Mali grad

Proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti

22.12.2012

 

Drevi je v Domu kulture Kamnik potekala slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Hkrati je bila to tudi priložnost za stisk rok in izmenjavo dobrih želja ob tradicionalnem županovem prednovoletnem sprejemu.

23. decembra 1990 smo se volivke in volivci na plebiscitu odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 odstotka vseh volivcev. S tem smo Slovenke in Slovenci postavili temeljni kamen naše nove slovenske države. 26. decembra 1990 je slovenska skupščina slovesno razglasila na plebiscitu izraženo večinsko voljo Slovenk in Slovencev.

Dan, ko smo Slovenci enotni rekli da in dobili svojo državo, je dan, ki ga lahko s ponosom proslavljamo, lahko nam je v navdih in nas vsako leto znova spomni, da smo hvaležni za svojo čudovito Slovenijo, jo cenimo in skupaj ustvarjamo državo, ki bo vsem nam topel in varen dom.

To dejstvo je poudaril tudi slavnostni govornik župan Marjan Šarec: »Spoštovani gostje, spoštovane občanke in občani občine Kamnik! Naša domovina pozna dva največja praznika, dan državnosti in praznik, ki se ga spominjamo danes, dan samostojnosti, ki mu je bila kasneje dodana še enotnost. Enotnost je pomemben del, saj jo najbolj potrebujemo, ne samo danes, ko nas vsak dan opominjajo, da so časi težki. Enotnost potrebujemo vedno, ko želimo državi dobro. Dan državnosti praznujemo na pragu poletja, ko smo optimistično razpoloženi in polni pričakovanj, današnji praznik pa v decembru, ki je za mnoge najlepši del leta. Zakaj? Zato, ker prinaša veselje in hkrati sporočilo miru in rojstva, ki ga moremo razumeti zgolj s srcem, ne s potrošniško miselnostjo. Prav zaradi tega sem se odločil združiti praznovanje državnega praznika s tradicionalnim novoletnim sprejemom.

Leto, ki se poslavlja je bilo v marsičem zahtevno na vseh področjih, ki smo se jih lotevali. Uspelo nam je veliko, povsod pa nismo bili tako uspešni, kot bi si želeli, zato bomo morali vložiti še veliko truda. Leto je minilo predvsem v znamenju šolskih investicij, oziroma bolje rečeno, investicij s področja družbenih dejavnosti. Največja investicija je bila POŠ Mekinje, ki je ozaljšana pričakala svoj stoti rojstni dan. Tudi POŠ Nevlje in POŠ Sela smo prenovili, prenovili smo tudi vrtec Pestrna, ki je imel popolnoma dotrajano ostrešje, v vrtcu Nevlje pa smo odprli dodatne oddelke. Na OŠ 27. Julij smo zamenjali dotrajana okna. Na tem objektu smo naleteli na velike težave z izvajalcem, ki ni bil kos nalogi, del ni izvedel v predvidenem roku, poleg tega je bila izvedba slaba. Rešila nas je dobra pogodba z natančnimi pogoji. Dosegli smo umik izvajalca, izbrati bo potrebno drugega izvajalca, ki bo vsa okna zamenjal, delo pa mora biti opravljeno kakovostno in v skladu s standardi. O aroganci izvajalca ne bom izgubljal besed, naša država je v takšnem stanju tudi zaradi takšnih ljudi, ki mislijo, da je za Občino kar vse dobro, saj gre za javni denar. Temu je treba napraviti konec. Spremeniti bo treba tudi sistem javnega naročanja, saj ne more biti glavni kriterij najnižja cena, ki se kasneje izkaže za dražjo varianto. Največja investicija, adaptacija in novogradnja OŠ Toma Brejca je v teku, projekt je zahteven, saj gre pravzaprav za dve gradbišči. Eno je gradbišče, kjer poteka novogradnja, drugo pa je gradbišče, kjer poteka sanacija. Prav pri delu sanacije se znajo pojaviti nepredvidene težave, ki so vedno značilne za sanacije. Pred izvajalcem je težka naloga, ki jo bo lažje opravljal brez raznih natolcevanj v javnosti, ki imajo predpostavko, da je vse narobe, vse sumljivo in vse napačno. O projektu je bilo napisanega in povedanega veliko. Nameni so takšni in drugačni, a pustimo izvajalcu, da opravi svoje delo. Zdaj ni več čas za debate, pet let je bilo dovolj.  

Poteka tudi obnova rojstne hiše Rudolfa Maistra, natančneje, dela hiše, ki je v lasti Občine, saj smo po dolgih letih dosegli sporazum z ljubljansko Škofijo o lastniškem deležu obeh subjektov. Če bo potek investicije ugoden, bomo v doglednem času lahko obiskovali Maistrovo spominsko sobo in se končno postavili na zemljevid kot Kamnik - Maistrovo mesto.

Mnogo besed je bilo izrečenih tudi na račun NUSZ-ja. Občinski svet je na zadnji seji sprejel spremenjen Odlok, za katerega nekateri pravijo, da je bolj pravičen. Dopuščam takšno domnevo, čeprav vemo, da nikoli noben Odlok ne bo ustrezen za vse. Tako, kot zdravilo, ki pozdravi en del telesa, drugemu pa škoduje. Nikoli ne bo za vse prav, še  Bogu ne uspe zadovoljiti vseh, nam navadnim smrtnikom, še toliko manj. V decembrskem času je zaživela spremenjena prometna ureditev skozi mesto, ki je sprožila nekaj negodovanja. Prisluhnili smo pripombam in jo spremenili. Večina voznikov je zdaj bolj zadovoljna in glede na odziv je pričakovati, da bo ostala tudi po novem letu, vendar z rahlimi popravki, s ciljem upoštevati funkcionalnost. Skratka, ni vse idealno, a vsaj začeli smo premike v smeri izboljšanja.

Mnogo je še projektov, vrednih naše pozornosti, omenil sem jih zgolj nekaj. Vse drugo lahko najdete na občinski spletni strani www.kamnik.si, kjer najdete tudi vse druge podatke o Občini in njenem delovanju. Izgovorov za neobveščenost ne more biti.

Spoštovani, dvaindvajset let mineva od plebiscita, ki je prižgal zeleno luč Sloveniji na pot državnosti in samostojnosti. Danes smo z državo nezadovoljni, slišimo komentarje, da to ni naša država in podobno. Pa je, še kako je naša, ustvarjena v težkih preizkušnjah. Na vsaki proslavi se govorniki ponavljamo, pripovedujemo iste stvari. Ni prav, da zlorabljamo pojem država. Vsako skupnost vodijo politiki. Zmoti me, a ne samo mene, govorjenje, da so ali pa smo vsi enaki. Tako, kot nismo vsi dobri, tudi nismo vsi slabi. Zaradi nekaj gnilih jabolk v zaboju, ne vržemo zaboja proč. Gnila jabolka poberemo ven in preverimo, če je zaboj skladiščen v pravilnem okolju. Že prej je treba preprečiti pokvarljivost z ustreznimi pogoji. Časi, ko se je na položajih počelo, kar se je hotelo, bodo upam minili, nekje se je to že zgodilo. Opozarjam pa na drugo skrajnost, ki tudi ni dobra. Vsaka popita kava še ni korupcija, vsak sestanek še ni nedovoljeno lobiranje in ne nazadnje vsaka proslava še ni prekomerno trošenje davkoplačevalskega denarja. Velikokrat gre za iskanje dlake v jajcu. Nekatere stvari pač terjajo svoje in imajo svojo ceno. Ob pomembnih spominskih dogodkih naše države, ali pa občine, se spodobi, da jih dostojno obeležimo, tako kot znamo praznovati rojstne dneve v družinah. Komur praznik nič ne pomeni, mu je škoda vsakega evra. Gre pač za stvar pogleda.

Spominjam se leta 1990, kot leta upanja, spominjam se veselja ob visokem odstotku za in visoki udeležbi. Danes nedosegljiv ideal. Prvi referendum, ki je postavil tako visoko lestvico, da ga najbrž ne bo moč nikoli več doseči, vse drugo bo zgolj približek. Vsako leto nam televizijska slika vrne pogled v tisti čas, stokrat smo že videli iste posnetke glasovanja, a nikoli se jih ne naveličamo. Kakor se ne naveličamo gledati slik naših otrok in drugih družinskih članov, prav tako radi gledamo podobe naše matere, Slovenije. Ob posnetkih zgodnjega jutra, ko gre na volišče nadškof, kasneje predsednik Izvršnega sveta, predsedstva, vsi vidni politiki. Na drugi strani pa betežna ženica, ki ji prinesejo volilno skrinjico domov. Zvečer pa je Jože Pučnik povedal znameniti stavek »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Človeku se orosi oko, ko vidi tisto željo in voljo po samostojnosti. Ni bilo potrebno pregrad in tajnosti, vsi so jasno pokazali in povedali, česa si želijo. Svoje države in boljšega življenja. Naš častni občan France Tomšič je bil začetnik gibanja že mnogo prej in na to moramo biti ponosni. Ljudje hitro pozabljamo, večkrat poglejmo takšne posnetke in spomnili se bomo, da smo lahko hvaležni za svojo državo in vsem brez izjeme, ki so k temu pripomogli.

Spoštovani,

časi so težki, a še težje nam bo, če bomo zapadali v apatijo in malodušje, češ da je vse zaman. Bolnik, ki ima voljo in upanje, lahko premaga bolezen, nasprotno pa zdrav človek lahko zboli, če se prepričuje, da je bolan. Upanje samo po sebi nas ne bo nasitilo in rešilo stisk, dalo pa nam bo moč za iskanje novih poti, tudi do ljudi.

Prihaja najlepši del leta, ko se na božični večer vse umiri, zasliši se tihi glas miru in zasveti medla svetloba hlevčka. Spomnimo se takrat predvsem tistih, ki ne morejo praznovati, kot bi si želeli zaradi takšnih ali drugačnih stisk, bolezni, osamljenosti ali pomanjkanja.

Iskreno vam čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti, v letu 2013 pa vsem želim trdnega zdravja, zadovoljstva in doseženih ciljev v dobro vsakega posameznika in celotne družbe. Hvala!«

Z besedo je nocojšnji večer obogatil Miha Nemec, lepoto in čarobnost glasbe pa nam je pričaral Simfonični orkester Domžale Kamnik pod vodstvom Simona Krečiča.


<< Nazaj | Novice