Mali grad

Tone Škarja, član alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik, prejel nagrado za življenjsko delo na področju alpinizma

28.02.2014

 

V Cankarjevem domu v Ljubljani je v sredo, 26. februarja 2014, potekala slovesna razglasitev in podelitev priznanj najuspešnejšim alpinistom in športnim plezalcem za največje dosežke v alpinizmu in športnem plezanju v letu 2013. Med dobitniki priznanj so tudi člani alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik. Tone Škarja je prejel nagrado za življenjsko delo na področju alpinizma, Marko Prezelj in Tadej Krišelj pa sta dobitnika prejemnika nagrade za posebne dosežke v alpinizmu.

Tone Škarja se je leta 1956, še ne polnoleten, včlanil v AO PD Kamnik in že kmalu so nastale smeri Humar-Škarja, kot večen spomin hribovskega tovarištva in vrhunske naveze. Šest let kasneje se je Tone že lahko pohvalil s Trikotom v Dolgem hrbtu in Kamniško v Koglu. Slednja je s časom postala čista sedmica in danes, več kot pol stoletje kasneje, je le stopnja več še vedno vrhunski vzpon. V obdobju po vojni, ko je bil fokus družbe povsem drugje in je bilo potikanje po mejah Jugoslavije precej nevarno, so neuklonljivi kamniški alpinisti z njim na čelu kljubovali času in stanju družbe in tako je ostalo do danes. Sledilo je vsaj pri Tonetu nekoliko spregledano obdobje odprav v Alpe, kjer je s sodobniki oral ledino prvih ponovitev najtežjih takratnih smeri. Največji uspehi so se izmaknili, ostalo pa je nekaj dobrih lednih in kombiniranih vzponov, ki bodo nekoč našli mesto med pionirskimi dejanji Slovencev na tem področju. Sledilo je obdobje odprav v najvišje gore. Najprej vajeniška odprava v Kavkaz, nato pa že Kangbačen, prvo res ambiciozno dejanje Slovencev v Himalaji. Makaluju je sledil Everest '79 in Tone je po spletu okoliščin postal vodja in uspešno zaključil največji projekt slovenskega alpinizma z novo smerjo po zahodnem grebenu in vrhom. Temu uspehu gre zasluga, da imamo še danes kategorizacijo, ki je postavila temelje vsem kasnejšim izborom. Sledilo je obdobje Kangčedzenge, Tonetove največje ljubezni po domačih stenah. A z odpravo na Jalung Kang so se že izrisale meje klasičnim odpravam, s kasnejšima na Šišo Pangmo in ljubljeno Kangčendzengo, pa so se postavljali temelji sodobnih odprav z več samostojnimi navezami. Da je usmeritev prava, so pokazali (pre)cenjeni zlati cepini, ki so sledili po tekočem traku. Alpinisti z začetnih odprav so postali uspešni vodje odprav in samostojne naveze v alpskem stilu so vse manj potrebovale klasičnega vodjo. Po vodenju AO PD in GRS Kamnik ter KOTG PZS, je, da bi čim bolj pomagal alpinizmu, ugriznil še v podpredsedništvo PZS, višje pa zaradi preveč poštene in direktne besede tako ali tako ni sodil. Tone je do zadnjega kot načelnik KOTG PZS ostal na strani himalajskih odprav in jim pomagal: finančno, organizacijsko ali z nasvetom. Za tiste, ki menijo, da predolgo; alfa samca pač spodrine mlajši in močnejši, ko in če pride, godrnjanje črede vodje pač ne zanima, a so na koncu politično korektno skupaj z njim ukinili KOTG PZS. Pomagal je okrasiti še muzej ali dva, da dejanja naših alpinistov ne bi šla v pozabo. Napisal je veliko knjig, predvsem o odpravah in svoji alpinistični poti. V njih brez slepomišenja, realistično in pronicljivo opisuje dogajanja na odpravah in ne zaide v solzavost in patetiko, ko mora, vse prevečkrat, opisovati krhkost človeškega bitja v preizkušnjah, ki jih prinese hlad in surovost najvišjih gora, ki pa so zanj neustavljivo privlačne in lepe. Knjige pa tudi fotografske razstave razkrivajo natančnega opazovalca, kritičnega, mesto skoraj hladnega analitika, ki pa v našo deželo spretno, skoraj umetniško vpleta zgodbe z gora. Veliko alpinistov se močno istoveti z idejami Toneta, posameznikom, ki mislijo, da so ga prerasli je odveč in je pogosto tarča kritik. A Tone ostaja Tone, vodenje KOTG PZS je začel s fičom, končal ga je s komaj kaj boljšim avtom, čeprav bi mu kot direktorju ene najmočnejših panog v zgodovini Slovenije pripadala bogata limuzina. Še vedno hodi na sestanke AO PD-ja in rad pomaga mladim. Sodobna komercializacija ter zgodbe belih ovratnikov mu ne ležijo, veliko raje prispeva novo sol v zakladnico idej za bodoče rodove. In če že nekaj časa vsi pravimo, da je alpinizem tudi šport in več kot šport, Tone ostaja eden redkih glasnikov pustolovščine in pionirstva, pronicljivosti in intelektualne ter močne, skoraj filozofske misli v alpinizmu. To ga dela dostojnega naslednika predvojnih generacij alpinistov. Če so se številni ob njem in z njim bolje okoristili, pa se Tone še danes ponaša s svetlo in močno iskro v očeh, ko se omenjajo najvišje gore sveta. To in še mnogo drugega mu je prineslo dve Bloudkovi nagradi in številna druga priznanja, zato je prav, da mu na koncu nekega obdobja priznanje izrečemo še stanovski kolegi. Hvala, in še na mnoge vzpone in pustolovščine, Tone.

Dosežki in uspehi Toneta Škarje:

Izpisek njegovih del iz COBISSA (izpisal France Malešič):

Pleza od leta 1956 in je poznan po številnih prvenstvenih vzponih, ki so pomenili mejnik takratnega časa in po katerih se mladi še danes zgledujejo. V nadaljevanju je spisek nekaterih njegovih najpomembnejših vzponov:

Alpe - pomembnejši vzponi:

Bil je vodja številnih alpinističnih odprav, kar je najzahtevnejša vloga posameznika, ki jo opravlja na odpravi. Brez kvalitetnega vodenja, hitrih in premišljenih odločitev, ni uspešne odprave na vrhove. Kot največji dosežek mu lahko štejemo jugoslovansko odpravo na Everest leta 1979, ko so kot prvi preplezali zahodni greben Everesta. Na gori so napeli 11 km vrvi, čez začetni del pa so opremo spravljali kar z ročno žičnico. Smer so do danes ponovili, kljub številnim poskusom najboljših alpskih narodov, samo Bolgari in še to ne v originalu.
Med leti 1968 in 1978 je bil načelnik Gorske reševalne službe postaje Kamnik. V tem obdobju je utrdil disciplino in poskrbel za nadaljnjo rast kakovosti dela reševalcev, ter za izpopolnjevanje reševalne tehnike ter veščin sodobnega alpinizma.

Je član Planinske zveze Slovenije od leta 1955, alpinist od leta 1956, gorski vodnik od leta 1993.

V planinski organizaciji je aktivno sodeloval kot:

Je pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja.

Dosedanja priznanja Toneta Škarje na področju športa:

Prejemnik nagrade za življenjsko delo na področju alpinizma Tone Škarja, alpinistični in odpravarski veljak ter vodja številnih alpinističnih odprav, je ob prejemu nagrade povedal: »Hvala za čestitke. Moram reči, da je bilo popolno presenečenje, ko sem odkril to na spletnem portalu PZS. Ko sem po presenečenju in navdušenju potegnil črto, lahko sedaj mirno rečem, da je to moje najpomembnejše in najvišje priznanje, ki sem ga za alpinizem dobil v vseh svojih letih alpinizma, v svojem življenju. Prvič, ker ga je podelila alpinistična srenja, torej tisti, ki najbolj poznajo alpinizem, Himalajo itd. Hkrati pa so med sabo najbolj kritični, in je tako nagrado težko dobiti. Dobil pa sem prvo nagrado za življenjsko delo v alpinizmu, ki so jo kdaj komu podelili. Drugič pa zato, ker gre za dejavnost, ki je po svoje pri Slovencih premalo cenjena tudi na drugih področjih. Premalo pomena dajemo tistim, ki znajo organizirati delo drugih, in to je tisto pomembno, kar je bilo tudi pri odpravah. Pomembno pa je tudi v družbi in širše. Imamo krasne obrtnike - tudi med alpinisti, imamo pa izredno malo tistih, ki bi znali obrtnike spraviti za skupno delo na višji ravni, tako tudi v državi. Zato mi toliko pomeni - ker kaže oboje, kaže na to, da so alpinisti presegli svoje rivalstvo; in da so se zavedali, kaj to pomeni. Pa tudi sicer se je pri športu letos ob olimpijskih igrah močno pokazal moštveni, skupinski duh.«

Nagrajencem iskrene čestitke!

Vir: Planinska zveza Slovenije


<< Nazaj | Novice