Mali grad

Slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju

24.04.2015

 

Pred ponedeljkovim dnevom upora proti okupatorju se je popoldan, v centru Kamnika-Parku Evropa pri Plečnikovi železniški postaji, odvijala slovesnost, katere so se poleg župana Marjana Šarca udeležili tudi slavnostni govornik, vodja Doma kulture Kamnik Goran Završnik ter podžupana Igor Žavbi in Matej Slapar.

Povabilu na slovesnost so se odzvali tudi predstavnika Slovenske vojske polkovnik Branko Podbrežnik in Fedja Vraničar, častni občan Občine Kamnik dr. Aleksandar Doplihar, direktor občinske uprave mag. Ivan Kenda, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo mag. Zvonko Cvek, predstavnik Društva general Maister Kamnik, predsednik Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik Matjaž Ravnikar, predstavnik Združenja slovenskih častnikov Bogomir Bajc in predsednik Društva Demos na Kamniškem Igor Podbrežnik, ki so skupaj s praporščaki veteranskih organizacij in z ostalimi člani svojih združenj, društev in zvez, počastili spomin na polpreteklo zgodovino slovenskega naroda.

Dan upora proti okupatorju je državni praznik, ki ga v Sloveniji praznujemo 27. aprila in ga pod tem imenom poznamo od leta 1992, saj je bil prej znan kot Dan Osvobodilne fronte oziroma Dan OF. Aprila leta 1941 so okupacijske sile - Nemčija, Italija in Madžarska – Slovenijo razkosale na tri dele, odzivi na dogodke so bili različni, pri čemer pa sta se oblikovala dva tabora. V Ljubljani naj bi se na ustanovnem sestanku, v hiši književnika Josipa Vidmarja, sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS) Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, Krščanski socialist Tone Fajfar, predstavnik levo usmerjenega dela sokolov Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar. Skupine, ki so julija 1940, po porazu jugoslovanske tesne zaveznice Francije v vojni z Nemčijo, ustanovile Društvo prijateljev Sovjetske zveze, so potem leto kasneje, natančneje 26. aprila 1941, ustanovile Osvobodilno fronto (OF) oziroma Protiimperalistično fronto (PIF). Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo in dobrih 14 dni.

V čarobnem okolju Parka Evropa je zbrane najprej pozdravil in jim ob prihajajočem prazniku čestital gostitelj današnje slovesnosti, župan Marjan Šarec: »Praznujemo svetle trenutke slovenske zgodovine, ko so se naši predniki znali upreti surovi sili tujih vojska, ki so hotele slovenski narod za vedno izbrisati iz obličja zemlje in ga podjarmiti.Takrat so se naši predniki znali upreti. Danes pa praznujemo v času, ko se nam zdi, da tisto, kar tuje vojske niso dosegle s silo, bomo dosegli sami, saj sami razprodajamo vse tisto, kar dobrega imamo, vse počasi prehaja v tuje roke, sami pa, kot da ne zmoremo, ne znamo ali pa niti nočemo. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo svoje ponosne zgodovine. V preteklosti smo se že znali upreti. Med prvimi je bil general Rudolf Maister. Kruto je zarezala druga svetovna vojna in zato tudi danes pozdravljam med nami predsednika, tovariša Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevža Koširja, pozdravljam tudi predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo, predstavnike Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik, ki so opravili veliko delo v vojni za Slovenijo in predstavnike Slovenske vojske. Brez njih danes ne bi imeli slovenske države. Brez upora proti okupatorju leta 1941 pa ne bi bilo postavljenih niti osnovnih temeljev, niti sanjati ne bi mogli o slovenski državnosti, kakršno poznamo danes. Spoštovane tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, vsi ki ljubite slovensko domovino, vsi ki cenite slovenski upor, slovenski ne tujcem, iskreno čestitam ob prihajajočem prazniku, dnevu upora proti okupatorju in vas hkrati 1. maja vabim na slovesnost v Kamniško Bistrico, ko bomo ob mednarodnem prazniku delavstva praznovali delavske pravice in upor proti izkoriščanju.«

Slavnostni govornik, vodja Doma kulture Kamnik Goran Završnik pa je v svojem govoru dejal: »Za vse, ki smo še živi. Človeško življenje je v primerjavi z večino procesov v naravi izredno kratko. Ko si star 20 in ko prvič pomisliš, da boš nekoč umrl, si rečeš, ah, kje je še to. Potem dosežeš 30 in veš, da nisi niti na polovici in da lahko konkretno vplivaš na dogajanje okoli sebe. Pri štiridesetih si ali pa nisi zadovoljen s svojim dosedanjim bivanjem na tem planetu in takrat je skrajni čas, da nekaj narediš. Ali pa opazuješ, kdaj in kako bo to naredil nekdo drug. Lahko se odločiš za tiho, udobno varnost ali pa udarjaš po bobnu in budiš zaspance. In vedno ti bo nekdo delal: psst! Bodi tiho, večina še spi. Morda pa je udobno spanje naš nacionalni interes? Na vsak način hočemo sami sebe prepričati, da smo narod junakov. No, saj smo imeli marsikoga, ki je budil, ki je, kot se reče, potegnil druge za sabo. Ampak, a smo prepričani, da so vsi okoli njih hoteli poslušati to bobnanje navsezgodaj zjutraj. Marsikateri Mariborčan in še kdo, verjemite, tako takrat kot sedaj, v našem ljubem Maistru ne vidi prav nič pozitivnega. Koliko jih je mahalo Hitlerju, ko se je sprehajal po Maistrovem Mariboru. Koliko bi jih mahalo še danes? Ne vem. Da ne govorimo o partizanih. Iz nekdanjih junakov, ki so se uprli na videz nepremagljivemu sovražniku in bili sestavni del zavezniških sil v borbi proti fašizmu so sedaj za marsikoga postali nekakšni glasniki propadle revolucije, zgolj del državljanske vojne, neorganizirana tolpa, ki je kradla hrano po kmetijah in zaradi katerih so potem okupatorji streljali talce. Po deset, dvajset, pa tudi petdeset za enega njihovega padlega soldata. Ampak, spoštovani, vprašajmo se, ali ni normalno in dovolite mi, prav, da se vsaj nekdo upre takemu sistemu, ki dovoljuje streljanje talcev. Terorju. Nismo bili prav visoko na lestvici popularnih ras v takratnem Rajhu. Tudi Slovane streljajo, mar ne? Vojna, kakršna koli, je slaba stvar. Streljati na človeka je narobe! Požgati vas je podlo, pobiti otroke pa najbolj zavrženo dejanje v našem univerzumu. Za vse in za vsakogar. Pa vendar se to ponavlja znova in znova. V tem trenutku. Na tem mestu nočem zgolj populistično ponavljati za bolje obveščenimi, a se bojim da imajo poznavalci Bližnjega vzhoda prav. Nova velika vojna je že tukaj. K nam bo prišla, če ne prej, s prvim begunskim taboriščem. Ko se bomo morali opredeliti, ali so bolj važni begunci ali turisti, če parafraziram današnje naslove v dnevnem tisku. Zelo na hitro odločiti in ne čakati drugih, ali se gre na proslavo ali ne. Danes ste to občutili na lastni koži. Leta 1941 so se morali mladi fantje, pa tudi zreli možakarji, tudi celotne družine ali pa fare tudi zelo na hitro odločiti. Odločiti o stvareh, ki jih niso razumeli, za katere niso bili krivi. Posledice so bile strašne. Za obe strani. A ne samo pri nas. Prav povsod se je sodelovanje s poraženci kaznovalo. Nekje so jih postrigli, povaljali v katranu in gosjem perju, nekje med begom postrelili in zmetali v jame. Iz sedanje situacije, ko je kri za enkrat še na varnem v televizijskih škatlah, je to nedoumljivo. Takrat? Ne vem. V tem trenutku se zdi, da imamo v rokah, če že ne škarij, pa vsaj še platno. Če se ozremo po dnevnih novicah, vidimo, da stopnjevanjem različnih napetosti pogosto sledijo mirovne demonstracije tistih, ki jim ni vseeno. Ampak, ali je zanimivo poslušati o nekakšnih pisanih demonstracijah, ki v tem trenutku blažijo nacionalizem in rasizem v Nemčiji, Južni Afriki, Španiji in gotovo še kje? Niti ne. Raje hiramo na kavču in gledamo prevrnjene čolne, daljinsko vodene avione, sprenevedanja politikov in razkazovanje mišic. To nam daje blažen občutek nemoči, pa tudi obveščenosti in nas ohrabri, da lažje govorimo in beremo o, recimo, drevesih, kot boste kasneje slišali govoriti Brechta. Sodobni človek je obveščen o vsem. Kdo nas obvešča? Ne vem. Ko je ob koncu Jugoslavije Miloševič z avtobusi navozil na tisoče kmetov, ki so, zmanipulirani od bogsigavedi koga vpili gesla, uperjena proti Sloveniji, nihče od takratnih medijev ni poročal o številnih protinacionalističnih demonstracijah, ki so potekale po večini glavnih mest takratne skupne domovine. Noben časopis ni priobčil malih lokalnih herojev v začetku 90', ki so še vedno, tu in tam, ohranjali dialog med takratnimi narodi. Niti takrat, ko  je kateri od njih izginil za zmeraj. Zavladali so nacionalisti in njihovi nacionalizmi. Srbski, hrvaški … in slovenski. Geslo Slovenija, moja dežela, ni bil turistični slogan, ampak učinkovita nacionalistična kampanja, ki je naši prijazni, desno bežeči kokoški dala krila, vikendaškim nakupovalcem kinder jajčk in makaronov v Celovcu pa nov smisel življenja. Pred dvema tednoma sva z Anjo stala pod razcvetelo, dvajsetmetrsko betonsko lilijo v Jasenovcu. Malo stran stoji parni vlak z zamreženimi okni. Menda so ustaši vsak transport pričakali s kladivi, tako, malo za rekreacijo. Vsak tak spomenik, kjer koli na svetu, služi samo zato, da jih ne bi bilo treba postavljati še več. Pa jih je že na tisoče in tisoče. Zgodovina je za zgodovinarje in filozofe, ne za politike. Naj bo praznik upora last tistih, ki si upajo.«

Poleg recitacij in pesmi Združenih kamniških pevcev in recitatorjev Jonasa Tomšiča, Lukasa Preissa, Klare Koprivec, Teje Poljanšek in Matija Kovačiča, je v kulturnem delu nastopila Mestna godba Kamnik. Vezna beseda je pripadala Juretu Ftičarju.

Ob koncu slovesnosti so župan Marjan Šarec, slavnostni govornik, vodja Doma kulture Kamnik Goran Završnik in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Matevž Košir k spomeniku revolucije simbolno položili venec. Skupaj s praporščaki in z ostalimi cenjenimi gosti so se tako poklonili uporu, pogumu in odločnosti naših prednikov ter počastili praznik slovenskega ponosa.


<< Nazaj | Novice