Mali grad

Tradicionalna prireditev ob mednarodnem prazniku delavstva

01.05.2015

 

Danes je, v organizaciji DKD Solidarnost Kamnik, pri Domu v Kamniški Bistrici potekala tradicionalna prireditev ob mednarodnem prazniku delavstva, 1. maju, največjemu praznovanju socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja. Dogodka se je udeležil tudi župan Marjan Šarec skupaj s podžupanom Igorjem Žavbijem in slavnostnim govornikom vodjem Javnega sklada za kulturne dejavnosti, Območne izpostave Kamnik, Tonetom Ftičarjem.

Prvomajsko dogajanje v občini Kamnik se je začelo že ob pol četrti uri zjutraj, ko je Mestna godba Kamnik, s tradicionalno prvomajsko budnico, krenila z Glavnega trga v Kamniku. Pot so nadaljevali proti Duplici, Podgorju, Šmarci, Volčjemu Potoku, Tunjicam, Mekinjam, Motniku, Špitaliču, Zgornjemu Tuhinju, Pšajnovici, Vrhpolju in Godiču. Nazadnje pa so ob 11. uri, na prizorišču osrednje tradicionalne prireditve v Kamniški Bistrici, sklenili prvomajsko bujenje.

Dogajanje je s pozdravnimi besedami pospremil župan Marjan Šarec: »Spoštovane tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, prisrčno dobrodošli v Kamniški Bistrici. Slišali smo besede o Internacionali, kdaj je bila napisana, o čem govori in marsikdo jo tudi še zna zapeti. Izhaja iz težkih časov, ko je bilo delavstvo izkoriščano, ko so bili delavniki 16-urni, mezde slabe predvsem pa so imeli delavci zelo malo ali nič pravic. Leta 2015 so problemi nekoliko drugačni, kot so bili takrat, v surovih časih Charlesa Dickensa, ko je surovi kapitalizem lepo opisoval tudi v svojih novelah. Danes se Slovenija sooča s problemom, da vse njene blagovne znamke počasi odhajajo v tuje roke. In tudi tisti, ki bodo imeli zaposlitev, bodo praktično delali za to, da se bodo dobički delili nekje drugje. Ampak za to ni kriv tisti, ki je to kupil, ampak je kriv tisti, ki teh blagovnih znamk ni znal obdržati v slovenskih rokah. Zanimivo je, da pravijo, da je država slab gospodar. Država sama po sebi ni slab gospodar tako, kot motor sam po sebi ni nevaren. Nevaren postane v prometu šele takrat, ko ga neodgovorno vodiš in tisti neodgovorni posamezniki, ki niso znali širiti svojih blagovnih znamk so danes postali iz lovca plen tujcem. Vsa podjetja, ki kupujejo naša podjetja so lahko v državni lasti. V tujini to ni sporno. Pri nas pa bi radi kar vse prodali pod izgovorom, češ saj država ne zna gospodariti. Mnoga podjetja danes niso naša in to je danes problem. Če se danes tega ne zavedamo, se bomo tega zavedli enkrat v prihodnosti. Kot je pela partizanska pesem »…na Slovenskem smo mi gospodar…,« a ne vem, koliko časa še. Predvsem pa nam bo samim uspelo izvesti tisto, kar ni uspelo nacizmu, fašizmu in še komu. Tega nas je lahko strah. Spoštovane tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, prvi maj je priložnost, da se o tem vprašamo. Ampak rekli boste, mi, ki danes tukaj sedimo nimamo vpliva. Najbrž je v veliki meri to žal tudi res. Včasih so tovarne delavcem in se je ta slogan držal in so imeli delavci neko zavest, da ustvarjajo zase in za družbo ter sočloveka. Danes ni prisotne nobene pripadnosti in tudi to je velik problem današnje družbe. Spoštovani, želim vam lepo praznovanje današnjega praznika kajti vse prej našteto ni razlog, da ne bi praznovali. Je razlog, saj ima vsak delavni človek pravico praznovati in pravico se poveseliti. Predvsem pa ima pravico izraziti svoja pričakovanja in pričakovanja o svojih pravicah ter o dolžnostih.«

Slavnostni govornik, vodja Javnega sklada za kulturne dejavnosti, Območne izpostave Kamnik, Tone Ftičar pa je v svoj govor pričel s pripovedovanjem prizora, vzetega iz črtice književnika Štefana Kališnika, ki ponavzoča delavca kamniške smodnišnice, ki je za preživljanje družine z dvanajstimi otroki vso delovno dobo služil kruh v eni od najbolj poznanih nekdanjih kamniških tovarn, ter nadaljeval z izrednim orisom zgodovinskih dejstev: »»Ne vem, kam sva šla takrat z materjo. Deloven opravek je gotovo imela, zakaj dobro se spominjam, da sva se zdoma odpravila še pred zoro; da je bila obuta v cokle na golo nogo in da je imela opasan modri pikčasti predpasnik. Mami je v coklah drselo po smrekovih iglicah na strmih gozdnih tleh, meni pa nič, ker sem bil bos. Ko sva se ob dolgi jasi med drevjem in njivami  preko oblega hriba vračala, je sosed, ki sva ga navsezgodaj videla kositi, že raztrosil rosno deteljo. »Ja,« je rekel mami, »vaju je prineslo že nazaj? Saj je že pozno, Miha bo kmalu streljal.« Vtaknil sem se vmes in rekel, da bo streljal naš oče. Mama je pritrdila obema; oče je bil Miha. S sosedom sta spregovorila še nekaj besedi, potem pa je od mesta gor zares počilo. Ura je bila devet. Ob devetih dopoldne so v smodnišnici preskušali strelivo in prižigal je naš oče. To je delal zmeraj, vsak dan, natančno ob devetih dopoldne. Če je počilo ob kaki drugi uri, morebiti ob desetih ali pa ob treh popoldne, so vsi ljudje vedeli, da se je zgodila nesreča in da je spet koga opeklo ali pa kar ubilo. »Je že počil, Miha. Miha je že počil,« je rekel sosed. »Naš ata,« sva si rekla z mamo; gledala sva s hriba čez polje, se ozrla k Vovarju in potem čez gozdove na hribe, ko da povsod odmeva; spogledala sva se, tako se mi zdi, šla čez oblino hriba in videla vsak pri sebi očeta, kako naju gleda.« Ta Miha, moj stari ata, mi iz predšolskega spomina pripoveduje, kdo so vozarji, ki mimo naju z odrezanim vpitjem priganjajo konje vkreber mimo naše hiše v Godiču in s težkimi vpregami izginjajo za ovinkom ceste proti Mekinjam.  »Sreda je; ja, pri Pajku je bila apnenica,« sem slišal. Ali pa: »Tuhinjci so. Les vozijo, v Kamnik in še naprej, tudi v Ljubljano. Noter iz Kamniške Bistrice to ni hec.« Nemara sem tedaj od starega ata prav v tej zvezi prvič slišal za Kamniško Bistrico, ki je bila še nekaj drugega in več kot le otroškemu pristopu zmeraj branjeno mikavno prodje bližnje reke nedaleč od polj. Čez nekaj let, še vedno v otroštvu, sem smel bliže k izviru: reke in doline, ki si je nadela njeno ime. Po stranskem bistriškem odcepu ob hudourniškem Korošiškem potoku se je vijugasta gozdna pot s hitro nabrano višino stekala v razvejane vláke. Sveže in spreminjajoče se z vsakim hlodom, ki so bili po njih vódeni v dolino. Drug za drugim so si sledili, kot vpitje tistih, ki so opravljali težaško delo, gozdni delavci, sekači, furmani in zasoplo hrzajoči konji za vleko. Po cel teden so bili zdoma, nastanjeni na poseki, da jim pot v dolino ne bi preveč pobrala. Iz deških let sem si jih zapomnil, nje in njihovo težko delo. Prav je imel moj stari ata: spravilo lesa iz strmali Kamniške Bistrice je bilo vse prej kot hec! Kako težko garajo ti ljudje za svoj kruh, kdo ve kakšen je sploh njihov zaslužek, se mi je med nedonošene predstave o svetu vrivalo že takrat. In razraščalo z nič lažjimi usodami drugih ljudi s tega obrobja, ki so jih bolj kot orna zemlja tod od nekdaj večinoma preživljali les, kamen in voda; gozd in iz njega iztrgane lehe večinoma bajtarskih ohišnic. Znano je, kako s časom bližnje mesto, od srednjega veka naprej rastoče lokalno središče, iz obrtnih delavnic dobiva prve industrijske obrate. V njih najde delo vse več ljudi, tudi z obrobja, ki se na ta način zaznavno »primika« mestu, centru: gospodarskemu, upravnemu, kulturnemu. Z zaposlovanjem in rastjo tovarn se pojavi družbeni sloj delavstva, preživetveno odvisen od delodajalcev, ki so v času Avstro-Ogrske tod povečini tujci. Ne glede, ali ti ostanejo lastniki tudi po zlomu monarhije ali lastništvo prevzamejo domači tovarnarji, dejstvo je, da krizni čas po prvi svetovni vojni poslabša položaj delavstva. Mezdni delavci so se zmanjševanju svojih pravic prisiljeni postaviti po robu z združevanjem svojih moči v stanovskih združenjih in sindikalnih organizacijah, s skupnimi nastopi, manifestacijami in tudi stavkami, kjer in kadar so bila predhodna pogajanja z delodajalci neuspešna. Spomnim se, kako nas je v gimnaziji učitelj francoščine, sicer pa tudi zgodovinar in kamniški kronist prof. Ivan Zika ob izvirniku besedila Internacionale »Debout, les damnés de la terre, debout, les forçats de la faim« seznanjal s kamniškimi razmerami v času med svetovnima vojnama minulega stoletja: o shodih kamniškega delavstva in praznovanjih 1. maja že od leta 1923 v Kamniški Bistrici, s čimer je pokazalo, da se zna in hoče boriti za lepšo bodočnost. Že oktobra tega leta je mezdno gibanje kovinarjev v tovarni Špalek oz. Titan preraslo v stavko. Med tovrstnimi oblikami delavskih protestov v Kamniku pa je iz dobrega desetletja kasneje najbolj znana stavka v Remčevi tovarni, kasnejši Industriji pohištva Stol. Radovednejši osvetlitvi tistega časa in razmer ni moč spregledati dejstev, ki jih je spodbudil velik narodni tabor 4. septembra 1938 v Kamniku, ko so odkrili spominsko ploščo generalu Rudolfu Maistru. V razmerah, ko je »delovno ljudstvo v svojo lastno škodo preveč razbito na različne stranke«, je najštevilčnejše zastopana delavska sindikalna organizacija, Jugoslovanska strokovna zveza, pozvala »vse slovensko delovno ljudstvo, naj se poveže v skupnost za dosego demokracije in svobode«. Do take povezave je res prišlo konec julija 1938 s podpisom skupne izjave Kmečko-delavskega gibanja, Krščanskih socialistov in Delavskega gibanja (komunistov). Ta izjava, ki je kmalu postala znana »Kamniška izjava«, je, kot v jubilejnem zborniku ob 750-letnici Kamnika navaja zgodovinar dr. Janko Prunk,  jasno izpostavila program z nalogami: rešiti težko socialno vprašanje, ki je v našem narodu nerešeno in zaradi katerega se naše ljudstvo tvarno in duhovno pogublja; rešiti vprašanje gospodarskega obstanka slovenskega naroda, ki je danes na poti k obubožanju, medtem ko njegove življenjske sile vedno huje izrablja tuji veliki kapital; rešiti vprašanje slovenske narodne kulture, jo obvarovati pred popolnim zastojem ter jo dvigniti na raven omikanih evropskih narodov; zagotoviti našemu narodu enakopravnost z drugimi narodi; ustvariti vse pogoje za močno državno skupnost Slovencev z južnoslovanskimi narodi in tej državni skupnosti priboriti moč, ugled in življenjsko silo.«

»Volitve 1938 te uresničitve niso prinesle. Po milijonih mrtvih, obubožanih in razčlovečenih žrtev druge svetovne vojne se je začel svet urejati na novo – z zmagami in tudi s porazi, za katere ko da še danes mnogi ne vedo, kdaj naj ob njih vzravnajo glave ali povešeno gledajo v tla. Povojna »oblast delavcev in kmetov« se je s časom »podružbila« na»delavsko«, pri čemer naj bi bil upoštevan vsakdo, ki dela: v »neposredni prozvodnji«, režiji, zdravstvu, kulturi in prosveti, znanosti in drugod, vse do avantgarde, ki so jo predstavljali »družbenopolitični delavci«. V povojnih desetletjih je nemogoče zanikati skokovit industrijski razvoj, dvig bivanjskega standarda prebivalstva, h kateremu so doprinašale prenekatere znatne pridobitve »delovnih ljudi in občanov«, zlasti v primerjavi z vzhodnimi državami. Ni se bilo čuditi, čemur sem bil tudi sam priča prav tu za prvi maj leta 1973: na doslej menda največje, 50. praznovanje delavskega praznika v Kamniški Bistrici se je – baje nenapovedano – v spremstvu najožjega državnega vodstva pripeljal sam predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije, maršal Josip Broz Tito, in množica več tisoč prej razpršenih udeležencev se je z vzklikanjem stekala skupaj, čim bliže, da ga uspe videti v živo. Verjamem, da mnogi s prav iskreno hvaležnostjo za vse, kar imajo. In nekateri tudi s tako privrženostjo, da so se delovno odpravljali v Bistriške gozdove tudi prvega novembra: razlog je po povratku družbi za šankom razkril vosek, oprijet nog, ki so teptale prepovedane plamenčke na gozdnih gomilah pokončanih povojnih ubežnikov... Zagotovo ni malo stvari, na katere moremo biti kot državljani svobodne in samostojne države Slovenije ponosni. S hvaležnostjo, tudi številnim generacijam prednikov, moramo pozitivna izhodišča dograjevati s čim učinkovitejšimi prizadevanji za dobrobit zdajšnjih in prihodnjih rodov.«

»Tako iz zgodovinskih izkušenj kot iz zdajšnjih ravnanj moramo sprevideti, da nekatere poti slej ko prej niso prave, ker ne vodijo drugam kot v pogubo, zato je nujno spremeniti smer. Kam in kako? Slovenija na žalost postaja tako gospodarsko kot politično obrobno območje v svetu, ki ga zmeraj manj vodijo vlade, vse bolj pa korporacije. Naša prejšnja »družbena lastnina« se je po osamosvojitvi »sistemsko« na hitro spremenila v državno. S pomočjo tujih in domačih špekulantov pa ob pomoči politike zdaj še ta polzi iz državnih rok – in kaj ostaja od opevanega »nacionalnega interesa«? Nadaljevanje zavajajoče ideologije, začete s tajkunskimi zgodbami, za interesi birokratsko-državnega kapitalizma. Praznik dela z grenkim priokusom, naslavlja prvomajsko številko časnik Delo. Približno sto iskalcev zaposlitve na eno prosto delovno mesto v minulem mesecu, seznanja. Po dostopnih podatkih je kar četrt milijona naših ljudi v prekarnem razmerju, dela po avtorskih in podjemnih pogodbah, s statusom samostojnega podjetnika ali pa na črno. Redna zaposlitev z redno plačo postaja izjema. Temeljni problem mladi, mlade družine, nizke plače. In še dva podnaslova, ki se ne izogneta očem: Neuporaben študij in Pojdite raje v tujino. Ali smo ob tem lahko brezbrižni in ravnodušni? Evropa, na katero vsi prisegamo, bo drugo leto praznovala 65-letnico Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki naj bi ščitila blizu 800 milijonov ljudi: »Vsakdo ima kot član družbe pravico do socialne varnosti in pravico do uživanja, s pomočjo prizadevanja svojih skupnosti in mednarodnega sodelovanja, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, nepogrešljivih za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj njegove osebnosti.«  »Indignez vous – dvignite se« je z drobno knjižico malo pred smrtjo še uspel pozvati 95-letni diplomat, član vodstva  francoskega odporniškega gibanja in soavtor deklaracije o človekovih pravicah, Stephane Hessel. Človekove pravice so mnogim oblastnikom, tudi v »civilizirani« Evropi, povsem odveč. Prvi maj – praznik dela, za katerega menda tudi več kot polovica Slovenk in Slovencev ne ve več, kaj bi z njim - kar kliče, da se obnovi z aktualno »dodano vrednostjo« svojim zgodovinskim podlagam!«

Mestna godba Kamnik je z udarnimi zvoki popestrila dogajanje v Kamniški Bistrici, pridružile so se jim članice Društva kamniških mažoretk Veronika, na osrednjem prireditvenem prostoru so s slovensko pesmijo praznovanje mednarodnega praznika delavstva obeležili pevci Moškega pevskega zbora DKD Solidarnost Kamnik, z recitacijo in vezno besedo pa je dogajanje popestrila Zlatka Levstek. Območna organizacija Socialnih demokratov Kamnik je poskrbela za šopke nageljnov. Člani ansambla Smer pa so množico zabavali po koncu uradnega dela prireditve.


<< Nazaj | Novice