Mali grad

Proslava v spomin prvima ustreljenima partizanoma 27. julija 1941

26.07.2014

 

Pozno popoldan je na Perovem, pri Titanovi brvi, potekala vsakoletna spominska slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem koncu odvijali 27. julija 1941. Slovesnost je pripravilo Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik in KO Kamnik. Proslavi sta prisostvovala podžupanja mag. Julijana Bizjak Mlakar in direktor občinske uprave mag. Ivan Kenda.  

V letih 1941 – 1945 je bilo kamniško območje med najpomembnejšimi žarišči narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. S kamniškega območja je v partizane odšlo razmeroma veliko občanov. Posledično je tako kamniška občina med narodnoosvobodilnim bojem utrpela tudi dosti žrtev, in sicer padle borce in aktiviste, ustreljene in obešene talce, številne zapornike v domačih zaporih ter v »taboriščih smrti« v Nemčiji. Prvi okupatorjevi žrtvi na območju Kamnika sta bili ubiti na Perovem. Kamniška skupina je dobila nalogo, da ponoči, 27. julija 1941, zažge vojaško skladišče bencina na Zapricah, minira Smodnišnico, pretrga telefonske zveze s Kranjem, blokira vse ceste, ki vodijo v Kamniško okrožje, poruši mostova čez Kamniško Bistrico na Perovem ter napade še nekatere druge vojaške objekte v Kamniku. Akcija kamniške bojne skupine zaradi izdaje ni povsem uspela.

Nemci so ob vseh pomembnejših objektih postavili straže, tudi pri brvi, ki na Perovem vodi čez Kamniško Bistrico proti Kratni, kjer je bilo dogovorjeno zbirno mesto kamniške in dupliške bojne skupine. Kamniška bojna skupina je pri perovski brvi čez Kamniško Bistrico padla v zasedo, Nemci pa so ubili Dominika Mlakarja in Antona Miklavčiča, drugi so se rešili iz klešč. Mlakar in Miklavčič, oba skojevca in delavca Titana, sta torej prvi okupatorjevi žrtvi na Kamniškem. Da bi za njima zakrili vsako sled, so ju Nemci pokopali v skriven grob za zvonikom na kamniških Žalah. Po osvoboditvi so ju prekopali in položili v urejen grob. Na kamniških Žalah je urejeno grobišče in spomenik prvima padlima borcema oborožene vstaje in nekaterim kasneje padlim borcem in aktivistom.

Sprva je predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir vse zbrane lepo pozdravil, nato pa besedo predal direktorju občinske uprave Občine Kamnik mag. Ivanu Kendi, ki je prisotne na slovesnosti nagovoril v imenu Občine Kamnik ter poudaril pomen narodnoosvobodilnega boja na Kamniškem: »Ponovno smo se zbrali ob spomeniku, ki je pomnik in opomin vsem nam, na tiste ljudi, ki so za lepši in boljši jutri, ne glede na posledice, žrtvovali vse, kar so imeli, to je življenje. Na današnji dan pred 73. leti, sta v akciji proti okupatorju padli prvi žrtvi na Kamniškem, žal, zaradi domačih izdajalcev. Ti fantje in dekleta, ki so zapustili dom niso imeli ne zvez, ne opreme, ne orožja, bili so šele v fazi formiranja enot. So pa zato imeli zavest, pripadnost, odločnost in držo, ki je dobesedno presenetila tako okupatorja kot tudi domače pomagače, ki so bili na začetku njihova edina opora in pomoč. Zato želim poudariti, da moramo Slovenci končno spoznati, da živimo skupaj, v eni državi, premagati moramo vse te delitve, saj nas le-to lahko popelje v boljše čase, v kar so verjeli tudi ti, pokopani tukaj in še na mnogih mestih po Sloveniji.«

Sledil je nagovor slavnostne govornice Danice Simšič, ki je dejala: »V teh dneh mineva 73 let  od vstaje oziroma od začetka oboroženega upora na  kamniškem. Ali točneje – na včerajšnji dan pred 73-imi leti je bil v opekarni v Volčjem Potoku sestanek vojno-revolucionarnega komiteja za kamniško okrožje, na jutrišnji dan ob polnoči (takrat je bila nedelja) pa se je upor začel. Za šest diverzantskih akcij je bilo oblikovanih šest grup: domžalska, črnska, dupliška, kamniška, mengeška in radomeljska. Iz vseh the grup je potem nastal Kamniški bataljon, ki so ga sestavljale štiri čete: Kamniška, Radomeljska, Mengeška in Domžalska. Komandant Kamniškega bataljona, ustanovljenega 25. julija 1941 in dokončno formiranega 17. avgusta 1941, je bil dr. Marijan Dermastia. Priprave na vstajo in oborožen upor je vodilo zavedanje, /navajam/: “da je največja dolžnost zavednega proletariata Slovenjie in Jugoslavije ta, da žrtvuje vse sile za čim uspešnejšo in čim množičnejšo borbo proti okupatorju, kajti osvoboditev izpod okupatorjevega jarma je odvisna samo od nas in naše borbe.” /konec navedbe./ A že sam začetek upora je zaznamovala naša slovenska razdvojenost: svojo nalogo je uspešno opravila le ena skupina – skupina, ki je bila zadolžena za požig telefonskih drogov, uničenje žic in tako prekinitev zveze med Kamnikom in Kranjem, vse druge so bile neuspešne zaradi domačega izdajalca, ki je gestapo obvestil o vstaji. Veliko ljudi je bilo aretiranih in padli sta prvi žrtvi vstaje in upora prot okupatorju na kamniškem: mlada skojevca Miklavčič in Mlakar. Toliko na kratko za obuditev in ohranitev spomina, za katerega ne smemo nikoli dovoliti, da zbledi ali celo izgine, kajti brez upora proti fašizmu in nacizmu leta 1941, ne bi bilo osamosvojitvene vojne leta 1991 in danes ne bi živeli v samostojni državi Sloveniji, danes se ne bi srečali tukaj, tukaj se ne bi razlegala slovenska beseda in ne bi bili članica evropske skupnosti narodov. Naj ob tem spomnim tudi na zgodovinski dogodek, ki smo mu bili priča pred dobrim mesecem in pol. Na slovesnost ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji (6. junija 1944) so francoski organizatorji poslali vabilo slovenskim partizanskim veteranom in ne slovenski državi, čeprav si je predsednik Pahor za to zelo prizadeval. Je pa Pahor naredil zgodovinsko potezo: Pred odhodom v Normandijo je delegacijo ZZB za vrednote NOB povabil na sprejem, kjer jim je povedal, da je svoja pooblastila prenesel na generalno sekretarko svojega urada, Natašo Kovač, ki so jo veterani povabili v svojo delegacijo

»Naj navedem besede častnega predsednika ZZB, tovariša Janeza Stanovnika ob tem dogodku: “Tako je naša delegacija doživela čast, da na tej enkratni sevčanosti prvič v zgodovini ne predstavlja samo slovenskega odporniškega gibanja in partizanske NOB, ampak tudi slovensko državo: prisotnost generalne sekretarke urada predsednika Republike v veteranski delegaciji tako simbolno pomeni priznanje zgodovinskega dejstva, da je odpor NOB položil temelje in korenine današnji suvereni in neodvisni slovenski državi. In ker je predsednik Republike Slovenije po ustavi vrhovni poveljnik obrambnih sil slovenske države, prisotnost generalne sekretarke urada predsednika Republike pomeni tudi priznanje, da je bila slovenska partizanska vojska, ki je zrasla iz NOB tudi od zaveznikov edina mednarodno priznana ”slovenska narodna vojska,” “ je svojo misel zaključil Janez Stanovnik. Dodam naj še dejstvo, da Nemci niso priznali krivde in sprejeli načel ZN in demokracije pod pritiskom zavezniških sil, ampak pod pritiskom svoje vesti. Nemci so podpisali kapitulacijo, prevzeli breme odgovornosti, se opravičili in smelo  zrejo v prihodnost. Slovenski domobranci se za svoja dejanja narodnega izdajstva nikoli niso opravičili, nikoli niso podpisali in sprejeli kapitulacije. Prav nasprotno: vztrajno želijo in spreminjajo zgodovino. V Sloveniji je revizionistična laž zadušila vest! Zato spoštovane tovarišice in tovariši, gospe in gospodje se je potrebno spominjati zgodovine, jo zapisovati in jo prenašati mlajšim rodovom, saj danes v svojih učbenikih ne izvedo skoraj ničesar več o tem pomembnem obdobju naše zgodovine. Spremembe v skladu z dejstvi so na tem področju nujne. In do korenitih sprememb so pripeljale tudi nedavne parlamentarne volitve. Zmagovalka je tik pred volitvami nastala stranka Mira Cerarja, ki v teh dneh oblikuje koalicijo – želijo si mavrično. Volivke in volivci so dali popolno nezaupnico dvema, pred prejšnjimi volitvami novonastalima strankama: Jankovičevi Pozitivni Slovenji in Virantovi Državljanski listi, ki so jima zaprli vrata v parlament. Čeprav je bila volilna udeležba slaba, pa so te volitve vendarle prinesle pomemben premik: stranko SDS so začele postavljati tja, kamor sodi in ji z izgubo kar petih za njih izredno pomembnih poslancev napovedali neizbežno usihanje. In končno se je v zadnjem času v javnosti začelo odkrito govoriti o zaslugah in “zaslugah” za osamosvojitev, za to, kdo so pravi in kdo nepravi osamosvojitelji in kakšna je bila dejanska vloga samooklicanega edinega pravega osamosvojitelja. Upam, res upam, da bo Slovenija dobila trdno vlado, ki bo delala za dobrobit državljank in državljanov ter blaginjo države in da novinko tokratnih volitev ne bo doletela usoda novink prejšnjih volitev. Skrb pa seveda ostaja, saj je dejstvo, da se iz zgodovine bolj malo naučimo …

»Tisto, kar nas mora res skrbeti in kar je izkušnja vseh treh letošnjih odhodov nas volivk in volivcev na volišča pa je volilna udeležba, nizka volilna udeležba. Na parlamentarnih volitvah še nikoli v zgodovini naše države ni bila tako nizka. Od prvih volitev leta 1992, ko je bila dobrih 85 %, se je do zadnjih (7-ih po vrsti) znižala na komaj nekaj več kot 51%, kar pomeni, da se je v 22-ih letih znižala za več kot tretjino! In to je res skrb vzbujajoče. Obupala, malodušju se je predala  dobra tretjina državljank in državljanov. Se bodo odgovorni upali in znali soočiti s tem problemom? Upam da, saj pravijo, da upanje umre zadnje. Ampak dogaja se prav tisto, kar se ne bi smelo, spoštovane tovarišice in tovariši! Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi leta 41 naši svobodoljubni miroljubni ljudje vdali malodušju in vrgli puško v koruzo? Pa niso. Niso se spraševali o nazorski, verski ali politični opredelitvi – pomembna je bila samo ena opredelitev – ohranitev slovenstva, Slovencev, ohranitev slovenskega naroda. Zaradi njihovega poguma smo danes to, kar smo in nikar, nikar tega ne zavrzimo. Od nas samih je tudi zdaj, tako kot pred 73. leti, odvisno vse. Tokrat kam bo krenila naša država: v prihodnost ali samouničenje. Jaz sem za prihodnost in verjamem, da vi tudi. Zato uporabimo edino možnost, ki jo imamo – volitve. Za parlamentarne je že prepozno. Spoštovani, ni pa prepozno za lokalne volitve. Za volitve, kjer se najbolj konkretno odloča, kako bomo živeli v svojem ožjem okolju, v lokalni skupnosti. Recimo NE malodušju in obupu, bodimo ponosni in odločni in izrazimo svojo voljo. Lahko tudi po načelu Povej naprej. Povej naprej: Pojdi na volitve! Izrazi svojo voljo! Pokažimo, kakšno pot in kam si želimo. Kamnik lepo napreduje; to je tudi moje mesto, kjer sem zrasla kot hčerka partizana in partizanske aktivistke, na kar sem ponosna in naključje je hotelo, da smo si dom ustvarili prav v Mlakarjevi ulici, poimenovani po skojevcu, katerega življenje je (ob Miklavčiču) ugasnilo pred 73 leti v začetku upora proti okupatorju na kamniškem, ki se ga danes spominjamo. Slava njegovemu, njunemu spominu in slava vsem, ki so dali življenja za osvoboditev izpod fašističnega in nacističnega arma. Smrt fašizmu – svoboda narodu.«

Za kulturno popestritev dogajanja so poskrbeli Moški pevski zbor DKD Solidarnost in recitator Goran Peršin.


<< Nazaj | Novice