Mali grad

Kamniški triatlonec Miro Kregar dostojno obeležil 120-letnico postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu in od Aljaža do Aljaža pretekel v dobrih desetih urah

14.07.2015

 

Iz Zavrha pod Šmarno goro pri Ljubljani, rojstne vasi Jakoba Aljaža, je ustanovitelj in predsednik kamniškega Trisporta Miro Kregar pritekel na vrh najvišjega slovenskega očaka Triglava do Aljaževega stolpa v dobrih desetih urah.

Svojo pot po Aljaževih stopinjah je začel ob 6. uri zjutraj v spremstvu kake petdeset glave množice. V ta namen so iz Naravoslovnega muzeja v Zavrh pripeljali tudi maketo Aljaževega stolpa iz katere je Miro ob 6 h stopil na plano in začel  tekom. Otroci medvoških vrtcev so mu spisali poverilno pismo, ki ga je simbolično prevzel od medvoškega župana Nejca Smoleta in ponesel proti 80 km oddaljenemu pravemu stolpu na vrhu Triglava.  Z njim so startali tekači in kolesarji, ki so ga spremljali po svojih zmožnostih od 5, 10 in pa do 15 km, po cesti skozi Smlednik, Trboj do Kranja. Od tam dalje je ostal na cesti sam in nizal kilometre skozi Naklo, Podnart, Črnivec do Radovljice. Pri spomeniku pravkar preminulemu Slavku Avseniku je v spremstvu župana Radovljice Cirila Globočnika položil venec v njegovo čast. Na Bledu je končal svoj prvi maraton, dobrih 42 km in tam ga je pričakal direktor občinske uprave Matjaž Berčon z znamenito blejsko kremšnito. Po kilometrih je bila za njim dobra polovica poti, po času, predvidenem za podvig pa zgolj dobra tretjina. Takoj po Bledu je moral zagristi v klance Gorij in Pokljuke, katerih je bilo preko 20 km. Opoldansko sonce se je upiralo v cesto preko Zatrnika do Mrzlega studenca pa vse do Rudnega polja. Tam so maratonskega tekača pričakali biatlonci s Tejo Gregorin in Klemnom Bauerjem na čelu ter na pospremili slab kilometer do ''menjalnega prostora'' pod planino Konjščico.  Tam se je po pretečenih 67 km cestni del končal in Miro je cestne superge zamenjal za gorske, prav tako tudi malo večji opasnik za nošenje tekočine, energetskih gelov in ploščic.

Na začetku gozdne poti sta ga čakala tudi dva izkušena gornika, Franci Teraž in Dušan Podlogar, s katerima je potem nadaljeval s tekom in hojo po markiranih poteh v visokogorje. Pot jih je vodila preko planine Konjščice do Studorskega prelaza in Vodnikove koče ter dalje do Planike. Tam sta ga čakala dva člana gorske reševalne postaje iz Mojstrane, ki sta poskrbela za varnost v zadnjem, najzahtevnejšem delu, od Planike preko Malega Triglava do Aljaževega stolpa na vrhu slovenskega očaka.

Miro Kregar: »Tek iz Ljubljane do Triglava se je porodila Tofu že pred dvema letoma, vendar je morala zoreti do letos, da so se izpolnili pogoji za njeno uresničitev. 120 letnica postavitve Aljaževega stolpa, 170 letnica Aljaževega rojstva in 115 letnica Zavarovalnice Triglav, so bili letos zadostni razlog, da se projekt udejanji.  Povabil me je k sodelovanju in jaz sem brez velikega premišljevanja privolil, vedoč da se z ustrezno pretrasformacijo moje telesne pripravljenosti lahko v dveh mesecih pripravim, da opravim s tem izzivom. Tako se je tudi zgodilo, priprave so potekale brez kakšnih nevšečnosti, tako kar se treninga tiče, kot logističnih. Z Garminom sem šel preko cele trase in si izrisal razdalje ter višinske grafe ter posledično izračunal časovnico dogajanja. Kako natančen sem bil, pove dejstvo, da sem planiral čas prihoda ob 16:30, prišel pa sem ob 16:20, zgolj 10 minut prezgodaj. Se pravi skupni čas 10 ur in 20 minut, pretečenih 80,5 km, 3000 višinskih metrov vzpona in 500 višinskih m spusta.

Najtežji del je bila tretja četrtina, tek na Pokljuko. Po pretečenem maratonu noge niso več pretirano sveže, sonce je nažigalo direktno v hrbet in klanci tja gor niso prav nič položni. Hitrost drastično pade, skoraj za polovico in to traja kar 2 uri in pol, kar je precej utrujajoče za psiho. Ko postaneš utrujen, se ti tudi piti in jesti ne da več, tako da se moraš v to kar prisiliti, drugače gredo zadeve rapidno navzdol. Ob meni je bil Tof s stalno polnimi rokami gelov in napitkov, Mira mi je za sproti nabirala pokljuške divje jagode. Liza, Meta, Drejc in Katja so bili razporejeni po poti do Vodnika s svežimi zalogami banan in nektarin, na Planiki me je čakala Neža, kjer sem se zadnjič okrepčal za finalni naskok na vrh. Energetska bilanca je pri takih zadevah odločilnega pomena, bolje je bili vseskozi malo v plusu, ko enkrat zaideš v deficit, se težko pobereš.  To je dosti lažje, če imaš ob sebi ljudi, ki te enostavno prisilijo, da ješ in piješ. Samo da srečaš človeka, ki ti ploska in navija ob poti, te kar ponese, kaj šele domačega, z energetskim napitkom v roki. Vodo sem zgoraj pil kar iz gorskih studencev. Prijetno osvežujoča je bila. Dušan mi je vsake toliko časa odtrgal zelišče, ki je kar odprlo dihalne poti, da sem lažje dihal.«

Sam projekt, planiran za sredo, 7. 10. 2015,  so morali zaradi prehoda vremenske fronte prestaviti na petek, kar se je izkazalo za izredno modro odločitev. Sredino točo, neurje, strele in dež je zamenjalo petkovo sonce in neizmerna modrina neba na vrhu. Od Malega na Veliki Triglav je šestorica kar vriskala od sreče, ko so se vzpenjali proti Aljažu. Tam je Miro, tako kot zjutraj, ob sončnem vzhodu, pred Aljaževim stolpom v dolini, vsem navzočim še enkrat prebral poslanico, ob sončnem zahodu, pred Aljaževim stolpom na višini -  in tako je bila njegova misija, tako kot pred 120 leti Aljaževa, izpolnjena.

Hvala vsem za pomoč in sodelovanje.

Besedilo in fotografije: organizacijski odbor Ultra teka Od Aljaža do Aljaža


<< Nazaj | Novice