Mali grad

V Sveto deželo je romal že 118-krat

08.04.2012

 

»Pravkar sem se vrnil iz SVD. Lep pozdrav, 5er.« Prevod: pater Peter Lavrih sporoča, da se je pravkar vrnil iz Svete dežele. Znova. To je bilo njegovo 118. romanje v tisti konec sveta. Frančiškan, ki živi v Kamniku, na leto pelje približno 1500 Slovencev na romanje po svetopisemskih krajih. Skoraj ga ni kamna, kakor se reče, ki ga ne bi bili obrnili v več kot dvajsetih letih njegove kariere. Na tekočem je tako z zgodovinskimi podatki kot z razvedrilnimi čenčami, tako z duhovno platjo romanja kot zdravili za črevesne motnje – kakor se za vodnika spodobi. Zelo verjetno njegovi romarji upravičeno menijo, da je eden najbolj priljudnih ljudi, kar so jih kdaj spoznali. Prošnja zanj: naj nas kar od doma povede po zadnjih krajih v Jeruzalemu, kjer je hodil Jezus Kristus.

Zgodba o Jezusovem križanju in vstajenju, ki ju kristjani praznujejo kot svoj največji praznik, se začne v mestu Betfaga ob vznožju Oljske gore, od koder je Jezus na oslu jezdil proti Jeruzalemu, ljudje pa so mu vzklikali in pred njim razgrinjali plašče in palmove vejice – kar zdaj zaznamuje cvetna nedelja. V Jeruzalemu in bližnji okolici so po zgodbi iz Svetega pisma minili njegovi zadnji dnevi. Zadnjo večerjo, praznik pashe, so mu učenci pripravili na dan, ki ga pri nas praznujemo kot veliki četrtek. Z zadnje večerje so odšli na Oljsko goro, v vrt Getsemani. Od tod so Jezusa vojaki odpeljali v Kaifovo palačo, kjer ga je Peter zatajil, nato v Jeruzalem, kjer ga je čakalo soočenje s tedanjim oblastnikom Poncijem Pilatom. Ta si je umil roke, saj na njem ni našel krivde, kljub temu pa ga je, da ne bi jezil krvoločnih množic, obsodil na smrt s križanjem. Tega se zdaj spominjamo na veliki petek: Kristus je moral najprej svoj križ nesti ven iz mesta, na vzpetino, imenovano Golgota. Tam so ga križali, in ko je umrl, tudi položili v bližnji grob. Od mrtvih je vstal, kakor je napovedal, dan po soboti. Na veliko noč.

Dvorana zadnje večerje

Romarji kot prizorišče zadnje večerje obiskujejo dvorano, ki stoji na griču Sion, danes je zunaj obzidja starega jedra Jeruzalema. Patru Petru se kot lokacija niti ne zdi poglavitnega pomena. Bolj zanimivo je, pravi, ozadje: zadnja večerja namreč ni bila, kakor je pogosto vtis, dogodek, ki ga je Jezus priredil zato, ker je vedel, da bo čez dva dni umrl. »Povem čisto lai­čno: to ni bil kak poslovilni piknik. Na tej večerji bi se dobili v vsakem primeru, tudi če ne bi bilo poznejših dogodkov,« pojasnjuje pater Peter. Po naključju se je namreč časovno ujemala z začetkom pashe, enega od treh največjih praznikov, ki so ga slavili Judje v tistem času – in ga še vedno –, posvečenem njihovemu izhodu iz Egipta in vrnitvi v obljubljeno deželo Palestino. Namenjeno je bilo, da se na 14. nisana, kakor pravi njihov koledar, zato dobijo doma z družino, jedo enoletno jagnje, pečeno na ognju, z grenkimi zelišči, z nekvašenim kruhom, v naglici. Ker je bil Jezus z učenci daleč od doma, so se pač zbrali v najeti dvorani, na praz­nični večerji, ob kateri je izgovoril znamenite besede: »To je moje telo, to je moja kri, nove in večne zaveze.« Ta večerja je potem postala znana kot zadnja.

Dvorana zadnje večerje je zanimiva zato, ker je bila, tako kot Jeruzalem, predmet številnih sprememb namembnosti, če temu lahko tako rečemo. Sprva je bila krščanska kapela. Zatem so prišli muslimani in naredili iz nje džamijo, križarji so jo spet prenovili nazaj v kapelo, Judje pa so pod njo naredili Davidov grob. Tako je ta kraj nekaj posebnega za vse tri religije: krščansko, muslimansko in judovsko. Zdaj je dvorana zad­nje večerje v lasti izraelske države, s pripombo, da nihče ne sme v njej opravljati nobenega obreda, pojasnjuje sogovornik.

Vrt Getsemani 
in Oljska gora

Na veliki petek, ki ga poznamo kot dan Jezusovega trpljenja, se romarji podajo v vrt Getsemani. Ta še vedno obstaja na pobočju Oljske gore, podolžnega hrbta vzhodno od Jeruzalema. Tudi potok Cedron še obstaja – teče mimo vrta –, vendar ga danes poznajo kot dolino Kidron ali Jozafat. »Vode v zgornjem toku Cedrona ne pričakujte,« pravi pater Peter. Gre namreč za hudournik, kar je še bilo vode, so jo speljali v cevi. Getsemani je v nasprotju s preostalo okolico nepozidan. Frančiškani so ga odkupili, zgradili cerkev na starih bizantinskih in križarskih ostankih in v njej ohranili skalo, na kateri je Jezus potil krvavi pot. Na skali je Jezus rotil Boga Očeta, naj gre kelih trpljenja mimo njega. Vrt Getsemani je lepo ohranjen, oljkam lahko rečemo tisočletne, saj pri vsaki, ki jo čas izmuči, iz korenin na istem mestu zraste nova, tako da se nasad kar sam obnavlja. Drugi del pa je namenjen frančiškanom, ki bi šli radi v samoto: reče se mu eremitorij ali samotišče.

Križev pot poteka po samem mestu Jeruzalem – vsaj približno. V celotni zgodovini so mesto kar šestnajstkrat rušili in prezidavali, pripoveduje pater Peter. Štirinajst postaj se zvrsti, začenši od sodne palače, trdnjave Antonia, kjer je imel tedanji lokalni oblastnik Poncij Pilat nastanjene vojake. Pater se ob tem posmehne nad dejstvom, da še pred štiridesetimi leti ni bilo nobenega zgodovinskega dokaza, da je Poncij Pilat res obstajal – pa čeprav ga krist­jani že stoletja omenjajo pri veroizpovedi, kot človeka, pod katerim je Jezus Kristus trpel, bil križan in položen v grob. Šele nedavno so v mestu Cezareja, kjer je očitno pretežno živel, našli ploščo, ki dokazuje njegov obstoj in življenje v tem mestu.

Pot križa je bila dolga kilometer in pol – torej od palače Antonia do Golgote: skozi mestna vrata do vzpetine s kamnolomom, kjer so križali in pokopavali ljudi. Golgoto, imenovano tudi Lobanja, zaznamuje značilna skala. Pater Peter pojasnjuje, da je imel na tem mestu svoj grob Jožef iz Arimateje, pomemben mož, ki je po križanju prevzel Jesusovo truplo. Sam pri sebi ne more razumeti, zakaj si je pravzaprav izbral to mesto, in ne bližnjo Oljsko goro, na drugi strani Cedrona. Po eni od prerokb naj bi bila ta namreč najbolj ugodna za grob, saj naj bi se na sodni dan gora preklala na pol in tam pokopani naj bi vstali prvi. Golgota je zdaj pozidana z baziliko Božjega groba; če je bila v Kristusovem času v predmestju, je danes del Jeruzalema. Vrh Golgote, prizorišče križanja, je dejansko viden le kot ograjena skala, velika nekaj kvadratnih metrov in prekrita s steklom, nad njo pa se dviga bazilika. Le pod oltarjem je majhen odprt del, kamor lahko sežeš z roko in se dotakneš skale. »Če tega ne bi naredili, bi ljudje Kalvarijo znosili domov v žepih. Že pred tisoč leti je najbrž ne bi bilo več,« se smeji pater.

Božji grob

Bazilika na vrhu je prekrila tako Kalvarijo kot Božji grob, ki je oddaljen približno sto metrov – in vse je znotraj iste stavbe. Pater Peter malo resignirano reče, da je vse skupaj na meji okusnega. Od originalnega groba je ostala le ena skala, čeprav je bil to tipičen grob z dvema kamricama: v eni so pustili dišave tisti, ki so ga prišli obiskat, in z notranjim delom, kjer je bilo truplo. Grobove so uporabljali drugače: ko so za pokojnim čez nekaj časa ostale le kosti, so jih pospravili v manjšo kamnito škatlo, osiarij, in prenesli, grob pa je ostal za naslednjega. Nespremenjen pa je v nasprotju s Kristusovim ostal grob Jožefa iz Arimateje. Ta je svojega učitelja očitno tako cenil, da se ni hotel dati pokopati v lastnem grobu, ki ga je bil odstopil za Jezusovo truplo, ampak si je dal zgraditi novega, kakih 15 metrov stran. Iz Kristusovega groba so pozneje naredili kapelo, ki je videti kot še ena cerkvica znotraj večje cerkve. Zdaj se počasi ruši, skupaj jo držijo zgolj nekakšne jeklene vezi, je razočaran pater. Nič kaj pa k vtisu božjega ne prispeva dejstvo, da se tu in tam na samem božjem grobu malo stepejo. »Ampak s svetimi metlami,« pripomni jedko pater, ki ima smisel za humor.

V baziliki namreč vladajo zakoni, imenovani Status Quo, ki izhajajo še iz časa turške vladavine nad božjim grobom, iz leta 1852. Vse različne krščanske skupnosti, od Grkov, Armencev, Koptov, Etiopijcev in »latincev«, namreč hočejo imeti svoj del pri odločanju o Božjem grobu in seveda tudi čas za svoja bogoslužja. Čas je strogo omejen, do minute, kar povzroča občasne napetosti. Nekoč sta se tako dva sveta moža stepla, ker eden od njiju ni zaprl vrat, ki bi morala biti po turškem zakoniku zaprta. Tisti, ki je udaril prvi, je zdelal še izraelskega policista – država ima v Božjem grobu rednega stražnika. Nekoč je izbruhnil tudi pretep zaradi tega, ker je eden od duhovnikov prestavil stol, tako da je sedel na soncu. Znamenita pa je zgodba o lestvi: leta 1954 je nekdo k enemu oknu prislonil lestev. Ker se v Božjem grobu lahko kaj naredi samo s soglasjem vseh cerkva, ki sodelujejo, lestev že skoraj šestdeset let stoji na istem mestu. Očitno niso našli soglasja, da bi jo umaknili.

Pater se veliko smeji in dodaja, da je takih anekdot in dogodkov nepredstavljivo veliko. Pa vendar, veliko ljudi ga vpraša, kako se še ni naveličal, ko pa je bil vendar že tolikokrat v Sveti deželi. Kamnov in krajev bi se celo lahko naveličal, meni. Vendar se na vseh 118 romanjih enkrat ni zgodilo, da bi bilo doživljanje ljudi enako, pravi pater. Odmev teh kamnov, krajev, božje besede v ljudeh – vse to je za patra vsakič novo.

Kaj je Sveta dežela

Sveta dežela – uradno Kustodija Svete dežele – je frančiškanska provinca, ki se je prvotno imenovala Oltra mare, čez morje, to je proti vzhodu. 
Obsega območja in države: Izrael, Palestino, Egipt, Jordanijo, Sirijo, Libanon, Ciper, Rodos. To je tako rekoč celotno misijonsko območje že 800 let. Ko se je končala doba križarjev in njihovega vpliva, je te biblične kraje začel varovati sv. Frančišek s svojimi brati. Tu jim pravijo tudi bratje s štrikom, fratti della corda, pojasnjuje pater Peter Lavrih.

Vir: Karina Cunder Reščič, Nedelo


<< Nazaj | Novice