Mali grad

Proslava ob dnevu državnosti

25.06.2012

 

Zvečer se je Kamnik pridružil praznovanjem po vsej domovini, ko smo se že 21-ič spomnili osamosvojitve, trenutka, ko smo Slovenci prvič samostojno nazdravili vsem narodom sveta. Ne več majhni in s prgiščem zgodovine, ki je bila doslej najlepše zapisana v Sonetnem vencu, ampak s prvo pravo državnostjo.

Po uvodnih zvokih Zdravljice je dvorano Doma kulture Kamnik zbranih občank in občanov, ki so s svojo prisotnostjo dokazali, da barve slovenske zastave plapolajo po vseh slovenskih pokrajinah, ki se bahajo z zeleno barvo, kot pravi Tone Pavček, tisto, ki pomeni rast, ki potrjuje življenje, ki nazdravlja upanju, najprej nagovoril predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda mag. Zvonko Cvek. V svojem govoru je poudaril, da so veteranske in domoljubne organizacije ustanavljali kot sestavni del civilne družbe, ki skrbijo za interese svojega članstva in kot organizacije, ki vidijo svoje poslanstvo v tem, da ohranjajo pozitivne vrednote tako maistrovih borcev kot narodnoosvobodilne borbe in osamostvojitvene vojne ter o tem seznanjajo nove rodove. "Moram priznati, da je sedanji župan s svojim pristopom in pogledom na dan državnosti na lepi poti, da nas bo tu vsako leto več in več. K tej množičnosti pa v veliki meri vsa leta pripomoremo tudi veterani vojne za Slovenijo," je še dodal predsednik OZVVS Kamnik - Komenda.

»Pozdravljena Slovenija« izpod instrumentov Mestne godbe Kamnik je naznanila prihod slavnostnega govornika župana Marjana Šarca. "Nocoj je slovesno, saj praznujemo največji praznik naše domovine, Republike Slovenije. Slovenska osamosvojitev je nesporno zadnje dejanje dolge epopeje slovenskega naroda, ki je bil vse do leta 1991 prepuščen na milost in nemilost evropskim dogajanjem in volji drugih, večjih narodov. Vsaka proslava je priložnost za tri stvari. Pogled v preteklost in obujanje spominov, pogled na sedanje dogajanje in zazrtost v prihodnost. Koliko pomena dajemo tem trem vidikom slovenske samostojnosti, je odvisno od več dejavnikov. Na to vpliva naša starost, značaj in nenazadnje vloga, ki jo je imel takrat posameznik v prelomnih trenutkih.

Pogled v preteklost bi moral biti jasen, saj so se dogodki že zgodili, doživeli smo jih vsak na svoj način. S puško v roki, s peresom, politično dejavno, s šolskimi torbami na ramah, mnogi pa se takrat še niso niti rodili. Ravno za slednje je šlo. Za generacije, ki prihajajo. Vsak na svoj način smo trepetali za obstoj slovenskega naroda in uresničitev edinstvene priložnosti v danem trenutku. Pogled v preteklost kaže na izreden pogum, voljo in odločenost naroda poseči po zvezdah. Tega dejanja ne more nihče umazati in zanikati, če bi se še tako trudil. Takšne pojave zmanjševanja pomena osamosvojitvene vojne in prispevka današnjih veteranov vojne za Slovenijo, tedanjih pripadnikov teritorialne obrambe in veteranov policijskega združenja Sever, moramo najostreje obsoditi. Res je, vojna ni trajala dolgo, a smrt je kosila neusmiljeno. Ko danes poslušam besede, češ saj ni bilo nič posebnega, dobim vtis, da bi si želeli večje število žrtev, ne samo nekaj. Bi bila potem to resna vojna? Naj tisti pogledajo v oči svojcem žrtev in jim to povejo v obraz. Skratka, pogled nazaj je veličasten, ne zamegljujmo ga s podtikanji.

Bolj zapleten je pogled na današnji čas. Pozabili smo na krvave dogodke, vmes postali člani svetovnih organizacij, zunanjih sovražnikov ni več. Življenje bi moralo biti pravljično. Mala deželica z lepimi naravnimi danostmi, veselimi ljudmi in pogledom v prihodnost. A žal ni tako. Kot vsako leto, sem tudi letos čakal, kdaj se bodo pojavili spori okrog osrednje državne proslave. Organizatorji in udeleženci proslave se niso izneverili tradiciji. Spet smo bili priča kulturnemu boju na plečih naše, s krvjo prepojene in od bojev utrujene domovine. Komu se je tako zamerila, da jo obremenjujejo s prerekanji okrog udeležbe oziroma neudeležbe na proslavi ob dnevu državnosti, ki bi moral biti svet za vsakega državljana. Kako naj bo, če še za voditelje države ni? Dopustne so polemike okrog vsake stvari v državi, če težijo k izboljšanju. Rojstni dan države pa je nekaj posebnega. Žalost zavednemu Slovencu že počasi izvablja solze na lica ob tovrstnih dogodkih. Vse to zaradi nekaj praporov. Ali ti zastavonoše niso državljani Republike Slovenije, je ne ljubijo z vsem srcem in dušo? Tako kot v cerkev ne hodimo zaradi župnika, ampak zaradi vere, tako tudi ne moremo zavreči neke organizacije zaradi posameznikov, ki nam niso po volji oz. so v preteklosti morda napak ravnali. Pomembna je ideja, ideja pa je še danes enaka: na Slovenskem smo mi gospodar, moramo biti, drugače bomo sami dosegli tisto, kar ni uspelo tujcem. Zvezda na nezaželenih praporih ni enaka tisti zvezdi, ki so jo nosili na kapah Veljko Kadijević, Blagoje Adžić, Ratko Mladić in grozili, da bodo Slovenijo izbrisali z obličja zemlje. Ti generali in njihovi politični vodje v Beogradu so izrodili Jugoslavijo in dosegli njen razpad ter uničenje. Osebno sem srečen, da Jugoslavije ni več, in upam, da je nikoli več ne bo, a po drugi svetovni vojni žal nismo mogli doseči samostojnosti, dosegli pa smo mir in svobodo pod omenjenimi prapori in partizansko pesmijo. Vem, da bom na tem mestu deležen kritik za takšno razmišljanje, a to je razmišljanje za prihodnost. To je razmišljanje nas mladih, ki ljudi delimo na poštene in nepoštene, predvsem pa gledamo posameznika, vsakega s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ožigosanja kar tako na počez so nam tuja. Zaradi posameznikov ne more nositi krivde cel kolektiv. Miselnost, da so tako ali tako vsi enaki, se zažira v narodovo telo in ga hromi ter sili v vrtenje v začaranem krogu. Radi se primerjamo z drugimi in na misel mi pridejo ZDA, kjer je v 19. stoletju potekala državljanska vojna med Severom in Jugom. Spopadla sta se dva sistema: eden, temelječ na sužnjelastništvu in rasizmu, drugi pa na sodobni industriji in kapitalizmu. Zmagal je Sever in s svojo doktrino utemeljil sodobne ZDA. Po toliko letih sta ponekod rasizem in miselnost  19. stoletja še vedno prisotna. Zato je pri nas deloma razumljivo, da razlike še niso presežene, saj smo mlada demokracija, ki je v preteklosti prestala mnogo vojn in rane še niso zaceljene. Ni pa razumljivo, da se travme prenašajo na mlade in se tako ohranjajo pri življenju, kot da bi želeli spore ohranjati še nadaljnjih 100, 500 ali 1000 let. Ne zastrupljajmo naših otrok s sovraštvom, temveč jim pokažimo, da se delo izplača. Da ni junak tisti, ki je okradel tovarno in jo uničil, ampak tisti, ki s svojim znanjem, kakovostjo in delom pošteno prisluži plačo, ki sicer ni tako visoka, kot bi si želel. Svojim otrokom pa lahko kadarkoli pogleda v oči, jim zvečer prebere pravljico in z njimi mirno zaspi. Romantično pesnjenje, boste rekli. Morda res, a brez tega bomo postali zgolj pohlepneži in zatrli človeka v sebi. Vsak od nas kdaj pade na izpitu pri predmetu »biti človek«. A če ne bomo opravljali popravnih izpitov, bomo zavozili tudi našo državo. Očitno je narobe, da nas drugi pustijo živeti v miru, kajti v težkih trenutkih znamo biti enotni, vsaj navzven.

Velikokrat smo slišali, da želimo biti druga Švica. Ne moremo biti druga Švica, lahko smo zgolj prva in edina Slovenija, tukaj in zdaj. Vedno smo posnemali druge, a tudi vedno uspeli dobiti slab ponaredek. Iz socializma smo povzeli mnogo negativnih stvari, prav tako kasneje iz zahoda v obdobju tranzicije, ki za nekatere še kar traja in traja. Zakaj povzemati druge, če smo lahko originalni. V času Jugoslavije je Slovenija združevala znanje in industrijo, znali smo narediti marsikaj in to tudi izvoziti na tuje. Po 21-ih letih samostojnosti se zdi, da nihče nič ne zna in nič ne ve, če pa je že vedel, je pozabil. Kakšen lažni vtis, imamo veliko potencialov, a potrebujemo notranji mir, da bomo lahko ustvarjali. Notranji mir pa bomo dosegli takrat, ko bomo sočloveku pomagali brez pričakovanja zahvale in plačila. Za izhod iz krize je nujna tudi sociala, a ne samo ta. Potrebno bo tudi zagnati gospodarstvo, a to bo vsak mesec težje. Za gradnje objektov bo težko najti izvajalca, ki bo sposoben speljati projekt od začetka do konca. Lani na tem mestu sem govoril o propadu uspešnih podjetij, žal se temu ne morem izogniti niti letos. Slišati je, da imajo nekatera tuja podjetja milijone rezervirane prav za namen »dumpinških cen« v Sloveniji, se pravi pridobiti posel za vsako ceno in tako našim firmam odtegniti preživetje. Majhen obliž na rano naroda je, da so se vendarle nekateri znašli v sodnih procesih in bodo morda tudi obsojeni za svoja dejanja. Treba pa je vedeti, da nečednosti ne bi mogli začeti, če jim ne bi pomagale banke, ki so brezglavo dajale posojila za takšne in drugačne finančne telovadbe. Danes gredo banke v drugo skrajnost in posojil ne dajejo niti tistim, ki imajo poštene namene in bi radi nekaj ustvarili sami, a brez začetne pomoči tega ne morejo. Žalostno.

Naša prihodnost naslednjih 20 let je odvisna predvsem od tega, kako uspešni bomo pri postavljanju stvari na pravo mesto v vseh segmentih družbe. Najprej bo potrebno doseči umik politike kot glavne teme sporov. Država postane normalna takrat, ko se ljudje zavedajo svoje državljanske dolžnosti in izobešajo zastavo, imajo svoje politično prepričanje, a ga ne vsiljujejo drugim. Hodijo vestno na volitve, ne pa da ostanejo doma, potem jih pa vse moti. Kdor ne hodi na volitve, tudi nima pravice kritizirati. Že star rek pravi, da se zaradi politike ni vredno prepirati, zato smo politiki, da se prepiramo namesto ljudi.

Spoštovani, ni vse en sam brezup, nesmisel in brezciljnost. Mnogo nas je, ki vidimo tudi kaj dobrega v tej družbi in nas tudi ni strah za prihodnost. Imamo posameznike, ki nam kažejo pot naprej. Naj omenim pogumnega policista, Kamničana Sandija Sheiko, ki je rešil življenje deklici ob prometni nesreči. Ni rekel, da ima nizko plačo in tega ne bo storil. Za majhen denar rešuje življenja in pri tem tvega lastno, zavedajoč se strahu svoje družine. Ali pa uspehi kamniških športnikov, denimo uvrstitev lokostrelca Klemna Štrajharja na olimpijske igre v Londonu, da drugih ne naštevam, ker jih je preveč.

Gospe in gospodje, to so resnični junaki, ki nam dajejo upanje, da ni vse zaman. Verjamem, da bi bili, če bi bilo to potrebno, spet pripravljeni braniti svojo domovino pred vsakršnim zlom. Kljub govorjenju, da je povsod boljše kot v Sloveniji, sam nisem tega mnenja. Iskreno vam čestitam ob našem prazniku in ostajam prepričan, da boljše domovine ne bi mogli imeti, rojevala se je v boju, naj uživa zasluženi mir!"

V dvorani je bilo čutiti duh domoljubnosti in ponosa, da živimo v svobodni državi. Slovenščina je jezik, ki poje. V stotih in tisočih akordih, v melodijah vseh tonov, bojevito in tiho, tožno in veselo, zmagoslavno in bridko. Z našim jezikom smo od nekdaj izrekali, kar nas radosti in boli, po besedi obstajamo, ker z njo izražamo dušo. Le-to so nam s skladbami Moja domovina in Korotan napolnili člani Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča ter Mešani pevski zbor Odmev Kamnik pod vodstvom Ane Smrtnik s pesmimi Kje so tiste stazice - (narodna prir. H. Lavrenčič), Pojdam u rute - (koroška prir. S. Vremšak),  Izročilo – (Fani Okič) in Cantate Domino – (T. Vulc). Z izbranimi recitali Leona Ponikvarja - Nočni pohod in Simona Gregorčiča - Bratje v kolo se vstopimo v izvedbi Uroša Potočnika se je samo še poglobila misel, kako lepa je naša dežela. Malo samoljubna, malo uživaška, a včasih tudi neizmerna in nenasitna; hoče čez, v presežnost. Presežnost lepote, presežnost govorljivosti narave, presežnost različnosti, polnosti in nepopolnosti. Veliko v majhnem, majhno s preobiljem danega. Za pest zemlje, vendar polno prgišče lepega.

Fotografije: Bojan Šverko


<< Nazaj | Novice