Mali grad

Velika planina – Naravni alpski vrt

21.01.2011

 

Občina Kamnik se je prijavila na mednarodni projekt »Nature experience - Brezmejna doživetja narave«. Projekt je sofinanciran s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) v okviru Operativnega programa Slovenija – Avstrija. V projektu sodeluje 17 partnerjev tako iz Slovenije kot tudi Avstrije. Celoten znesek dodeljenih sredstev projekta znaša 2.348.455,72 evrov. Vrednost projekta namenjenega za občino Kamnik znaša 70.832 evrov, od tega je delež ESRR 57.196,84 evrov, nepovratna državna sredstva  znašajo 7.083,20 evrov, občina Kamnik pa bo prispevala 6.551,96 evrov. Projekt je sofinanciran v višini 91 odstotkov.

Prvotno je bila na Veliki planini načrtovana izdelava »alpinetuma«, vendar bi zaradi prevelikega posega le-to predstavljalo nasilje nad naravo, zato je celotna planina obravnavana kot Naravni alpski vrt. Strokovne podlage, ki so bile podlaga za pridobitev sredstev iz EU in kasneje tudi za določitev in ureditev 15 rastiščnih točk s počivališči ter njihovo predstavitev v publikaciji je pripravila Andreja Pogačar Špenko. V tem sklopu bo z njenim sodelovanjem posnet tudi kratek film o rastlinskem bogastvu Velike planine, ki se bo predvajal v interpretacijskem muzeju v Domžalskem domu.

Območje Velike planine predstavlja enega največjih sklenjenih travnatih območij, kjer v naravi raste bogata alpska flora travnatih pobočij in kraških kotanj kljub dejstvu, da bi morala biti Velika planina na višini 1600 nadmorske višine pokrita z gozdom. Značilnost tega območja je kratka rastna doba v kateri se zelo hitro odvijajo in prepletajo raznobarvni rastlinski sestavi. Ti se me seboj ločijo glede na višinske pasove in tako slikovito prispevajo k raznoliki obarvanosti Velike planine.

Rastišča oziroma kraji na Veliki planini obsegajo tako gorske gozdove in travnike, skalnata in travnata pobočja, skalne razpoke, melišča in grušč, vlažna rastišča ob vodnih lokah kot tudi snežne kotanje.

Čim se belina snega na planini prične poslavljati se zavije v vijoličasti plašč spomladanskega žafrana in se mestoma seli, kakor se sneg po planini mestoma umika. Za Plečami in med bajtami Velikega Stanu najdemo tudi sicer zelo redko nunko oziroma beli žafran. Skalni robovi so pravi raj za nekatere vrste zelo znanih alpskih cvetlic, kot so avrikelj, Zoisova zvončnica in planike. Zelo redko zastopane cvetlice kot so turška in kranjska lilija zasledimo le na nekaterih legah. V skalnih razpokah lahko ob pozornem pogledu v pravem času (večinoma v začetku avgusta), opazimo endemitno Zoisovo zvončnico. Na enem od najbogatejših rastišč alpskega cvetja »Za Plečam« izstopata predvsem pogostnost Wulfenovega jegliča in endemitne Kamniške murke v družbi celih skupin modrih sviščev. Tik pred pašno sezono se po planini razcvete rumene pogačice. Na pobočjih Poljanskega robu poleti naletimo na arnike, ob robu proti Planjavi pa na sicer zelo redki alpski klinček, na pobočjih Tihe doline pa najdemo tudi različne vrste visokih osatov. V vrtači na dnu Velike Vačice je mrazišče z značilnim vegetacijskim in rastlinskim obratom, zato si zaradi ujetega hladnega zraka vegetacijski pasovi sledijo obratno kot je običajno. Tu raste tudi ruševje, kar na tej nadmorski višini ni običajno. Na vzhodnih pobočjih grebena Koritnega vrha, ki se spušča proti Tihi dolini, naletimo na največje grmiče dlakavega sleča.

Ohranitev alpskega sveta na planini lahko potegne za sabo tudi zelo zapletene procese.  Tudi planinsko pašništvo prinaša določene slabe strani, saj pomeni selekcioniranje alpske flore. Bolj popašeni travniki so navadno revnejši z alpskim cvetjem kot naravni. Mnoge rastline ne prenesejo nenehnega obgrizovanja in preminejo. Nazorno si lahko to ogledamo na primeru planike, ki je ena od poslastic pasoče se živine, zato jo sedaj lahko vidimo le na živini nedostopnih mestih. Na pašnih travnikih pa se bohoti vovkovec, ki ga živina ne je.

Gorske ekstenzivno gojene pašnike se ohranjajo z ekstenzivno pašo. Pri tem je potrebno nadzirati koncentracijo in vrsto pasoče se živine, da ne preseže zmogljivosti in nosilnosti tal ter okolja.

Prav tako zimsko smučanje predvsem v letih, ko ni dovolj snega pusti poškodbe na najbolj ranljivem segmentu - alpskih rastlinah. V alpski svet ne smemo prekomerno vnašati snežnega cementa in izvajati posegov s težko mehanizacijo.

S čiščenjem planine s poseki, se rastline skrite pod ruševjem nenadoma izpostavi sončni pripeki, kar tudi ni najbolj ugodno. S postopkom požiganja pa se rani najbolj občutljiv svet, to je alpski svet rastlin. Tudi ozelenitev ogolelih površin je potrebno razumno sanirati le s senenim drobirjem, pridobljenim v neposredni okolici na gorskih travnikih in ne z umetnimi travnimi mešanicami, saj se le na ta način lahko ohranja raznoliko strukturo alpske vegetacije.

Velika planina je z vidika pestrosti rastlin izjemna, zanimiva in z vso pravico jo imenujemo »Naravni alpski vrt«. Glavna razvojna usmeritev planine postaja »trajnostna oblika planinske paše« z dopolnilno dejavnostjo turizma. Naša naloga je predvsem ta, da jo ohranimo prihodnjim rodovom vsaj v takšni obliki, kot jo poznamo danes.

Fotografije: Tone Špenko


<< Nazaj | Novice