Mali grad

Kulturna prireditev ob 100. obletnici Podružnične šole Mekinje

13.10.2012

 

Popoldan je potekala kulturna prireditev ob 100. obletnici Podružnične šole v Mekinjah. Prireditve na Šnajderjevem travniku ob mekinjski šoli se je kljub slabemu vremenu udeležilo mnogo ljudi.  

»Šolska himna v izvedbi učenk in učencev mekinjske podružnice Osnovne šole Frana Albrehta je brez dvoma zgovoren uvod v slovesnost, ki jo v tem popoldnevu posvečamo okroglemu jubileju, stoletnici šolske stavbe v Mekinjah. Pod njenim krovom je v stoletju doslej začetne korake na poti šolanja prehodilo lepo število generacij. Hvalevredno je, da jubilej prinaša tudi nove možnosti, nove spodbude, nove obete sedanjim in prihodnjim generacijam; da šola torej nadaljuje z vlogo in poslanstvom, ki jima z leti veljava nikakor ne usiha, pač pa se krepi« so bile uvodne besede povezovalca Toneta Ftičarja.

»Od doma do doma, od doma do šole, od srca do srca…« je s ponosom opisal pot in povezanost učenk, učencev ter vodstva šole ravnatelj OŠ Frana Albrehta Rafko Lah ter dodal: »Danes je za šolo Frana Albrehta, še predvsem za PŠ Mekinje velik dan. Predvsem se zelo veselimo, da je Občina Kamnik in njeno vodstvo s to investicijo omogočila učencem in zaposlenim boljše pogoje za bivanje in učenje, šolsko stavbo pa po dolgem času sanirala. Nova energetsko učinkovitejša streha, pridobitev učnih prostorov v mansardi in urejena fasada so bistvene spremembe in pridobitve šolske stavbe v Mekinjah. Še posebej vzpodbudno je, da sta v zadnjem obdobju šola in lokalna (krajevna) skupnost skozi različne aktivnosti, projekte, odkrili žlahtne možnosti za sodelovanje, kar povečuje vrednost šole in kraja v katerem se nahaja.«

O vrsti dodatnih aktivnosti, s katerimi je zaznamovan letošnji šolski jubilej, z različnimi vsebinskimi poudarki, pri katerih sodelujejo učenci, učitelji, starši šolarjev in krajani, dejavni na različnih področjih je spregovorila vodja podružnične šole v Mekinjah Jana Svetec, predsednik Krajevne skupnosti Mekinje Matej Slapar pa poudaril, da gre za drugo stoletnico v zaporedju dveh let, ki zaznamuje širše področje omike v Mekinjah: lani je minilo sto let od izgradnje krajevnega društvenega doma, letos bo ob bližnjem prazniku krajevne skupnosti slovesnost posvečena jubileju šole in šolstva. Ne zgolj s prireditvijo, temveč tudi z izidom Mekinjskega zbornika: prispevki v njem ob mnogih zgodovinskih podatkih prinašajo številne krajevne posebnosti in zanimivosti, povezanih z nekdanjim in današnjim utripom raznovrstnih dejavnosti pod okriljem mekinjske šole in društvenega doma.

Čestitkam krajankam, krajanom in vsem, ki so bili na kakršenkoli način povezani z mekinjsko šolo, se je pridružil tudi župan Marjan Šarec. »Šola je do danes doživela in preživela marsikaj. V njej so se šolale generacije mladih ljudi, z njihovimi sanjami, željami in mladostniškimi težavami. Vsaka generacija je imela svoje poglede na svet, a bistvo ostaja še danes enako. Brez urejenega šolstva država ne more obstajati oziroma stati ob boku drugim narodom. Ob pogledu na nedavno prenovljeno šolo, kjer smo obnovili dotrajano fasado, okna, ostrešje in kritino, izdelali mansardo ter uredili telekomunikacijske vode in javno razsvetljavo v okolici šole, je današnja slovesnost ob 100. obletnici šole še toliko bolj svečana. Kljub nekaterim pomislekom ali je vredno vlagati v podružnične osnovne šole, ostaja naše stališče trdno in neomajno. Podružnična osnovna šola Mekinje daje kraju svoj pečat in brez nje bi bile Mekinje kot balkon brez rož. Ne gre samo za stavbo kot tako, gre za vzgajanje in izobraževanje novih in novih generacij, ki se bodo zavedale, kje so se šolale in tako bodo čutile pripadnost svojemu kraju. Vsem mladim umom, ki obiskujejo mekinjsko šolo želim, da bi se v njej počutili lepo in se skrbno ter zavzeto učili. Učiteljicam, učiteljem in ostalemu strokovnemu osebju pa mnogo marljivih in pridnih učencev, da bodo spomini na dneve v šolskih učilnicah prijetni. Ob tej priložnosti iskrena zahvala vsem zaposlenim, staršem, učencem, krajankam in krajanom, ki vsak na svoj način skrbijo za učni proces in samo šolo ter ji dajejo energijo, da lahko živi in se razvija še za mnoge generacije.«

Ob častitljivem prazniku je prireditev v Mekinjah obiskala tudi državna sekretarka Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Mojca Škrinjar, ki je z anekdoto opisala strah ljudi pred vprašanji. »Verjamem in upam, da tukaj v tej šoli rastejo otroci, ki se ne bodo bali vprašati, da tukaj rastejo učitelji, ki se bodo lahko zanesli na svojo strokovnost in da so tukaj starši, ki jim bodo zaupali.«

Za pestro kulturno dogajanje v Mekinjah so poskrbeli Godba Stranje, Mekinjski oktet, Marko Petek, družina Smolnikar, harmonikar Robert Smolnikar, Učiteljski zbor, ženski zbor Mekinjske cvetke, solo pevka Sabina Gruden, Otroški zbor Podružnične šole Mekinje, dramski krožek učencev Podružnične šole Mekinje, telovadci, plesalci ljudskih plesov in plesalci plesne šole.

Po uradnem delu slovesnosti so se zbrani zabavali ob prijetni družbi ansambla Grintovci.

Številni obiskovalci današnje prireditve pa so si v prostorih šole lahko ogledali tudi zanimivo razstavo ob 100. obletnici šole in Športno kulturnega doma. Spomine ob okrogli obletnici si lahko ogledati še jutri, 14. oktobra 2012, od 10. do 15. ure, v prostorih Podružnične šole Mekinje.

Kratka zgodovina PŠ Mekinje

Arhivsko gradivo mekinjske osnovne šole ni ohranjeno v celoti, kljub temu pa so ohranjeni deli, s pomočjo katerih lahko dobimo vpogled v delo šole ter v kulturne in družbeno-politične razmere v kraju in okolici. Prva osnovna šola v Mekinjah je bila ustanovljena z odlokom deželnega sveta z dne 23. 3. 1907. V letu 1908 se je v Mekinjah odprla nova ljudska šola, v katero so hodili otroci iz vasi Mekinje, Jeranovo, Zduša, Podjelše, Godič, Kršič, Brezje in Vodice. Zasilne šolske prostore so najeli v hiši, ki je bila last Franceta Plevela, po domače pri Katrežu, v Mekinjah št. 31. Za šolo v Mekinjah si je močno prizadeval župnik France Rihar, prva učiteljica pa je bila Vilibalda Pevec. Šolo je obiskovalo približno 120 otrok. Mekinjčani so si želeli novo šolsko zgradbo v Mekinjah, Godičani pa v Godiču. Sporazumeli so se za Jeranovo, kjer je Janez Golob iz Mekinj odstopil travnik. Spomladi 1911 so začeli z gradnjo, v jeseni leta 1912 je bila šola zgrajena in septembra 1912 tudi slavnostno odprla svoja vrata prvim šolarjem.

Med prvo svetovno vojno je bila na šoli vojaška bolnica, zato se je pouk vršil v župnišču. V Mekinjah so uršulinke leta 1903 odprle osemrazredno dekliško osnovno šolo, ki je naslednje leto dobila pravico javnosti. V šoli se je uradovalo v slovenskem jeziku. Dopisi, ki so prihajali na šolo, pa so bili pretežno v nemškem jeziku. Šola ni vodila niti zlate niti črne knjige. Učne knjige in jezik so bili slovenski, v poslopju pa sta bili 2 učilnici ter 2 stanovanji za učiteljstvo. Šolski vrt je bil lepo urejen, uredil ga je šolski upravnik Ivan Primožič, ki je na šoli služboval 23 let. Kasneje pa ga je preuredil upravnik Janko Malešič.

Kot je jeseni leta 1945, zapisal šolski upravnik Janko Malešič, ki je bil med prvimi, ki so jih nemški okupatorji spomladi leta 1941 izgnali iz Mekinj, so 8. maja 1941 Nemci zaprli slovensko šolo. Avgusta 1941 sta na šolo prišla prva nemška učitelja, v mesecu novembru 1943 pa je šola postala vojašnica enote SS. Pouk se je vršil v nemščini. Med letoma 1941 in 1942 so poučevali 1. in 4. razred, naslednje leto pa vse 4 razrede. Otroci so bili deležni učnih ur nemščine, računstva, petja in telovadbe. V šolskem okolišu je okupator zgradil več stanovanjskih hiš za svoje uradništvo in zanimivo, otroci teh družin, niso hodili v šolo s kamniškimi otroki. Leta 1943 so vrt uničili, šolo pa razdejali. Jeseni 1944 so v Mekinje prišli Čerkezi, ki so kradli po hišah. Spomladi 1945 so zasedli šolo še gorenjski domobranci. Na šolskem dvorišču pa so v začetku maja 1945 zažgali municijo in pri tem šolo razdejali.

O stanju šole takoj po koncu vojne leta 1945 izvemo naslednje. Šola je bila štirirazredna, obiskovalo jo je 158 otrok. Pouk je takoj po koncu vojne leta 1945 trajal od 4. junija do 15. julija. Vršil se je v društvenem domu, saj je bilo šolsko poslopje poškodovano. Do začetka novega šolskega leta 1945/46 se je šolsko poslopje popolnoma popravilo in obnovilo, tako da se je v njem že lahko začel redni pouk. Na šoli pa je takrat najbolj primanjkovalo učil, pri pouku in vzgoji se je močno čutila štiriletna doba brez resnega pouka. O razmerah na sami šoli, kot tudi o stanju duha v novih družbenih razmerah v nadaljnjih nekaj letih pa zelo veliko povedo zapisniki učiteljskih konferenc.


<< Nazaj | Novice