Mali grad

Proslava ob odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije

25.10.2014

 

Župan Marjan Šarec se je dopoldan udeležil proslave ob odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije, ki se je odvijala pri spominskem obeležju na Golicah v Tuhinjski dolini. Dogodku je prisostvoval tudi poslanec Državnega zbora mag. Matej Tonin.

Proslavo je organiziral Marjan Poljanšek v sodelovanju z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda in Policijskim veteranskim društvom Sever Ljubljana, odbor Kamnik, in sicer v spomin in opomin na dogodke, na noč s 25. na 26. oktober 1991, ko je iz Slovenije odplula ladja z zadnjimi vojaki jugoslovanske vojske.

Po odvzemu (oddaji) orožja je občinsko vodstvo Manevrske strukture narodne zaščite občine Kamnik zagotavljajo orožje in strelivo in uvedlo tajno skladiščenje. Pripravilo je tudi načrt bojnega delovanje ob morebitni agresiji JLA. Nalogo tajnega skladiščenja (od maja 1990 do junija 1991) v Tuhinjski dolini je sprejela družina Poljanšek iz Zgornjega Tuhinja, družina Šimenc iz Stebljevka in družina Urankar iz Snovika. Po ponovni vzpostavitvi Teritorialne obrambe v občini Kamnik (4. 10. 1990) so orožje hranili tudi na domovih družin Pestotnik iz Pšajnovice, Žavbi iz Lasenega in Žibert iz Rakitovca. V enotah Teritorialne obrambe na območju tedanje občine Kamnik je pred in v času agresije JLA delovalo 643 pripadnikov Teritorialne obrambe, od tega je bilo veliko število pripadnikov iz Tuhinjske doline, ki so bili aktivirani tudi na območju Ljubljane, Kočevja, Borovnice. Varovali so tudi Učni center Teritorialne obrambe na Igu, kjer so usposabljali nabornike s slovenskim državljanstvom.

Pomemben mejnik na tem območju je bil datum 6. april 1991, ko se je izvedla reorganizacija Splošnega ljudskega odbora. Takratni komiteji so bili ukinjeni, naloge obrambe je prevzelo vodstvo krajevne skupnosti. Takratni Izvršni svet Občine Kamnik je določil pomembne objekte, ki jih je potrebno fizično varovati. Ukrepi vodstva Krajevne skupnosti Zgornji Tuhinj v času agresije so bili usmerjeni v zavarovanje pomembnih objektov (bencinski servis Češnjice), organizacijo zvez in povezav z občinskim vodstvom, poveljstvom Civilne zaščite, poveljstvom Teritorialne obrambe, pripravo prelaza Kozjak za oviranje in morebitno miniranje, izvajanje ukrepov Civilne zaščite in hranjenje minsko-eksplozivnih sredstev (pri družini Drolc – kmetija v bližini spominskega obeležja na Golicah). Nosilci navedenih nalog so bili predvsem tedanji predsednik Krajevne skupnosti Zgornji Tuhinj Zdravko Hribernik, Marjan Poljanšek, ki je operativno vodil opisane naloge in vodja Narodne zaščite Zgornji Tuhinj Anton Kadunc. Seveda so bili v tedanje aktivnosti angažirani mnogi gasilci, pripadniki civilne in narodne zaščite, lovci in drugo civilno prebivalstvo Tuhinjske doline.

Zbrane ob spominskem obeležju je sprva pozdravil in nagovoril organizator današnje slovesnosti Marjan Poljanšek, s pozdravnim nagovorom sta se mu pridružila še predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda mag. Zvonko Cvek in podpredsednik Policijskega veteranskega društva Sever Ljubljana Zvone Logar. V nagovoru so se spomnili na ključne dogodke, ki so se v času osamosvojitvene vojne odvijali na območju občine Kamnik in območju Tuhinjske doline.

Slavnostni govornik, župan Marjan Šarec se je v svojem nagovoru spomnil na 25. oktober 1991, ki je neizbrisno zaznamoval podobo Slovenije in se zasidral v nacionalno zavest slovenskega naroda. Takrat se je poslednji vojak poražene Jugoslovanske ljudske armade vkrcal na ladjo v Kopru ter tako dokončno zapustil slovensko ozemlje: »Pravijo, oktober je dober. In oktober leta 1991 je bil resnično dober mesec. Iztekel se je moratorij o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, uvedli smo svoj denar in bili smo priča popolno šokantni, nepričakovani, a tako lepi vesti, da bo Jugoslovanska ljudska armada za vedno zapustila ozemlje naše lepe dežele. Jugoslovansko predsedstvo je na svoji seji sklenilo, da bo oktobra zadnji vojak zapustil Slovenijo. Proti temu je bil na seji le en član predsedstva, hrvaški član Stipe Mesić. Verjetno se je bal vse koncentracije armade na svojih tleh. V Sloveniji se nikoli, do tistega trenutka ni zgodilo, da bi bila brez tujih vojakov. Mnoge vojske so gazile to deželo, od srednjega veka naprej. Skratka skozi celotno zgodovino. Slovenci z vojaško silo nikoli nismo bili zavojevalci in plenilci. Od Napoleona, Franca Jožefa in drugih vojska, italijanske, nemške, madžarske, in še katere, so hotele razkosati in odvzeti naši deželi samostojnost in tisto njeno bit, zaradi katere je obstala. Slovensko srce je tisto in slovenska volja, slovenska misel, slovenska beseda, ki smo jo čedalje bolj upali izgovarjati. Jugoslaviji je uspelo to, kar vzhodnemu bloku in zahodnemu bloku ni uspelo, to, da ni imela tujih baz na svojem ozemlju. Vzhodni blok je imel ruske baze, zahodni pa ameriške. Jugoslaviji je to takrat uspelo. A nam se je zgodilo še nekaj hujšega. Tista vojska, ki smo jo imeli za svojo. Tista vojska, za katero se je govorilo, da je v drugi svetovni vojni premagala okupatorja, ker je bila na strani ljudstva, tista vojska se je čez noč spremenila v smrtnega sovražnika. Ta vojska je hotela preprečiti, da bi se Slovenija kot otrok osamosvojila. Tista vojska je imela vlogo grde mačehe, ki ne pusti otroku odrasti in ne pusti, da bi sam rezal svoj kruh, sam doživljal vse tegobe življenja. Jugoslovanska ljudska armada je tisto ljudsko takrat izgubila, izgubila je črko l. Bila je samo še jugoslovanska armada in to armada Jugoslavije, ki je bila neka druga Jugoslavija, nikakor ne več naša. Takrat je Jože Pučnik lepo rekel: »Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo.« In za Slovenijo je šlo. Za Slovenije gre tudi danes. Ko je zadnji vojak v Kopru vstopil na ladjo, ki je odplula iz naše države, se nismo niti zavedali, kaj smo dosegli. Dosegli smo nekaj tako velikega, da se verjetno še danes ne zavedamo. Če bi se tega zavedali, potem tudi nebi imeli takšnih težav, ki smo jim priča danes. Vse te težave, ki jih doživljamo, bodo prešle. Oktober 1991 pa bo za vedno zapisan v naši veličastni zgodovini. Zgodovina Slovenije je veličastna zgodovina. Ni pa naroda v svetu, ki ne bi imel tudi temnih strani. Narod, ki je bil okupiran, samo tisti narod lahko razume drugega, okupiranega. Tisti narod, ki ni imel nikoli tuje vojske na svojih tleh, ne bo nikoli razumel tistega, ki se je za to srčno boril. Spoštovani, gospe in gospodje, s to tankovsko barikado ohranjamo lep spomin na oktober 1991, kajti to je bil dober oktober. To je bil oktober jeseni, ki je dala bogate sadove, ki smo jih sejali skozi dolga leta. Zato vam iskreno čestitam ob tem, mnogokrat prezrtem prazniku, a vendarle tako pomembnem za suverenost Slovenije. Zadnji vojak JLA je zapustil Slovenijo. Zaplapolala je slovenska zastava. Ustanovila se je slovenska vojska. Bodimo ponosni nase, na svojo državo in na našo vojsko. Država brez vojske ni država.«

Ob tej priložnosti so bila podeljena priznanja in plakete Zveze veteranov vojne za Slovenijo, ki so jih prejeli: Janko Blagšič, mag. Zvonko Cvek, Janez Benkovič, Edo Jerman, Janez Volkar, Marjan Poljanšek, Marjan Schnabl, Franc Omerzu, Tone Mavrin, Božo Zupančič, Franc Uršič, Andrej Brajer, Bojan Klemenc, Calcit d.d. in Janez Mlakar. Zahvalno listino pa sta prejela Angelca in Janko Drolc, ki sta Zvezi veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda prijazno odstopila in dala v najem zemljišče, na katerem stoji spominsko obeležje.

Za kulturno popestritev programa so poskrbeli godbeniki Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča, po Tuhinjski dolini so doneli glasovi Mešanega pevskega zbora Mavrica pod vodstvom Primoža Leskovca, z recitacijo sta program obogatila Janez Novak in Rajko Jeglič, za vezno besedo pa je poskrbela Ivica Bajde.


<< Nazaj | Novice