Mali grad

Tradicionalna spominska slovesnost v Češnjicah

15.06.2014

 

Dopoldan se je župan Marjan Šarec udeležil spominske slovesnosti v Češnjicah, kjer so počastili in se poklonili padlim borcem, dr. Petru Držaju, vodji ameriške vojne misije, kapetanu Charlesu Fisherju, dvema ameriškima oficirjema, Juliusu Rosenbergu in Ernstu Knothu ter dvema britanskima oficirjema, majorju Mathewsu in poročniku Edwardu Parksu, ki so padli za svobodo v teh krajih, v letih 1944 in 1945. Slovesnost je pripravilo Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Združenje borcev Tuhinj v sodelovanju z Občino Kamnik.

Zastopnik ameriškega veleposlaništva major Matt Manning, slavnostna govornica, evropska poslanka Tanja Fajon, župan Marjan Šarec, podžupanja mag. Julijana Bizjak Mlakar, član sveta Zveze borcev za vrednote NOB Janko Heberle, komandant preboja na Menini planini Franc Sever – Franta, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir, Jože Goltnik v imenu Združenja borcev Tuhinj ter vsi prisotni, so se z minuto molka s spoštovanjem poklonili padlim borcem, letos pa tudi pred kratkim preminulemu radiotelegrafistu kapitana Charlesa Fisherja, velikemu domoljubu Robertu Planu. 

Sprva je prisotne nagovoril župan Marjan Šarec, ki je ob današnji slovesnosti poudaril pomen spoštovanja vseh padlih in pomen domoljubja: »To, da častite in spoštujete vrednote narodnoosvobodilnega boja, je največ vredno. Dokler bomo spoštovali takšne dogodke, vse padle, potem se vseeno, kljub turbulentnim političnim razmeram, za obstoj naroda ni bati. Tisti, ki so dali svoje življenje, bi bili zagotovo ponosni na nas. Da smo tukaj, vsako leto, da jih počastimo. A ne zato, ker bi si oni želeli slave in časti. Oni si tega niso želeli. Šli so v boj zato, ker jim je tako narekoval čas, ker jim je tako narekovala vest, ker jim je tako narekovalo tudi domoljubje. Kajti prvo in edino vodilo pri vsakem posamezniku mora biti ljubiti svojo domovino, ljubiti svoj narod in za to domovino biti pripravljen tudi umreti. Včasih so znali tako razmišljati in včasih so se znali tudi z orožjem ali brez upreti tistemu, ki jih je hotel zasužnjiti. Verjamem, da bi znali tudi mi. Iskrena hvala vsem in lep dan še naprej. Preživimo ga praznično in slovesno. Tako, kot si ti ljudje in ti dogodki tudi zaslužijo. Z nami je tudi Franc Sever – Franta, ki je bil letos v Normandiji, pa mi je povedal, da je bilo vzdušje tam neverjetno, tam znajo ceniti tiste, ki so bili na pravi strani. Smrt fašizmu.«

Nato je v slovenskem jeziku zbrane nagovoril zastopnik ameriškega veleposlaništva major Matt Mannig, ki se je v svojem nagovoru spomnil na Roberta Plana: »Počaščen sem, da sem tukaj z vami, ko se ko se spominjamo stotnika Fischerja in vseh tistih, ki so dali svoja življenja za svobodo. Danes je žalosten dan, ker z nami ni Roberta Plana, resničnega domoljuba in prijatelja. Svoje življenje je posvetil boju za svobodna življenja. Spominjali se bomo njegove dobrote in nesebičnih dejanj. Zahvaljujemo se vsem, ki so dali življenja za dobro celotnega sveta in častimo njegovo zapuščino s tem, da nadaljujemo delo Fisherja, kadarkoli bo svoboda ogrožena.«

V imenu predsedstva glavnega odbora Zveze borcev za vrednote NOB se je Janko Heberel zahvalil za prijetno vzdušje, ki ga ustvarjajo v tem kotičku ter dodal: »Ohranimo spomin na tiste, ki so tukaj zaznamovani in tudi na drugih koncih naše širne Slovenije. Upam, da spomin na mrtve in tiste, ki so žrtvovali življenja za svojo domovino, ni greh, da je to dolžnost vseh nas in naših potomcev.«

Legendarni borec narodnoosvobodilnega boja in partizanski poveljnik Franc Sever – Franta pa ni skrival navdušenja nad nedavnim sprejemom odprave slovenskih veteranov v Normandiji: »Posebno se vam zahvaljujem za plemenit spomin, ki ga ohranjate tukaj, padlim trem Američanom in dvema britanskima oficirjema ter našemu Petru Držaju. Tukaj bi izkoristil trenutek za obujanje spominov na odpravo slovenskih veteranov v Normandijo. Sprejeti smo bili tako veličastno in s spoštovanjem, odnosom časti, kot vseh ostalih devetnajst delegacij. Dobil sem vtis, da se proslave prirejajo s strani držav in narodov, ne tako, kot pri nas, s strani še živečih partizanov. Prirejajo se podobno, kot tukaj pri vas, kjer narod pripravlja proslavo. Tukaj, v Češnjicah, se počutimo kot doma. Rešujmo svoje probleme in težave z mirom ter dogovori in ne z vojnami. Dajte Slovenci, združimo se. Sedemdeset let že nosimo za seboj nesnago, namesto, da bi se združili, pa se še vedno prerekamo.«

Slavnostna govornica, evropska poslanka Tanja Fajon je z naslednjimi mislimi nagovorila množico zbranih v Češnjicah ter med drugim poudarila, da je umreti za domovino vedno dejanje poguma in časti, govoriti o tem in počastiti ta pogum pa bo vedno dejanje dostojanstva: »Hvala, ker ste mi dali priložnost in možnost, da se nečesa novega naučim. Priznati namreč moram, da sem že ničkolikokrat odšla mimo bolnice Petra Držaja. Bila v njej, a se nisem posebej spraševala po kom ima ime. Tako kot ljudje nenehno hodimo po ulicah, mimo različnih pomnikov, beremo imena, a ne razmišljamo prav pogosto komu so pripadala in kakšna je bila usoda teh posameznikov. Ob branju zapiskov o dogajanju v Tuhinjski dolini ob koncu druge svetovne vojne pa sem počela prav to. Svojemu mozaiku spomina dodajala nove kamenčke, majhne, a nikakor ne nepomembne. Zdaj ne bom nikoli pozabila kdo je bil dr. Držaj, kot tudi ne, da so ob domačih borcih in talcih v teh krajih na stotine, celo tisoče kilometrov od doma, svojo večnost našli tudi tuji vojaki. Boja partizanov in njihov angloameriških zaveznikov v Tuhinjski dolini, ali kjerkoli drugje v Sloveniji, seveda ne morejo doseči slave izkrcanja zaveznikov v Normandiji, katere 70. obletnico smo praznovali prejšnji teden, imajo pa kljub temu neprecenljivo vrednost. Po eni strani nas seveda opominjajo na pomen narodnoosvobodilnega boja, brez katerega bi bil tok slovenstva in Evrope popolnoma drugačen, pa drugi pa nas opominjajo na nesebičnost, požrtvovalnost in solidarnost. Lahko se vprašamo, če so se bili v najbolj krutih in razčlovečenih trenutkih, ki jih lahko zrežira samo vojna, sposobni drug ob drugem boriti ljudje različnih nazorov, ver, nacij in jezikov, ljudje, ki se niti niso mogli sporazumevati z besedami, a so si kljub temu brezpogojno zaupali, kako je mogoče, da danes v miru in blagostanju ne najdemo skupnega jezika. Zakaj dopuščamo, da so v državi, ki jo je kriza prizadela bolj kot si sploh upamo priznati, še vedno pomembnejši parcialni interesi kot pa ljudsko dobro. Kako je mogoče, da kot nacija pravzaprav sploh nismo sposobni določiti, kaj v resnici želimo. In če gremo na širšo raven. Kako je mogoče, da smo Evropo in projekt združevanja, ki je nastal za to, ker so iskreno premirje sklenili celo tisti, ki si med vojno niso zaupali, pripeljali do točke, ko se sprašujemo ali bo sploh še obstala. In zakaj se dogaja, da v njene odločevalske vrste  spuščamo, celo izvolimo ljudi, ki s svojim sovražnim govorom in nazadnjaškimi načeli mir postavljajo danes na kocko. Z nekaj več, že omenjene, nesebičnosti, požrtvovalnosti in solidarnosti in z malo manj grabežljivosti, bi o vsem tem, seveda, ne bi bilo potrebno govoriti. A zgodovina nam nenehno izkazuje, da se človeški rod tudi s ponavljanjem ne zmore povsem odpovedati ponavljanju napak, lahko pa jih umili. Za to je pomembno predvsem dvoje, da o zgodovini govorimo, o takšni kot je bila, ne kakršni bi si želeli, in, da svojim otrokom privzgojimo spoštovanje do zgodovine in sveta. Tovarišice in tovariši, umreti za domovino je bilo in vedno bo dejanje poguma in časti. Govoriti o tem in počastiti ta pogum pa bo vedno dejanje dostojanstva. Slava padlim borcem, naši domovini pa, v boj za uspešno bodočnost.«

Za kulturni program so poskrbele učenke in učenci Podružnične šole Zgornji Tuhinj, pod mentorstvom Ivice Bajde, in Veteranska sekcija Mengeške godbe, pod vodstvom prof. Franca Gornika. Dogodku so slavnostno noto dodali tudi praporščaki, Častna enota Slovenske vojske in člani Kulturno zgodovinskega društva Triglav. Vezna beseda je pripadala Barbari Božič.


<< Nazaj | Novice