Mali grad

Proslava v spomin prvima ustreljenima partizanoma 27. julija 1941

27.07.2013

 

Pozno popoldan je na Perovem, pri Titanovi brvi, potekala vsakoletna spominska slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem koncu odvijali 27. julija 1941. Slovesnost je pripravilo Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik in KO Kamnik. Proslave se je udeležil tudi župan Marjan Šarec.  

V letih 1941 – 1945 je bilo kamniško območje med najpomembnejšimi žarišči narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. S kamniškega območja je v partizane odšlo razmeroma veliko občanov. Posledično je tako kamniška občina med narodnoosvobodilnim bojem utrpela tudi dosti žrtev, in sicer padle borce in aktiviste, ustreljene in obešene talce, številne zapornike v domačih zaporih ter v »taboriščih smrti« v Nemčiji. Prvi okupatorjevi žrtvi na območju Kamnika sta bili ubiti na Perovem. Kamniška skupina je dobila nalogo, da ponoči, 27. julija 1941, zažge vojaško skladišče bencina na Zapricah, minira Smodnišnico, pretrga telefonske zveze s Kranjem, blokira vse ceste, ki vodijo v Kamniško okrožje, poruši mostova čez Kamniško Bistrico na Perovem ter napade še nekatere druge vojaške objekte v Kamniku. Akcija kamniške bojne skupine zaradi izdaje ni povsem uspela.

Nemci so ob vseh pomembnejših objektih postavili straže, tudi pri brvi, ki na Perovem vodi čez Kamniško Bistrico proti Kratni, kjer je bilo dogovorjeno zbirno mesto kamniške in dupliške bojne skupine. Kamniška bojna skupina je pri perovski brvi čez Kamniško Bistrico padla v zasedo, Nemci pa so ubili Dominika Mlakarja in Antona Miklavčiča, drugi so se rešili iz klešč. Mlakar in Miklavčič, oba skojevca in delavca Titana, sta torej prvi okupatorjevi žrtvi na Kamniškem. Da bi za njima zakrili vsako sled, so ju Nemci pokopali v skriven grob za zvonikom na kamniških Žalah. Po osvoboditvi so ju prekopali in položili v urejen grob. Na kamniških Žalah je urejeno grobišče in spomenik prvima padlima borcema oborožene vstaje in nekaterim kasneje padlim borcem in aktivistom.

Sprva je predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir vse zbrane lepo pozdravil, nato pa besedo predal županu Marjanu Šarcu, ki je opozoril na to, da se vedenje o dogodkih v letih 1941 – 1945 počasi utaplja v pozabi: »Vsaka spominska slovesnost ob spomenikih v Kamniku in njenem širšem območju obeležuje dogodke, ki so se zgodili v letih 1941 – 1945. Pravilno je, da se vsako leto srečujemo tukaj, na pomniku prvim padlim oziroma začetku vstaje na Kamniškem. Ne smemo dopustiti pozabe teh dogodkov. Ne smemo pozabiti premnoge prelite krvi. Ne smemo dopustiti pozabe premnogih žrtev, ki so se borili za to, kar imamo danes. Iskrena hvala vsem, ki ste prišli. V upanju, da se naslednje leto ponovno vidimo še v večjem številu, pa vas lepo pozdravljam.«

Nato je sledil nagovor slavnostne govornice dr. Zdenke Čebašek-Travnik, ki pa je povedala: »Tisti malo starejši se gotovo še spomnite, da je 27. julij bil občinski praznik občine Kamnik – v počastitev spomina na dan, ko se je leta 1941 na tem območju začela oborožena vstaja proti okupatorju. To je hkrati tudi dan, ko sta padli prvi žrtvi tega upora, Anton Miklavčič in Dominik Mlakar. Danes ne bom govorila o zgodovinskih dejstvih, ki so večinoma znana – a hkrati še vedno odprta za nadaljnje zgodovinske raziskave. Govorila bom o ljudeh, o njihovih značajih, trenutkih odločitve, o strahu in pogumu ter o osebni odgovornosti za sprejete odločitve. Če se v mislih prestavimo v tiste burne čase ob začetku druge svetovne vojne, ko večina ljudi ni imela na razpolago informacij za sprejemanje lastne odločitve, dosti laže razumemo, kako težke se je bilo odločiti o tem, ali se pridružiti oboroženemu uporu proti okupatorju. Posebno tisti, ki so že imeli svoje družine, so bili hude notranje boje še preden so dobili orožje za boj proti sovražniku. Kako bi z današnjimi očmi gledali na očete, ki so z odhodom v partizane zapustili – mnogi za vedno – svoje najdražje? Je bila njihova odločitev odgovorna, pogumna ali ideološko pogojena? Kaj je bil tisti motiv, tisti klic, ki so mu sledili? Je to bila obljuba boljšega, bolj pravičnega življenja? Obljuba materialnih ali drugih osebnih koristi? So bili, kot menijo nekateri, zaslepljeni z ideologijo ali so odločitve sprejemali po tehtnem premisleku? Kaj so doživljale matere in žene, ko so čakale na sporočila od neznanih ljudi? Kako so se znašle v nevarnih situacijah, na katere jih nikoli nihče ni pripravljal? Kje so lahko dobile tolažbo, razumevanje in oporo v najhujših trenutkih? Na kakšen način so se pogovarjale med seboj – v strahu pred novimi izdajstvi in novim trpljenjem. Za psihološko avtopsijo tistih, ki so se odločili za eno ali drugo stran, je prepozno. Tudi ljudi, ki so jih osebno poznali, pogosto ni več. V pozabo gredo tudi zgodbe, predvsem tisti drobci mozaika zgodovine, ki niso bili nikoli zapisani. Kakšno naj bi bilo sporočilo, iz tistih časov, kako ga razumeti, da nas ne bo razdvajalo in odpiralo novih stisk? Sama pripadam generaciji, rojeni v prvih povojnih letih. Naši starši otrokom niso radi pripovedovali o teh, čisto osebnih doživetjih in dilemah. Šele kasneje, ko smo mi že odrasli, so si upali javno spregovoriti, še posebej, če med vojno niso bili na »pravi« strani. Duševne travme se nezavedno prenašajo iz roda v rod. Bolečina, skrita pod težo borbe za vsakdanje življenje, se je potuhnila in prišla do izraza nekaj generacij pozneje. Zato kot psihiatrinja laže razumem sovraštvo, ki ga izkazujejo skupine mladih do pripadnikov drugačne politične ali svetovnonazorske opcije. Kdo bo naši generaciji in mlajšim pojasnil, da so se sosedje in sorodniki izdajali in pobijali le zato, ker so verjeli v drugačne ideale. Kako pojasniti to sovraštvo, ki je vodilo v bratomorno vojno. Kako vzgajati naše otroke in vnuke, da bodo razumeli, da sovraštva ne potrebujemo, da ga ni treba gojiti in poveličevati. Da pa je treba gojiti in spoštovati spomin na mrtve, jih dostojno pokopati in dovoliti spomin nanje. Krivice se dogajajo tudi danes, vedno več jih je, čeprav imamo svojo državo in oblast, ki smo jo sami izvolili na svobodnih volitvah. Zato moramo vsi, vsak po svojih močeh storiti vse, da na krivice opozarjamo in zahtevamo, da jih oblast popravi.«

»Tako sem kot varuhinja človekovih pravic od odgovornih zahtevala, da spremenijo svoje ravnanje in pri tem uporabila uveljavljene pravne poti. Dosegla sem, da smo tudi v Sloveniji uradno obeležili dan spomina na žrtve holokavsta, preverjala, kako država skrbi za žrtve povojnih pobojev, in v zadnjem letu svojega mandata dala na Ustavno sodišče več vlog za oceno krivičnih členov znanega ZUJF-a. Lahko bi molčala ali pritrdila tistim, ki so menili, da je treba varčevati na način, kot je bil izglasovan v državnem zboru. S svojo zahtevo ustavnemu sodišču sem uporabila najmočnejše orožje, ki sem ga kot varuhinja človekovih pravic imela – in uspela. Žal je mnogo drugih mojih pobud ostalo še nerešenih, a zavest, da sem storila vse, kar sem lahko, me navdaja z osebnim zadovoljstvom. Zato sem toliko bolje razumela sporočilo Franceta Severja – Frante, avtorja knjige Past na Menini planini, ki je pri rosnih 22. letih prevzemal osebno odgovornost za težke odločitve in rešil življenja več kot 500 borcev z ranjenci vred. To je bilo v časih, ko so mladim in sposobnim ljudem zaupali tudi starejši. V časih, ko je medsebojno spoštovanje in tovarištvo imelo prednost pred osebnimi koristmi in ko je obstajalo močno upanje v lepšo prihodnost. Svoj današnji nagovor bi rada zaključila s čisto osebnim pogledom. Kot mlada zdravnica sem dobila za mentorico dr. Jano Miklavčič Norčič, ki je bila rojena dva dni po smrti svojega starejšega polbrata Antona Miklavčiča. Povedala mi je, kar ji je o njem pravil oče – Tone je bil vesel mlad fant, ukvarjal se je s športom, bil je družaben, poln življenja. Bili so izdani … S Tonetovo (in Dominikovo) smrtjo se je začelo drugačno razumevanje vojne – najprej za njihove bližnje, kasneje tudi za druge prebivalce kamniške okolice in širše. Premišljevanje o tem, komu se pridružiti in za kakšne cilje, je obremenjevalo številne družine. Vojna pa se je šele dobro začela. Več kot sedemdeset let kasneje si lahko želimo, da nam nikoli ne bi bilo treba sprejemati tako usodnih odločitev, kot so jih Franta in njegovi soborci. In da bi njihovo sporočilo o tovarištvu, odgovornosti in pogumu bilo vrednota tudi v prihodnjih rodovih.«

Za kulturno popestritev dogajanja so poskrbeli Moški pevski zbor DKD Solidarnost in recitator Goran Peršin.


<< Nazaj | Novice