Mali grad

Tradicionalna spominska slovesnost v Češnjicah

16.06.2013

 

Dopoldan se je župan Marjan Šarec udeležil spominske slovesnosti v Češnjicah, kjer so počastili in se poklonili padlim borcem, dr. Petru Držaju, vodji ameriške vojne misije, kapetanu Charlesu Fisherju, dvema ameriškima oficirjema, Juliusu Rosenbergu in Ernstu Knothu ter dvema britanskima oficirjema, majorju Mathewsu in poročniku Edwardu Parksu, ki so padli za svobodo v teh krajih, v letih 1944 in 1945.

Zastopnik ameriškega veleposlaništva podpolkovnik vojaški ataše Todd A. Scattini, župan Marjan Šarec, še živeči radiotelegrafist kapitana Charlesa Fisherja Robert Plan, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir ter vsi prisotni, so se z minuto molka s spoštovanjem poklonili padlim borcem.

Borec narodnoosvobodilnega boja in legendarni partizanski poveljnik Franc Sever – Franta je sprva nagovoril zbrane ter se spomnil na borce Šlandrove brigade, ki so se borili na Menini planini.

Nato je zbrane nagovoril tudi zastopnik ameriškega veleposlaništva podpolkovnik vojaški ataše Todd A. Scattini, ki je izrazil zadovoljstvo za povabilo na današnjo slovesnost. Poudaril je pomen spomina na sodelovanje med zavezniškimi silami in partizanskimi odredi v času 2. svetovne vojne. »Nisem heroj, a sem srečen, da moja družina danes vidi heroje narodnoosvobodilnega boja. Nikoli ne pozabimo, kakšni prijatelji smo in kdo so pravi heroji, tudi tukaj prisotni.«

Spomin na takratne boje je opisal še živeči radiotelegrafist kapitana Charlesa Fisherja Robert Plan in se zahvalil za tako množično udeležbo na komemoracijah danes in v prihodnje.

Slavnostni govornik župan Marjan Šarec pa je danes v Češnjicah povedal: »Spoštovane tovarišice in tovariši, visoki gostje, v veliko čast mi je, pozdraviti vas tukaj na območju občine Kamnik, Tuhinjske doline, kjer so se bili mnogi boji. Danes slavimo spomin na enega izmed teh dogodkov. Spominjamo se dr. Petra Držaja, ki je padel s sedemnajstimi tovariši v plemenitem boju. Na območju Tuhinjske doline se je bilo mnogo bojev, tudi na Menini planini, kjer je bil izveden legendarni preboj. 2. svetovna vojna je na območju Tuhinjske doline in območju celotne Slovenije terjala mnogo življenj. Ni šlo samo za boj in osvoboditev izpod okupatorja, ampak tudi za bratomorno vojno. Nekateri so se raje, kot da bi se uprli okupatorju, združili z njim, se bojevali proti svojim ljudem. Lahko govorimo o izdaji, ampak tisti, ki so takrat izdajali se niso zavedali, da okupator vedno ljubi izdajo, izdajalca nikoli. Prav tako, kot bi cel slovenski narod končal pod streli okupatorja, tako bi končali na koncu tudi oni. Ni hujšega, kot hoditi proti lastnim ljudem in lastnim ljudem predpisovati tuje navade in tuje jezike. Kot je pel otroški pevski zbor, bodi zdrava domovina. Tuje šege, tuja ljudstva so lahko prijatelji, bratje nikoli. Slovenija je na zemljevidu Evrope in sveta majhna, ni pomemben dejavnik glede na število prebivalcev, je pa bila in ostaja močan dejavnik odpora proti vsem vrstam okupacij. Če smo se znali med 2. svetovno vojno upreti, čeprav so mnogi govorili počakajmo, saj bodo drugi naredili delo za nas. Za nas drugi nikoli ne bodo naredili našega dela, sami ga bomo. 2. svetovna vojna je veličastna, je veličasten spomni na boj slovenskega naroda proti okupaciji, proti zavojevalcem in proti vsem vrstam potujčevanja in uničevanja tistega, kar je naše. Po letu 1945 smo bili priča tud dogodkom, na katere nismo tako ponosni. Ampak niso ti dogodki bistvo. Bistvo je upor in pogum spreminjati svet na bolje. Danes poslušamo o revoluciji tistega časa. Če je bila revolucija to, da skušaš narod osvoboditi vsakovrstnega tlačanstva, potem naj bo to revolucija. Po 2. svetovni vojni, ko smo živeli v socializmu, smo imeli vseeno mehkejši socializem, kot so ga imeli drugi vzhodni narodi. To moramo priznati. Tega ne smemo in ne moremo zanikati. Po letu 1945, ko smo živeli v skupni državi, smo prišli tudi do leta 1991, ko smo Slovenci ponovno stopili skupaj. Ponovno smo branili svoj jezik, svoje meje, suverenost in svojo zastavo. Po 23. letih samostojnosti se zdi, kot da smo ponovno v totalni vojni, ki jo je napovedal že Hitler ob koncu 2. svetovne vojne. Ta totalna vojna se imenuje vojna proti propadanju podjetij, gospodarskemu siromašenju in uničevanju narodovega bistva. To kar prej okupatorjem ni uspelo z vojaško silo, to danes počnem sami. Gospodarstvo je bilo v teh letih pokradeno, uničeno, tovarne propadajo. Zakaj? Zaradi politike, ki je to dopuščala. Ni kriv tisti, ki je kradel. Kriv je tisti, ki tega ni preprečil. Če v 2. svetovni vojne ne bi stopili proti okupatorju, le-ta ne bi bil kriv za to, da smo uničeni, ampak bi bili sami, ker nič ne ukrenemo. Najslabše je nič narediti in ne preprečiti zla, je veliko večji zločin, kot zlo samo.Tujec ima svoje interese in vedno jih bo imel. Mi smo dolžno to preprečiti. Mi smo dolžni preprečiti današnje uničevanje. V 90. letih smo veliko slišali o tako imenovanem nacionalnem interesu. Verjeli smo, da gre res za nacionalni interes. A kaj smo ugotovili? Da bi bil morda tuj lastnik celo manj škodljiv od domačega. Velika podjetja so propadla, dobra pa smo prodali. Zato sem predhodno govoril, da gre skoraj za totalno vojno. Če Slovenija ne bo mela močnega gospodarstva, bo obsojena na propad in »tujčevanje«. Svoje gospodarstvo moramo ohranjati, čeprav se danes to zdi skoraj nemogoče. Danes je v ljudeh videti mnogo obupa, brezupa na boljšo prihodnost, a to je lažno. Upanje obstaja. Vrnimo upanje sami sebi, kajti nihče drug nam ga ne bo. Ko gledamo medije se zdi, da skoraj ni več smiselno se boriti, živeti in delati. Ko pa pridemo med ljudi, na takšne slovesnosti, pa vidimo, da je popolnoma drugače. Ljudje znamo stopiti skupaj, ko je to potrebno. Bonitetne ocene nam padajo. Kaj je to drugega, kot poskus uničenja gospodarstva od zunaj. Tukaj sedi Robert Plan, Franc Sever – Franta in še živeči borci. Zaradi njih ne dopustimo. Če so oni takrat to zmogli, bomo tudi mi danes. Ne z jamranjem, kako se ne da ničesar spremeniti na bolje. Mora se spremeniti na bolje.« Ob koncu pa še dodal: »Ko je videti, da je najbolj brezupno, takrat se rodijo najboljše rešitve. Imamo znanje. Imamo voljo. Imamo moč. Pustimo si jo razviti. Pogum in volja sta tisto, kar nas bosta rešili.«

Ob spomenik v Češnjicah so venec položili podpolkovnik vojaški ataše Todd A. Scattini, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir in radiotelegrafist Robert Plan.

Za kulturni program so poskrbeli učenci Podružnične šole Zgornji Tuhinj in Partizanski pevski zbor.

 


<< Nazaj | Novice