projekta gradnje šol. Ta zapis je bil namenjen tistim, ki se tega problema niso zavedali, ki so vlagali gradbena dovoljenja vedoč, da jih ne bodo dobili, saj jemanjkalo še mnogo stvari. Tistim, ki nam očitajo, da nobene stvari nismo naredili prav. A največja napaka je zavajati ljudi in jim ne povedati realnega stanja. Ponovno smo proučili statiko in ugotovitve so pokazale, da je šola Toma Brejca zelo ogrožena in da bi bilo potrebno nemudoma ukrepati. Pri statični presoji je med drugimi, sodeloval priznani strokovnjak svetovnega slovesa, dr. Miha Tomaževič, ki ga danes ni z nami, ker je službeno zadržan. Statična presoja ne sme biti stvar dnevno političnega dogajanja, temveč stroke. Zakaj se je prej o statični ogroženosti govorilo obratno, mi ni znano, tudi logično ni. Ureditveni načrt UN K9-šole ni dovoljeval takojšnjega začetka gradnje OŠ Toma Brejca, saj je bila faznost točno določena. Z veliko angažiranosti občinske uprave nam je uspelo pripraviti nov ureditveni načrt, ki je dovoljeval neodvisno gradnjo posameznih objektov. Šele po sprejemu novega ureditvenega načrta na Občinskem svetu je bila odprta pot za pridobivanje gradbenega dovoljenja. Omogoča izgradnjo vsakega objekta posebej, vrstni red pa je določila dejanska dotrajanost in statična ogroženost.

Po pridobljenem gradbenem dovoljenju in postopku izbire izvajalca, smo novembra 2012 končno lahko začeli z gradnjo. Še prej je bilo potrebno izpeljati logistični zalogaj velikih razsežnosti, saj smo morali preseliti vseh 18 oddelkov učencev na različne lokacije po kamniški občini. Ravnateljica Mojca Rode Škrjanc je potrdila pravilo, da se sposoben vodja izkaže v težkih razmerah, kjer je treba iskati rešitve, ne pa na dolgo in široko razpredati, kaj bi bilo, če bi bilo. Take odločitve terjajo pogum, kajti odgovornost je bila velika. Padla je smela odločitev o tako rekoč evakuaciji šole. A vsi objekti so bili potresno bolj varni od stare šole. Ko smo uredili bivanje učencev, smo podpisali pogodbo z izvajalcem in začeli okušati slasti gradnje. Predvsem smo dobili potrditev pravilnosti odločitve o vrstnem redu tudi v praksi. Šola ne samo da ni bila »nemško trdna«, temveč je bila konstrukcijsko zelo slaba, da o terenu pod njo ne govorim. Jasno je postalo, da leseni stropi ne smejo ostati, temveč jih je treba v celoti odstraniti, prav tako strešno konstrukcijo, ki je bila gnila v zidnem delu, tudi na drugih mestih je bilo stanje vprašljivo. Pravzaprav lahko kar govorimo o novogradnji, saj je od starega ostalo bore malo uporabnega. Stene, a tudi teh smo porušili več od predvidenih. Zapletov ni bilo malo, a ekipa je v celoti zadeve reševala operativno učinkovito in šola je bila zgrajena v 376. delovnih dneh. Pogoji so bili težki, najprej dolga in mrzla zima, potem deževna pomlad, da o vročem poletju ne govorim.

A vse to ni nič v primerjavi s poskusi diskreditacije projekta iz raznih strani. Po besedah kritikov, ki so si ob ogledih nadeli čelade in si predstavljali, da so s tem postali strokovnjaki za gradnjo, je bilo tako slabo, da slabše ne bi moglo biti, bilo naj bi celo tako zanič, da danes šola sploh ne stoji, mi si zgolj domišljamo, da smo v telovadnici. Vrstili so se anonimni članki »zaskrbljenih staršev«, televizijski prispevki, razni nejeverni Tomaži so pisali na dolgo in široko. Verjamem, da bodo tudi po današnjem dnevu, kajti moti jih vse kjer jih ni zraven, ali pa bi morali narediti pa niso. A zanimivo je, da selitev ni motila učencev, učiteljev in staršev. Slišal sem jih reči, da imajo na nekaterih začasnih lokacijah celo boljše pogoje, kot na matični šoli. Med šolskim letom sem jih velikokrat obiskal, a nisem videl obupa, temveč željo po novem, boljšem in lepšem. Pojavljale so se in se še vedno, netočne številke vrednosti investicije, čeprav so vsi podatki javni in jih je moč dobiti. Če boste imeli čas, obiščite občinsko spletno stran www.kamnik.si, kjer je narejena tudi primerjava z drugima dvema osnovnima šolama v Sloveniji. Kot sem že rekel, je bilo najtežje pri projektu nenehno odgovarjati na ista vprašanja, anonimke, ki so privedle v hišo tudi proračunsko inšpekcijo, eno izmed mnogih. Vse so pokazale, da delamo po pravilih. Na tem mestu se zahvaljujem vsem, ki ste nam metali polena pod noge, zaradi teh polen smo skakali še višje in še bolj prepričani, da moramo učencem OŠ Toma Brejca omogočiti normalen pouk.

Ko sem pisal današnji govor, sem premišljeval, da je nenavadno, da po skoraj štirih letih naporov okrog gradnje, človek ne ve, kaj izreči, ker je preprosto utrujen od nenehnega ponavljanja istih stvari istim ljudem. Katere besede bi najbolj ponazorile čas, namenjen gradnji, nemirne dopuste, neprespane noči, sive lase, prikrajšane družine, ki si želijo tudi miselne prisotnosti. Preprosto jih ni. Tisto, kar se mi je vsak dan zdelo najpomembnejše in vredno govorjene besede in misli, je danes kar nekako oddaljeno, smešno, zdi se kot nemirne sanje, ki s svetlobo dneva izginejo. Dotrajana stavba iz popolnoma drugih časov je začela živeti novo življenje. Sam jo imenujem Pepelka. Umazana, potisnjena v najbolj oddaljen kot hiše, se povzpne kot kraljična. Ni se dalo na silo obuti čevlja, tudi triki niso pomagali, izgubljen čevelj je lahko prav samo tistemu dekletu, ki ga izgubi. Resnica, najbolj iskano, a premalo cenjeno blago današnje dobe, je prišla na konec dolge in težke poti.

Na tej poti nismo bili sami, imeli smo mnogo sopotnikov, ki so nam lajšali breme. V prvi vrsti gre zahvala direktorju občinske uprave, mag. Ivanu Kendi. Vztrajal je z menoj na poti z neštetimi ovinki. Zahvaljujem se tudi podžupanji mag. Julijani Bizjak Mlakar. Zahvaljujem pa se tudi načelnikom oddelkov dr. Mariji Tadeji Ježek, mag. Matjažu Srši, Maji Sušnik in Martini Bajde ter zaslužnima za razpisno dokumentacijo Romani Lanišek in Borisu Ravbarju. Zahvala gre Janji Zorman Macura za ure in ure porabljene za dajanje odgovorov na neskončna vprašanja. Zahvaljujem se podjetjem Graditelj d.d., Atlas d.o.o, Lesnina MG d.d., Elan Inventa d.o.o., Bruma d.o.o.,  CSE invest d.o.o., AXIS d.o.o, Proctor d.o.o. za uspešno izvedbo, koordinacijo, nadzor in supernadzor. Hvala Upravni enoti Kamnik za korektno sodelovanje, Zavodu za varstvo kulturne dediščine, Ministrstvu za kmetijstvo in okolje ter Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, saj nam je na razpisu odobrilo 3 milijone evrov, od tega smo jih 1.054.830 že prejeli, čeprav je sprva kazalo, da bo šlo zaradi težke finančne situacije bolj počasi. Hvala, predstavnici sektorja za investicije za predšolsko in šolsko vzgojo, gospe Sabini Čamernik. Zahvaljujem se tudi občinskim svetnicam in svetnikom tistega dela kamniške politike, ki je znal prepoznati pomen te šole za učence in omogočil, da so postopki tekli ustrezno. Ne nazadnje pa gre velika zahvala vam, draga ravnateljica, učenci, učitelji in starši, da ste zdržali v težkih pogojih raznih pritiskov in nam vlivali upanje in moč za delo.

Šola brez duše je prazna stavba. Duša se naseli v prostor šele ob prisotnosti ljudi. Učenci, učitelji, kuharice, snažilke, hišnik in ravnateljica so duša šole. V mesecu ljubezni odpiramo novo stavbo, v znamenje zaljubljenosti v znanje, druženje in medsebojno pomoč. Naj ta zaljubljenost ne mine, naj se krepi želja po odkrivanju novega na vseh področjih.

Draga šola, naj bo vsak tvoj dan tak, kot je pogled s stopnišča proti kamniškim planinam, ki bdijo nad teboj in lepim mestom Kamnik. Iskrene čestitke vsem in na mnoga leta!«

Zaradi službene odsotnosti ministra, dr. Jerneja Pikala, je nekaj besed v imenu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport zbranim na slovesnem odprtju namenil vodja sektorja za osnovno šolstvo na Direktoratu za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo Boris Zupančič. »Spoštovani gospod župan, hvala vam, da ste bili princ, da ste prišel do Pepelke in jo pripeljali do tega, da ste jo obudil na novi, lepši, prijetnejši svet. Drage učenke in učenci, spoštovani stanovski kolegi, starši, ali vonjate nekaj po novem? Učenci imajo radi novo igračo, novo knjigo, mamice novo posodo, lepo rožo, fantki nov avto.
Jaz danes tukaj vonjam duh nove šole, ki bo znala prenesti v te prostore, tiste zdrave, dobre, pedagoške prijeme, po katerih je bila že do sedaj poznana. Ampak nekaj je še pomembnejše. Eno zelo pomembno delo je bilo opravljeno. Draga kolegica ravnateljica, kot je že povedal župan, naredila si ga ti s svojim kolektivom. Preseliti celo šolo na različne lokacije, organizirati delo, to smo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport spremljali in skušali kar se da pomagati, ker se nam je to zdelo, iz človeškega vidika, še večji napor, kot pa brnenje gradbenih strojev. In to bo dobro seme in dobra motivacija, sem prepričan, za še uspešnejše delo v šoli, za katerega že sedaj vemo, da je bilo uspešno in dobro. Se še ni zgodilo, da bi v dobrih 48 urah skorajda v istem kraju praznovali šolstvo. Praznovali razvoj. Praznovali obete. Pogledali v prihodnost. Za to vam gospod župan čestitam. To je sicer dolgoročna, včasih, kot ste rekel, trnova naložba, a se čez leta obrestuje. Učenci srečno!«

Veliko breme in nenehna skrb ravnateljice Osnovne šole Toma Brejca Mojce Rode Škrjanc je bila poplačana, ko se je skupaj z učitelji in učenci veselila prvih korakov po prostorih prenovljene lepotice, danes pa se je, z iskrenimi besedami in vidno ganjena, zahvalila njenim sodelavcem, učenkam in učencem ter njihovim staršem. Vsekakor je bila današnje slavnostno odprtje tudi priložnost za zahvalo vsem, ki so prispevali k nastanku in prenovi kamniške osnovne šole. »Mnogo let sem se kalila kot učiteljica in kaj kmalu začela spoznavati tudi težave »stare dame«, ki so se z uvedbo devetletne osnovne šole še stopnjevale. Na neštetih sestankih učiteljskega zbora, Svetih staršev in Svetih šole smo nenehno premlevali isto zgodbo. Zgodbo o kroničnem pomanjkanju prostora, saj šola, ki se je začela graditi daljnega leta 1939, res ni mogla več ustrezati sodobnim normativom. Pa tudi statika te stare šole nas je upravičeno skrbela. Z veseljem smo opazovali novogradnje in prenove okoliških šol, saj smo vedeli, da smo vsakič korak bliže tudi prenovi naše šole. Po vseh letih zapletov, čakanj in pričakovanj, se je 12. novembra 2012 resnično pričela tako želena gradnja. Posebno poglavje v času mojega ravnateljevanja je predstavljala celotna izselitev iz prostorov stare stavbe in organizacija pouka v tem času. Težko opišem breme odgovornosti, ki je ves čas viselo nad menoj. A s podporo zaposlenih, staršev, župana in njegove ekipe nam je uspelo. Naučili smo se drugačnega sobivanja, imeli smo veliko večjo toleranco drug do drugega in večkrat smo morali tudi potrpeti. Ko se danes oziram nazaj, je bila za vsakega izmed nas to zagotovo tudi pozitivna izkušnja. Še posebej za učence, ki so se naučili, da je v življenju včasih za dosego ciljev potrebno tudi potrpeti. In tako smo skupaj doživeli 24. februar 2014. To je bil dan vselitve v našo novo šolo - dan nepopisnega veselja, pričakovanj, trenutkov, ki bodo za vedno ostala zapisana v naših srcih. Nova šola je sodobna šola 21. stoletja. Po treh mesecih bivanja v njej lahko z gotovostjo trdim, da se v njej dobro počutimo in smo jo že vzeli za svojo. Želim ji, da bo v naslednjih desetletjih omogočila prihajajočim kamniškim generacijam otrok dobro počutje in veliko pridobljenega znanja. Naj ob koncu citiram še misel velikega človeka, Nelsona Mandele: »Vedno izgleda nemogoče, dokler tega ne narediš!«

Ponosni otroci in učitelji prenovljene Osnovne šoleToma Brejca so nam pripravili ganljivo prireditev z bogatim kulturnim programom. Nastopili so Pevski zbor, Plesna skupina in Dramska skupina Osnovne šole Toma Brejca. Za popestritev dogajanja ni manjkala niti Mestna godba Kamnik. Voditeljski trio Tone Ftičar, Liza Plahutnik in Bor Plahutnik pa je spretno povezoval slavnostno odprtje prenovljene Osnovne šole Toma Brejca.

Naj prenovljena Osnovna šola Toma Brejca nudi varno zavetje prihodnjim generacijam mladih učenjakov. Naj bo prostor izmenjave idej, prostor druženja, predvsem pa hram učenosti in kulture tudi v prihodnje. Iskrene čestitke Osnovna šola Toma Brejca z najlepšimi željami za prihodnost!

Fotografije: Klemen Brumec

 


<< Nazaj | Novice