Mali grad

Projekt Povabilo v gozd po prvem letu delovanja

16.12.2011

 

Namesto uvoda - Gozd za učenje in življenje

Pravkar sem prišla z delavnice. Oris in vtisi.

Oblačno zimsko jutro, temperatura zraka zunaj 0 ºC. Otroci me pričakujejo v razredu, sedijo na preprogi in čakajo, nekoliko še sramežljivi, zadržani. Predstavimo se drug drugemu. Kmalu se opogumijo in mi povedo vse kar se trenutno dogaja v njihovih glavah. Te stvari sprejemam z veliko radovednostjo in veseljem. Na ta način jih spoznavam in oni spoznavajo mene. Preberem jim pravljico o gozdni vili Tinki, ki so jo napisali otroci v VVZ Antona Medveda Kamnik, enota Mojca. Povem jim, da je zgodba resnična kot je resničen gozd.

Prišla sem namreč z namenom, da jih peljem v gozd, učilnico življenja na Zemlji. Po vezanju nesramno dolgih vezalk, zapenjanju številnih gumbov in iskanju kap se otroci stari šest let, njihova učiteljica in jaz – gozdarka Natalija odpravimo v bližnji gozd. Pot nas pelje po strmi razmočeni vlaki. »Živo blato, živo blato,« poslušam njihove komentarje. Vsa zadržanost skupine otrok naenkrat izgine, pojavi se igrivost. Tudi otroka s posebnimi potrebami, ki sta bila do zdaj občutljiva, nemirna sta naenkrat vesela, sproščena.

Gozd nas je sprejel in mi smo sprejeli njega. Saj ga že vendar poznamo, to je bil v preteklosti naš življenjski prostor, mar ne?

Po poti opazujemo posekana drevesa ter rdeče pike na drevesih, ki so označena za posek. Tudi to mora biti jim povem, razložim tudi zakaj moramo kakšno drevo posekati. Pa smo že pri trajnostnem razvoju. Se ga da razložiti, tudi šestletnikom.

Presenečena sem, da poznajo jelko, smreko, helikopterje  (semena javorja), plod bukve bukvico, presenetim jih pa s tem, da lahko poskusijo žir. In že poteka iskalna akcija žira, ki ji sledi še degustacija. »Okus ima po orehih, lešnikih,« rečejo. Napolnijo si žepe za domov. Nato na stari rjuhi, kjer so napisane črke ustvarimo še gozdno abecedo, dobro jim gre.

 

Odpravimo se naprej po poti, zabava jih, da je pot strma, polna ovir. Ustreza jim, da jo lahko premagajo. Zadihani se ustavimo. Predlagam, da vsaka skupina ustvari dom za vilo Tinko, polžka Francija, ježka Poldeta in škrata Žigo. Šestletniki so spet šestletniki, otroci, ki jim je dopuščeno spontano spoznavanje gozda (mimogrede ti namreč prinesejo kakšno gosenico ali  hrošča in te vprašajo kaj je to), gibanje v naravnem okolju (kakšen se tudi spotakne čez kamen ali vejo, ampak tudi to spada zraven) in predvsem igra z naravnimi materiali (čeprav se lahko hitro razvije debata katera skupina krade veje in storže). Njihova učiteljica ravna pravilno, zaupa jim in jim preda odgovornost za njihovo obnašanje v gozdu.

Nalogo vzamejo resno, vendar vedo, da pri teh nalogah ni ocenjevanja, da se ceni to kar si. Skupine delujejo homogeno, ideje se kar iskrijo. Še enkrat pogledam fantka s posebnimi potrebami, smeje se, tu je enak drugim, dobro se počuti izven razreda. Sledi skupinsko predstavljanje njihovih ustvarjalnih kreacij. Hitro poberem en storž, ki postane mikrofon. Vsak dobi priložnost, da predstavi svoj izdelek. Mikrofon (storž), daje njihovim sporočilom  pomembnost, gozd je njihov oder. Vsaka predstavitev je nagrajena z bučnim aplavzom. Vsak izdelek je svet zase, svet zgrajen na krilih domišljije, ki smo jo vzpodbudili z zgodbo. Tri ure minejo mimogrede. Moramo nazaj v šolo. Zapomnili so si vsako podrobnost s poti v gozd. Spet so tu korenine, ki jih moramo premagati na poti navzdol, kakšen se spotakne čez robide, pridemo do »živega blata« in zabava je tu. Navzdol po vlaki se malo držimo, malo gre po ta zadnji, je pa seveda zabavno.

Pred šolo jih vprašam:«Ali vam je bil všeč gozdni dan?« »Ja, pa pridi še kar jutri, ne jutri je sobota, v ponedeljek pridi,« mi odgovorijo. »Pridem, spomladi,« jim odgovorim.

 

S projektom Povabilo v gozd, ki ga financira dyn–Alp Climate in občine Kamnik, Kranjska Gora, Bovec in Bohinj, smo začeli februarja letošnjega leta. V projekt je trenutno vključenih 10 šol in 9 vrtcev, v katerih se ideja tradicionalnih učilnic počasi umika novemu pristopu, to je izobraževanju na prostem. Gozd postaja za otroke v vrtcih naravno igrišče, ki stimulira vse čute, za naše šolarje pa učilnica na prostem, katera vsebuje številne izkušnje in nova znanja. Slovenski gozd obenem ponuja tudi enkratno priložnost za izobraževanja o trajnostnem razvoju in podnebnih spremembah.

V sklopu projekta so bila v letošnjem letu izvedena številna izobraževanja za pedagoške delavce in delavnice za otroke v vrtcih in šolah. Predstavljen je bil tudi na letošnjem kongresu gozdne pedagogike v Freisingu, kjer smo zastopali Slovenijo.

Projekt je od septembra letos podprt s strani Zavoda RS za šolstvo kot inovativni projekt v katerega so vključeni vrtci in šole iz vseh štirih občin. Bistveni namen inovativnega projekta je povezati zainteresirane vzgojitelje in učitelje, jim omogočiti znanje za posodabljanje kurikula, ter sprotno izmenjavo spoznanj, pa seveda navduševanje oziroma širjenje idej in spoznanj v interesna okolja.

Učiteljem, ki so povezani v inovativno mrežo gozdnih vrtcev in šol inovativni projekt predstavlja tudi večjo varnost za izvajanje sprememb v izvedbenem kurikulu.

Kaj so naše prioritete v prihodnje?

V sklopu projekta bo v letošnjem letu izdan priročnik, ki bo temeljil na evalvaciji doseženih ciljev v vrtcu Antona Medveda Kamnik. V sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo smo ustvarili znotraj odprtega učnega okolja podpodročje gozdne pedagogike, kjer bomo skušali razvijati čim več idej, smernic in ciljev za pedagoško delo v gozdu. Vsekakor pa je v prihodnje pomembno vzpostaviti tudi standarde za delo na tem področju.

S šolami in vrtci, ki imajo projekt uvrščen v letni delovni načrt bomo nadaljevali z delavnicami za otroke in izobraževanji s posameznih področij za strokovne delavce. Tudi letos bodo dosežki projekta predstavljeni na 7. mednarodnem kongresu gozdne pedagogike, tokrat oktobra na Škotskem.

Namesto zaključka bi se rada zahvalila vsem šolam in vrtcem, njihovim ravnateljem, učiteljem, vzgojiteljem, ki z nami sodelujejo in verjamejo, da se meje učilnice ne končajo z šolskimi zidovi.

Besedilo in fotografije: mag. Natalija Györek


<< Nazaj | Novice