Mali grad

V Kamniku, Maistrovem mestu, smo z osrednjo državno proslavo ob dnevu Rudolfa Maistra počastili velikega rojaka in borca za severno mejo

23.11.2013

 

V Občini Kamnik smo 23. november, državni praznik, posvečen našemu velikemu rojaku, generalu, pesniku in rodoljubu Rudolfu Maistru–Vojanovu, obeležili z osrednjo državno proslavo ob dnevu Rudolfa Maistra, odprtjem Spominske sobe Rudolfa Maistra in ostalimi spremljajočimi dogodki.

Začeli smo ob 12.30 uri, ko je župan Marjan Šarec skupaj s predsednikom Zveze društev »General Maister« mag. Milanom Lovrenčičem in predsednikom Društva general Maister Kamnik Ivanom Miroslavom Sekavčnikom položil venec k spomeniku Rudolfa Maistra ter se tako s spoštovanjem poklonil velikemu rojaku in borcu za severno mejo. Ob 13. uri je sledil tabor Zveze društev »General Maister« v prostorih Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, ki je težo dogajanja postavil na delovanje društev generala Maistra po Sloveniji.

Lepo število obiskovalcev, med njimi tudi predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Mitja Bervar, nekdanji predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, veleposlanice in veleposlaniki, poslanke in poslanci, predsednik Zveze društev general Maister mag. Milan Lovrenčič, predsedniki in člani drugih domoljubnih in veteranskih organizacij ter vnuka in snaha generala Rudolfa Maistra, gospa Sonja Maister in gospod Stojan ter Borut Maister ter ostali cenjeni gostje, so se nato ob 16.30 uri zbrali pred rojstno hišo Rudolfa Maistra (Šutna 23, Kamnik), ko smo slavnostno odprli Spominsko sobo Rudolfa Maistra. Posvečena je življenju in delu slovenskega domoljuba, generala, predanega kulturnika, pesnika, bibliofila, slikarja, literata in humanista Rudolfa Maistra. V letu 2013 so se končala zahtevna obnovitvena dela na občinskem lastniškem delu rojstne hiše Rudolfa Maistra, ki jih je v celoti financirala Občina Kamnik. Obenem z obnovo v letu 2012/2013 je potekala tudi izdelava scenarija o vsebinski zasnovi v rojstni hiši Rudolfa Maistra, ki ga je pripravila direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik mag. Zora Torkar. V prostorih spominske sobe se je postavila stalna razstava z naslovom "Rudolf Maister – domoljub, general, kulturnik, pesnik in bibliofil." Nikjer v Sloveniji ni na enem mestu zbranega toliko raznovrstnega gradiva o njem in o njegovem času, kot ravno v na novo odprti Spominski sobi Rudolfa Maistra, ki je torej hkrati rojstna hiša generala Maistra.

Slavnostni govornik župan Marjan Šarec je v svojem govoru izkazal čast in zahvalo generalu, pesniku in domoljubu Rudolfu Maistru in dokazal, da se da, če je le volja, moč in pogum. »Spoštovani gostje, v veliko zadovoljstvo mi je, da vas lahko pozdravim pred hišo, v kateri se je rodil eden izmed velikanov slovenske zgodovine. Tukaj, na Šutni 23, se je začela pisati knjiga življenja Rudolfa Maistra. V tej hiši je preživel prvih šest let življenja. Tukaj je naredil prve korake, prvič izrekel besedo mama, ko še ni vedel, da bo častil dve materi. Svojo mater, ki ga je povila v tej hiši in drugo, domovino. V svojih brezskrbnih prvih letih se ni zavedal s kako pomembnim poslanstvom se je rodil. Ker se je moral oče zaradi svoje službe pogosto seliti, tudi v Kamniku ni ostal dolgo in mali Rudolf se je od Kamnika poslovil. A ne v pozabo, temveč bo za vedno ostal del nas, Kamničanov.

Njegova nadaljnja pot po končanem osnovnem šolanju ga je vodila na Dunaj, kjer je postal kadet v vojski Avstro-ogrske monarhije. Po končani kadetski šoli je hitro napredoval, kmalu je bil povišan v poročnika. Veliko se je selil in spoznal svetle in temne plati vojaškega življenja. Ključni sprožilec njegovega, za nas Slovence tako pomembnega dejanja, je bil začetek prve svetovne vojne. Posledično je razpadla monarhija, katere močan del, glede na nemštvo, je bil tudi Maribor in z njim večji del severovzhodne Slovenije. Hitro je bilo treba misliti, a ne zgolj misliti, temveč delovati. Vsak zamujen trenutek bi bil lahko usoden in Rudolf Maister se je tega zavedal. Ni cincal, ni čakal drugih, ni pisal strategij, temveč je izvedel briljantno akcijo, s katero je razorožil Schutzwehr, oziroma »Zeleno gardo«, ki naj bi ščitila nemško prebivalstvo in omogočila priključitev nemški Avstriji. Napredovanje je bilo bliskovito, saj je temeljilo na presenečenju, ki je temelj vsakega vojaškega uspeha. Napredovanje je potekalo do trenutka, ko so ga ustavili takšni in drugačni politiki, ki se niso zavedali danosti zgodovinskega trenutka. Upe so polagali na diplomacijo, kjer pa smo imeli Slovenci v preteklosti velikokrat slabši položaj, saj večji od nas niso nikoli igrali poštene igre, ampak so nas po navadi izigrali v spopadu višjih interesov. Zgodovina je neizprosna, vsako neodločnost kaznuje, zlasti neodločnost pri obrambi svojega ozemlja, za kar je tudi šlo pri vsej zgodbi.

Po vseh doseženih uspehih so Rudolfa Maistra upokojili in umrl je bolj kot ne v samoti, obkrožen s svojo poezijo in najbrž upanjem, da Slovenci nikoli več ne bomo izgubljali svojega ozemlja.

Ob vseh naštetih dejstvih je logično, da si naš junak zasluži poleg spomenikov tudi urejeno rojstno hišo, pred katero stojimo danes. Leta 2003 je bila urejena zunanjost, za ureditev spominske sobe pa je bilo potrebno kar nekaj Maistrovega duha. V letu 2011 so ponovno stekli pogovori z župnijo Kamnik, saj so v preteklosti zaradi takšnih in drugačnih razlogov zamrli. Hiša je namreč last župnije oziroma nadškofije Ljubljana in zato je bilo potrebno urediti etažno lastnino, da je lahko Občina pristopila k izvedbi del. Po dolgih letih poslušanja, kako se ne da, smo začeli pogovore, kako se bo dalo. Relativno hitro smo namesto medsebojnih obtoževanj dosegli dogovor in vpis v zemljiško knjigo. Na tem mestu se iskreno zahvaljujem župniku, g. Tonetu Dularju in predstavnikom ljubljanske nadškofije, na tej prireditvi jo zastopa pomožni škof Anton Jamnik, za tvorno sodelovanje pri celotni zadevi. Zahvaljujem se tudi svojim sodelavcem v občinski upravi, zlasti mag. Ivanu Kendi, za ažurnost in mnoge ure, namenjene obnovi Maistrove spominske sobe. Hvala Društvu general Maister Kamnik za ohranjanje spomina na generala. Velika zahvala gre tudi Medobčinskemu muzeju Kamnik, za ureditev spominske sobe, saj bi bil prostor brez vsebine, mrtev prostor. Lepo je predstavljeno njegovo življenje, ne samo častnika, temveč tudi poeta. Morda za Kamnik najzanimivejši eksponat je listina, ki jo je Občini Kamnik  podaril pokojni častni občan dr. Niko Sadnikar. Gre za originalno listino, ki jo je tedanja Mestna občina Kamnik leta 1934 ob 60 letnici izročila generalu Rudolfu Maistru. Na listini piše takole: "GENERALU MAISTRU, ČASTNEMU MEŠČANU KAMNIŠKEMU, OSVOBODITELJU MARIBORSKEMU, JUNAKU JUGOSLOVANSKEMU, PESNIKU SLOVENSKEMU, OB ŠESTDESETI VIGREDI, LOVOR VENEC VIJE ROJSTNO BISER MESTO KAMNIK." Do dejanske izročitve te listine generalu Maistru ni nikoli prišlo, ker je Maister že čez 4 mesece umrl, listino pa so leta 1941 skrili pred nemškimi okupatorji in jo vse do danes hranili pri Sadnikarjevih.

Z ureditvijo spominske sobe Občina Kamnik v imenu svojih občank in občanov ter vseh Slovenk in Slovencev izkazuje čast in zahvalo generalu, pesniku in domoljubu Rudolfu Maistru in dokazuje, da se da, če je le volja, moč in pogum.

Naj bo spomin na Rudolfa Maistra večno v naših srcih, čeprav se včasih premalo zavedamo pomena njegovih dejanj in zvestih, srčnih in pogumnih borcev za severno mejo. Hvala!«

V kulturnem programu je nastopil Orkester Slovenske vojske, Kvartet Krt in recitatorja gledališke skupine Rudolfi. Za vezno besedo pa je poskrbela voditeljica Barbara Božič.

Rudolf Maister je imel odločilno vlogo na Štajerskem in na Koroškem po koncu 1. svetovne vojne ob razpadu Avstro-Ogrske, ko so se oblikovale nove države in nove meje. Tedaj je 29. oktobra 1918 med drugimi nastala tudi Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je 1. decembra 1918 združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dne 23. novembra 1918 je Maister osvobodil Maribor in na ta dan praznujemo kot državni praznik – dan Rudolfa Maistra. Ker je Maister tesno povezan tudi s Kamnikom, saj je bil rojen ravno na Šutni v Kamniku, njegova rojstna hiša pa je danes dobila povsem nov pomen z uradnim odprtjem Spominske sobe Rudolfa Maistra, obenem pa je leta 1924 postal tudi častni občan Občine Kamnik, smo v Kamniku na današnjo soboto, 23. novembra, pripravili osrednjo državno proslavo ob dnevu Rudolfa Maistra z naslovom KAMNIK, MAISTROVO MESTO. Le-ta se je ob 17.40 uri pričela v Športni dvorani Osnovne šole Frana Albrehta Kamnik, katero si je v živo ogledalo približno 400 obiskovalcev, neposredni prenos pa je potekal tudi na prvem programu Televizije Slovenija.

Po Zdravljici in himni Maistrovih borcev »Slovenec sem« je zbrane kot gostitelj nagovoril župan Občine Kamnik Marjan Šarec. S spoštovanjem in ponosom je osvetlili pomemben mejnik samostojne Republike Slovenije, s spomini na polpretekle dogodke pa opisal eno najsvetlejših obdobij v slovenski zgodovini. »Spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, spoštovani predsednik Državnega sveta Republike Slovenije gospod Mitja Bervar, nekdanji predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, visoki gostje, Kamničanke in Kamničani, Slovenke in Slovenci, lepo vas pozdravljam v Kamniku, Maistrovem mestu. Pravijo, da prva leta človeka zaznamujejo za vse življenje. Nedopustno bi si bilo domišljati, da je general Rudolf Maister s svojimi dejanji postal junak zaradi kraja rojstva, kajti kalil se je drugje. Imamo pa občanke in občani občine Kamnik vso pravico in dolžnost biti ponosni na našega častnega meščana. Iz spoštovanja do njegovega spomina smo danes popoldne po dolgih letih izpolnili generalu in poetu dolg z odprtjem Spominske sobe v njegovi rojstni hiši na Šutni 23. Bil je večplastna osebnost, na zunaj trd in neizprosen vojak, v duši pa čustven in tenkočuten do vprašanj narodovega obstoja v burnih časih zgodovine.

Danes se zdi beseda junak primerna zgolj za leposlovna dela, ki jih prebiramo v prostem času. Nekako zastarela, neprimerna za današnjo rabo. Pozabili smo, da se je treba za vsako stvar na tem svetu boriti, nič ni samoumevnega. Tudi proslave, kot je današnja, mnogi jemljejo kot nekaj nepotrebnega, češ, razmišljajmo rajši, kako bomo preživeli iz dneva v dan. A to je zgolj posledica dejstva, da smo imeli v preteklih letih premalo junakov Maistrovega kova. Njegova skrivnost je v tem, da je bil človek dejanj in ne zgolj besed. Dejanja prepričajo, dejanja lahko sprožijo reakcijo in zgolj dejanja omogočajo razvoj. Papir že od nekdaj prenese vse. Če bi vse besede, ki so napisane v raznih strategijah in elaboratih udejanjili, bi imeli danes največji BDP na svetu. A žal ga nimamo.

Rudolf Maister je plul proti toku, tega se je dobro zavedal, a ljubezen do severovzhodne Slovenije in slovenskega jezika mu je dala moč za vse napore. Z odločnostjo je prepričal svoje soborce, da so bili pripravljeni umreti za svojo domovino. Bili so dobri vojaki, ker so se borili za pravično stvar. Koliko ljudi je danes sposobnih kritične presoje o vprašanjih vsakdana. Premnogi se rajši zlijejo z množico in zagovarjajo tisto, kar jim vsiljuje javno mnenje, ki je kot mlado drevo brez opore. Vsak veter ga lahko upogne.

Spoštovani, eno si upam trditi. Če bi bil Rudolf Maister danes med nami, ne bi vabil v državo trojke, temveč bi storil vse, da do nje ne pride. Zanj suverenost ne bi bila zastarel pojem v sodobnem svetu globalizacije, ampak najsvetejše, kar narod premore. Iskreno vam čestitam ob današnjem prazniku z upanjem na prihod poguma v državo!«

Sledil je nagovor predsednika Zveze društev »General Maister« mag. Milana Lovrenčiča, ki je izpostavil domoljubno sporočilnost generala Rudolfa Maistra: »Spoštovani domoljubi, dragi člani društev general Maister in društev Franjo Malgaj, Kamničani z županom gospodom Marjanom Šarcem, spoštovani gospod predsednik kot simbol slovenske države! Zvezi društev »General Maister« je zopet uspelo v sodelovanju z Občino Kamnik organizirati proslavo državnega praznika generala Rudolfa Maistra. S tem popravljamo krivico, pa tudi nepoznavanje pomena praznovanja za državo pomembnih zgodovinskih dogodkov in osebnosti. Mi to cenimo in z največjimi napori, pa tudi ponosom vsako leto proslavljamo dan generala Maistra, ki je 23. novembra 1918, dokončno zakoličil severno mejo na Štajerskem s prvo slovensko vojsko, ki jo je organiziral pet dni pred tem dogodkom.

Člani Zveze društev »General Maister« smo organizirani v 21-ih društvih. Prav zadnjo smo registrirali Društvo general Maister Grosuplje pred tremi meseci. Kmalu pa bodo nova društva v Škofji Loki, Velenju, Metliki, Ormožu, Domžalah, morda pa tudi v Piranu. Vedno več nas je, državljanov Republike Slovenije, ki menimo, da nimamo ustreznega odnosa do domovine, da vse preveč pričakujemo kaj bomo od nje dobili in vse premalo kaj bomo za njo storili. Prav pomanjkljiva domoljubna zavest je največja ovira, da ne moremo bolj učinkovito in manj boleče reševati današnjih medsebojnih odnosov in gospodarskih problemov. Naše delovanje je v dobršni meri omejeno z mačehovskim obravnavanjem financiranja domoljubnih organizacij, kar pa ne velja za financiranje strank. Vendar moram pohvaliti, poleg Občine Kamnik, tudi Ministrstvo za kulturo in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki so nam omogočili izvedbo te proslave. Pa tudi RTV in mediji posvečajo vedno več svojega poslanstva v negovanju domoljubja. Smo torej na dobri poti. Vabim vse, ki nas poslušate in gledate, da se nam pridružite in s svojim delovanjem skupaj z nami damo svoj prispevek za naš boljši in prijaznejši jutri. Mi imamo v svojem članstvu mnogo domoljubov, ki delujejo brezplačno v širjenju domoljubja pri mladih, pa tudi starejših, ki jim ni bilo dano, da bi o domoljubju slišali kaj več v šoli.

Poglejmo malo k narodom, ki imajo izrazit domoljubni naboj, kot so Francozi, Nemci, Danci, Holandci, Švicarji, kako z domoljubjem gradijo sožitje in kakšna je pri tem vloga države, torej tudi šolstva, kulture, obrambe, medijev.

Negujmo torej to našo domovino, poklonimo se ji tudi s petjem državne himne, izobešanjem zastav, s spoštovanjem predsednika države. Verjemite mi, lepše nam bo. Vrnila se bo domoljubna sporočilnost generala Rudolfa Maistra.«

Z drugačno, kreativno video razglednico Kamnik, Maistrov in moj dom, ki je nastala v sodelovanju z mladimi iz Mladinskega centra Kotlovnica ter Gimnazijo in srednjo šolo Rudolfa Maistra Kamnik, nas je skozi Maistrovo mesto popeljal 11-letni Bor Plahutnik. Obiskovalcem in gledalcem je razkazal Maistrovo rojstno hišo, Spominsko sobo Rudolfa Maistra, učilnico Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, Maistrovo ulico, Glavni trg, občinsko stavbo, Maistrov spomenik, Bar Maister in Dom kulture Kamnik, stekel čez Samčev prehod, po Šutni mimo cerkve in prišel do Športne dvorane Osnovne šole Frana Albrehta Kamnik, kjer je pospremil predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na oder in besedo prepustil slavnostnemu govorniku. » Drage Slovenke in Slovenci, spoštovane državljanke in državljani! Ko za posameznika, ali za narod, nastopijo težki časi je nemalokrat odločilnega pomena, ali prevlada pogum ali strah. Ali prevlada volja ali pa brezvolja. Ali nas navdihuje vizija ali pa nas hromi zbeganost. Skratka, ali prevlada up ali brezup. Seveda, pogum, volja in vizija niso dovolj, ampak tudi brezup, strah, zbeganost zagotovo niso v pomoč. Ne nam kot posameznikom in ne nam kot skupnosti.

Zato naj nas vse skupaj spodbudim – ne sprašujmo se več, zakaj česa ni mogoče storiti, temveč se končno vprašajmo, kaj in kako je nekaj mogoče storiti. In potem to naredimo. To je tista prepotrebna zmagovalna miselnost, prepotrebna zmagovalna drža, ki premaga težke čase. Značilna je, kot smo že slišali nocoj, za junake in za junaške narode. In Slovenci smo tak narod, čeprav se dostikrat radi izgovarjamo, da nismo. Sicer včasih res dolgo oklevamo, ampak potem odločno storimo tisto, kar je prav. Drugače kot narod, v razburkanih obdobjih zgodovine, ne bi preživeli.

Zato smo skozi precej surovo zgodovino stali in obstali. Zato tudi v današnjih težkih časih ne oklevajmo več, temveč odločno ukrepajmo. Ne nazadnje, danes slavimo prav to hrabrost, voljo in vizijo. Pred slabim stoletjem so odlikovale lik generala Rudolfa Maistra. Z vojaškim mečem je Maribor razglasil za slovenskega in na čelu svojih soborcev zavaroval severno mejo. Lahko bi pa tudi obupal nad tedanjimi povojnimi razmerami, ki z vidika določitve narodnostnega ozemlja za Slovence po večini niso bile ugodne. Vendar ni obupal. Boril se je. In je zmagal.

Zavoljo njega in borcev za severno mejo smo Slovenci znova napeli, ne pa popustili zgodovinski lok našega narodovega obstoja, vse do njegove polne suverenosti. Da bi narodno in državno samostojnost končno tudi dosegli, smo morali potem, po Maistru, v bran naših interesov, poseči po orožju še dvakrat. V času druge svetovne vojne in vojne za samostojno Slovenijo. Kar trikrat v enem samem stoletju smo se morali izkazati s svojo vojaško upornostjo.

Dragi rojaki! Da bi danes premagali težke čase, ni potrebna vojaška sila, je pa potrebna moč naše politične edinosti in odločnosti. V zadnjih petih letih krize, smo se vendarle dolžni dokopati do spoznanja, da nihče ne more niti živeti, niti uspeti na račun drugega. Tudi v političnem smislu ne. Miselnost, da je za uspeh enega koristen neuspeh drugega, je dokončno preživela.

V oklevanju glede reševanja mnogih nakopičenih težav smo prišli tako daleč, da preprosto ne ostane nič več prostora za običajno politično spotikanje. Ali bomo vsi skupaj sodelovali po svojih najboljših močeh in uspeli, ali pa bomo sebično privoščili neuspehe tistim, ki se trudijo in drug drugemu, in končno propadli tudi sami. Kriza traja toliko časa, da ni več izgovorov za začetno zbeganost. Kako bomo zdaj ravnali, je stvar naše suverene odločitve. Še vedno. Ali se bomo borili, ali se bomo vdali? Ali si bomo pomagali, se bodrili, ali pa si bomo nagajali in metali polena pod noge? Na ta vprašanja ne more, razen nas, odgovoriti nihče drug. Rad bi povedal moje jasno stališče. Sodelovanje vseh nas, za vse nas, ni več že dolgo časa samo naša zgodovinska priložnost, ampak je neizogibna nujnost.

Že pred časom sem, spoštovane gospe in gospodje, dejal, da je kljub njeni siloviti gospodarski, socialni in moralni surovosti, sedanja kriza vendarle ima eno dobro lastnost. Prekinila je nekatere nevarne procese, ki bi v svojem nadaljevanju dokončno pohabili naše družbeno in državno telo.

Divje privatizacije, okoriščanja z gospodarsko in politično močjo, počasno a zanesljivo umiranje sleherne odgovornosti za ravnanje z javnim dobrim in podobne politične zgodbe tranzicije se počasi, a zanesljivo, končujejo. Še v pravem času smo vdahnili novo življenje ustanovam pravne države. Naj se z njihovimi odločitvami strinjamo ali pa ne, končno so se zganile in tudi one bodo, tako kot vsi mi, odgovarjale pred obličjem zgodovine.

Prav tako smo, kar je vzpodbudno, končno smo stopili skupaj, praviloma s potrebnimi strukturnimi spremembami na gospodarskem in socialnem področju. Vendar smo, roko na srce, storili premalo in prepočasi. Da bi dokončno premagali krizo, to je moja presoja, potrebujemo nov sveženj ukrepov za oživitev gospodarske rasti. Nekateri od teh ukrepov so strukturne narave, so zelo zahtevni, in če naj bodo uspešni, potrebujejo naše sodelovanje, politično in med socialnimi partnerji. Med vsemi nami sodelovanje in pomoč.

Zlasti zaradi zunanjih okoliščin, ta ocena utegne nekoga presenetiti, vendar vam moram v naprej povedati, ker se mi zdi pomembno. Zlasti zaradi nekaterih zunanjih okoliščin, ki so povezane z gospodarskim okrevanjem v območju evra in Evropske unije, si lahko končno vendarle predstavljamo luč na koncu tunela. Zlasti zaradi naše velike izvozne naravnanosti bi to utegnila biti v naslednjih mesecih točka preloma. Točka preloma, ki nam daje veliko možnost, da se iz krize dokončno izvlečemo. Toda, toda.

Če sem malo prej rekel, da je imela kriza eno dobro lastnost, naj rečem naprej. Konec krize bi utegnil imeti eno slabo lastnost. Če bi se, zlasti zaradi zunanjih okoliščin, izboljšali, vsaj kratkoročno, naši gospodarski izkazi in kazalci in bi se mi zaradi tega polenili v nekaterih nujnih, za našo prihodnost pomembnih strukturnih spremembah, bo to izboljšanje zelo kratkotrajno, vnovična kriza pa bi naš narod in našo državo prizadela še veliko huje kot sedanja.

Zato, spoštovane državljanke in državljani, je potrebno ob praktičnih in kratkoročnih ukrepih, ki jih izvajajo nosilci oblasti za  oživitev gospodarske rasti skupaj premisliti in sprejeti dolgoročne ukrepe za povečanje naše konkurenčnosti, za dostopnost in kakovost javnih sistemov predno se ti zrušijo sami vase, tukaj zlasti mislim na šolskega in se bolj zdravstvenega, in za uravnoteženost javnih financ. V bistvu potrebujemo državo -  v smislu servisa vašim potrebam -  ki bo bistveno cenejša, bolj enostavna ter bolj prilagodljiva potrebnim spremembam, ki mu bomo priča v modernem 21. stoletju.

Morda smo, ali že utegnemo biti v kratkem na tej točki preloma, kot sem rekel. In zato je zelo pomembno, in to je glavno sporočilo mojega nocojšnjega govora, kako se že danes obnašamo. Če bomo prehitro preveč zadovoljni s prvimi resnimi znaki oživljanja gospodarstva in se bomo hitro zavlekli v komotnost, v neko oportunost, nas bo naslednja kriza stala še veliko več in prizadela še bistveno bolj, kot nas je ta.

Spoštovani rojaki, vem, da smo vsi ljudje, zlasti tisti, ki jih je kriza doletela najhuje, naveličani te krize in da si vsi želimo njenega konca. Toda, če ne bomo prav zdaj na horizontu njenega konca odločno uredili, ne pa samo za silo zakrpali, ampak odločno uredili nekaterih ključnih sistemskih težav, bomo, in to je absolutno neodgovorno z naše strani, rešitev za te težave, ki se bodo hkrati še nakopičile, premaknili na pleča naših otrok. Zato prav zdaj potrebujemo ta pogum, o njem je govoril že gospod župan in predsednik društva, zato zdaj potrebujemo tudi ta, Maistrov pogum in voljo in vizijo, da nismo zadovoljni z majhnimi dosežki.

To je težja odločitev, to je težja odločitev, ampak je pogumna in vizionarska. Ne bi bilo prvič, da bi jo bila naša politika in naš narod bil sposoben sprejeti in narediti. Toda ne bi bilo tudi prvič, da bi sprejeli lažjo in manj pogumno odločitev, ki ne bi bila tako koristna za nas in za generacije za nami. Ampak glejte, o tem ne odloča drugi, stvar je v naših rokah in je stvar naše pameti in presoje.

Kot predsednik republike sem se zato drugič v svojem mandatu odločil povabiti na skupen sestanek vse voditeljice in voditelje slovenskih parlamentarnih strank. 2. decembra. Hvaležen sem jim, da so na vabilo vsi tudi pristali. Skupaj bomo, kot sem bil prej dejal,  poskušali oblikovati pakt o ukrepih strateške narave, ne samo za kratkoročno oživitev gospodarske rasti, temveč tudi za vse nujne strukturne spremembe, ki so pomembne za trajnejšo modernizacijo naše družbe in države.

Drage državljanke in državljani, ko gre za pogumne odločitve, vsakdo od nas potrebuje, to vemo vsi iz svojih izkušenj, vsaj malo spodbude. Vem, da je politika zapravila veliko vašega zaupanja. Toda kolikor je tega vašega zaupanja do naših ravnanj še ostalo, vas sedaj prosim, da potrebujemo tudi vašo spodbudo in podporo. Dejstvo je, da delamo dolgoročno in tudi za vse. Dejstvo, da ta moj poziv sovpada prav s ponosnim slavljenim pogumnega in odločnega generala Rudolfa Maistra, je zgolj simpatična zgodovinska vzporednica. Vendar že sama po sebi dovolj navdihujoča. Iskrene čestitke za praznik in vse dobro!"

Tudi letos so bila podeljena spominska priznanja za zasluge pri ohranjanju spomina na generala Rudolfa Maistra, ki so jih prejeli:

V kulturnem programu osrednje državne proslave ob dnevu Rudolfa Maistra je nastopila Mestna godba Kamnik, Primož Krt, Plesni klub Šinšin in Bor Plahutnik. Z recitacijo nam je večer popestril Uroš Potočnik, vezna beseda je pripadala voditeljici Maji Šumej, komentator prenosa pa je bil Tone Ftičar.

Dediščina generala Rudolfa Maistra je izjemna, vedno bolj se zavedamo dragocenega darila ljudi, kakršen je bil on, saj so prav oni tisti, ki so nam omogočili, da smo danes Slovenci svobodni in še vedno govorimo svoj jezik. Vrednote, ki so temelj vsakega naroda in na katere smo tudi Kamničani še posebej ponosni.

Besedilo: Janja Zorman Macura
Fotografije: Janja Zorman Macura in Mitja Ličar


<< Nazaj | Novice