Mali grad

Kamniška olimpijca Tatjana Smolnikar in Andrej Lanišek na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu 1984

13.02.2014

 

Letos mineva 30 let od Zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984. V teh dneh se veselimo športnih uspehov naših olimpijcev v Sočiju. Prav je, da se spomnimo tudi Kamničanov, ki so nastopili na olimpijadah. Tokrat smo se pogovarjali z bivšo tekačico Tatjano Smolnikar in biatloncem Andrejem Laniškom. Naj spomnimo, da je tudi že 20 let od Zimskih olimpijskih iger v Lillehammerju, kjer je nastopil smučarski skakalec Matjaž Kladnik. Februarja bo minilo tudi devet let, ko je Rok Benkovič postal svetovni prvak in prejel še bronasto medaljo z ekipo skakalcev.   

1. Prosim vas za osnovno predstavitev in opis vaše športne poti.  

Tatjana Smolnikar: Moj prvi trener in tisti, ki me je postavil na tekaške smuči, je bil pokojni Peter Lanišek. Sprva mi zadeva ni šla najbolje, a se nisem vdala. Prirojena trma. Tako sem postala članica smučarskega kluba Kamnik. Bili smo kot ena malo večja družina: ata Peter, njegova žena Tončka, ki nam je z veseljem skuhala čaj po treningu, pa pomočniki Pavel Lanišek, Dane Brelih, Franc Smolnikar, pa naši starši. To so samo nekatera imena, ki so dihala z nami in za nas. Spominjam se, kako smo se po tekmi napokali v trenerjevo katrco in kar med vožnjo analizirali naše dosežke.

Trener Peter me je spremljal tudi skozi reprezentančne vrste. Nemalokrat me je prišel počakat na dogovorjeno mesto, tudi ponoči in ob jutrih, ko smo se vračali iz napornih skupnih priprav. »Ti kar pokliči!« me je bodril. Treningi so bili neizprosni. Nad reprezentanco deklet je takrat bdel trener Janez Mlakar, ki je poskrbel za vse potrebno, da so treningi res potekali na vrhunski ravni. Dobro se spominjam avstrijskega ledenika Dachsteina, pa gorsko vasico Tauplitz, kjer smo se »brusili» za prihajajočo sezono. Bilo je težko, a bolj kot napora se spominjam lepote narave: jutranja zarja prebujajočega se dne, mehkoba snega, zasneženi hribi in doline, z zahajajočim soncem ožarjena pobočja, tišina gora. Doživljajska resničnost, ki me je napolnjevala, izpolnjevala in obnavljala.

Vse je bilo podrejeno športu: hrana, počitek, druženje, študij. Začutila sem potrebo, da bi počela še kaj drugega, a ni bil še čas za to. Pred durmi so bile olimpijske igre.

Na koncu športne poti in tudi danes sem hvaležna trenerju Petru, ki je imel  velike zasluge za mojo športno pot, pa družini, ki mi je vedno stala ob strani. Hvala tudi vsem ostalim, ki so me spremljali na moji poti vzponov in padcev ,  pa klubskim in reprezentančnim kolegom in kolegicam in ne nazadnje Andreju. Bila sva dva iz Kamnika, lažje mi je bilo.

Andrej Lanišek: Dodal bi, da je poleg mojega očeta temelje tekaškega teka in biatlona v Kamniku postavil Ivan Podgornik. V vodstvu kluba sta bila tudi Pavel Lanišek in Smolnikar Franc. Začeli smo s tekom in kmalu osvojili naslov državnih prvakov. To je bilo leta 1975 na Vlašiću na tekmi 3x10 km v postavi Kemperl Zvone, Pogačar Franc in Lanišek Andrej. Kasneje je v ekipi nastopal tudi Sedušak Milan. V štafetah smo bili Kamničani zelo uspešni, osvojili smo več naslovov državnih prvakov. Osebno sem bil prvak Jugoslavije in petkrat drugi. Toliko imam tudi republiških in naslovov v štafeti.       

Klubski uspehi so pomenili, da sva s Tatjano postala reprezentanta. Poleg OI 1984 sem se udeležil tudi pet svetovnih prvenstev. Reprezentanco so tedaj vodili S. Premože, J. Bohinc in F. Turšič. V Kamniku smo imeli pred OI 1984 močno mladinsko ekipo, ker pomeni, da se je v klubu delalo dobro. Izstopali so: Ivan Sušnik, Robert Smolnikar, Stane Lamprečnik, Stane Kavaš, Andrej Nadvešnik in med dekleti pa Metka Brelih, Lanišek Majda in Ksenija Smolnikar. Upam, da nisem koga pozabil.   

2. Kako se spominjate vašega športnega nastopa na Zimskih olimpijskih igrah Sarajevo 1984?

Tatjana Smolnikar: Tek na 5 km je bila ena prvih disciplin na OI. Sneg je tedaj naletaval in naletaval, tekma pa se je bližala. Žreb mi je določil startno številko 1. Skrbelo me je, kako bom utirala smučino v novozapadli sneg. A spomnila sem se besed svojega klubskega trenerja Petra, ki mi je ob odhodu na tekmo v Sarajevu dejal: »Morda ne bo šlo vse kot po maslu, morda bodo okoliščine neizprosne, a ti si tam. Naredi vse kar je v tvoji moči, ostalo se bo uredilo samo.« Te besede so me pomirile. Na OI sem nastopila na 10 km in bila 44., na 5 km sem dosegla 45. mesto. V štafeti smo bila dekleta 10.

Andrej Lanišek: Na predolimpijskem nastopu leto pred OI sem bil 28., kar je bil lep dosežek. V sezoni 1983/84 sem bil v dobri formi, saj sem bil na tekmah pred olimpijskem nastopom sedemkrat najboljši. Na tekmi sem sicer dobro tekel, več problemov sem imel s strelskim nastopom. V sprintu na 10 km sem osvojil 49. mesto, na 20 km 41. v štafeti smo bili na 17. mestu. Za štafeto je sicer veljalo, da je bila oblikovana po nacionalnem ključu, tako da so nekateri rezultatsko boljši Slovenci »morali« dati prednost tekmovalcem iz drugih republik. Kakor koli, moj dosežek je bil v skladu s tedanjimi  sposobnostmi. Na tekmah je tedaj nastopalo po sto in tudi več tekmovalcev.

3. Kaj vam pomeni olimpijski nastop? 

Tatjana Smolnikar: Olimpijske igre so sen vsakega športnika. Ko je trener Peter Lanišek izvedel, da sva z Andrejem potnika na olimpijske igre, me je obiskal na domu v Mekinjah. Kar pri vhodnih vratih je ponosno zaklical: »A sem ti rekel, da bosta šla na OI!« Obdali so me vsemogoči občutki: od začetne vznesenosti, do bremena odgovornosti in tudi zahvale. Šele danes se zavedam, da je bila moja uvrstitev na OI predvsem velik Božji dar. Dekleta smo si bila po rezultatih zelo blizu. Izstopala je le Jana Mlakar. Zaradi izenačenosti, bi bila na mojem mestu lahko tudi druga sotekmovalka. Na koncu je odločal skupek izbirnih tekem, ki jih je bilo res veliko, tako, da je bil izbor korekten.

Andrej Lanišek: Tako kot pravi Tatjana, olimpijske igre so najvišji cilj vsakega športnika. Gre za nastop, ki ga ni mogoče primerjati z drugimi tekmami, tudi tistimi najvišje ravni, kot je na primer svetovno prvenstvo. Gre za nekaj posebnega, izjemnega. Današnji nastopi naših športnikov, ki osvajajo olimpijske medalje so izjemni, tedaj je bila že uvrstitev med 10 sanjski uspeh.

Naj omenim, da je kot predtekmovalec nastopil še en Kamničan in sicer Ivan Sušnik.

4. Kako se spominjate vzdušja na igrah v Sarajevu?

Tatjana Smolnikar: Od OI je že 30 let, odkar so bili Sarajevčani gostitelji olimpijske srenje. Nekateri vtisi so sicer zbledeli, prav gotovo pa mi je v spominu ostala  gostoljubnost, prijaznost in srčnost tamkajšnjih ljudi. Dobrih štirinajst dni je vse blestelo. Čudila sem se, kako jim je v tako kratkem času uspelo vse postaviti na svoje mesto. Namreč, dober mesec prej se je na olimpijskem terenu odvijalo državno prvenstvo Jugoslavije v smučarskem teku. Nekateri olimpijski objekti so bili še v gradnji. Vse je bilo nekako v stilu: »Nema problema!«

Ne le Sarajevo, celotna Jugoslavija je dihala z OI. Slovenci smo bili zelo ponosni nanje. Vzeli smo jih za svoje. Smo pač narod smučanja. Kdo se ne spominja Bojana Križaja, Jureta Franka, pa Borisa Strela. To samo nekatera imena, ki so krojila sam vrh alpskega smučanja.

Andrej Lanišek: Naša ekipa je bila nameščena v hotelih na Igmanu. Drži, Sarajevčani so bili gostoljubni in zelo prijazni, vedno so nam bili na razpolago in nam ustregli v vsaki stvari. Namestitev je bila primerna, tekme so bile izvedene po najvišjih standardih. Pri tem smo pomagali Slovenci s svojimi ekipami. Malo je bilo težav z urejenostjo okolice. Imeli pa so srečo, da je nedokončane stvari  prekril novozapadli sneg.

5. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Tatjana Smolnikar: Kot sem že povedala je to gostoljubnost, prijaznost in srčnost tamkajšnjih ljudi. 

Andrej Lanišek: Kot zanimivost naj povem, da sem tedaj prvič pil Coca Colo iz pločevinke. Zanimive so bile tudi dnevnice, ki smo jih tedaj prejemali. Vsak reprezentant je poleg osnovnih stroškov namestitve in prehrane prejel dnevno 5 dolarjev za priboljške. Drugih prejemkov ni bilo. Tudi za zmage.

6. Kako danes gledate na igre in dogajanja v Sarajevu?

Tatjana Smolnikar: Smučarji tekači iz vseh držav smo bili nastanjeni v olimpijski vasi, neposredno v bližini tekaških terenov, nekoliko odmaknjeni od glavnega olimpijskega centra. Vsak tekmovalec je imel dovolj miru za pripravo na tekme. Različne olimpijske nastope smo si zaradi oddaljenosti ogledali kar iz  fotelja v veliki dnevni sobi, ki nas je v času iger združevala in prijateljsko povezovala. Spominjam se, kako smo bili ob srebru Jureta Franka, vsi na nogah, ne glede na raso, jezik, mejo, religijo. Iskreno smo se veselili uspehov drug drugega.

Kar se je zgodilo desetletje kasneje v Sarajevu, si nihče ni predstavljal niti v sanjah. Sledovi vojne so še danes domala vidni povsod. A v ljudeh tli nov žarek upanja. Fasade dobivajo novo preobleko, olimpijski objekti se počasi sanirajo. Brsti želja po vnovični olimpijski kandidaturi.

Andrej Lanišek: Kasnejša dogajanja v BiH in Sarajevo so s človeškega vidika žalostna in tragična. Upam, da je s temi zadevami konec.

7. Želite bralcem sporočiti še kaj drugega?

Tatjana Smolnikar: Šport je od nekdaj združeval in še združuje. Vedno bolj me prevzema misel papeža Frančiška, ki izpostavlja športnike, kot pomemben člen sodobne družbe. Solidarnost, prijateljstvo, spoštovanje sočloveka tako na tekmovalnem prizorišču kot izven njega, pokončno sprejeti zmage, poraze. To so samo nekateri elementi, poudarja papež, ki človeka naredijo boljšega, bolj dostojanstvenega.

Danes so vse oči uprte na prizorišče OI 2014 v Soči. Z vso vnemo navijam za športnike. Vsakemu izmed njih želim, da bi se vrnil v svoj domači kraj obogaten s spoznanji, ki vlivajo svežo moč za življenje jutrišnjega dne.

Andrej Lanišek: Glede vloge športa se strinjam s Tatjano. V tistem času sem bil nekoliko razočaran, ker tedanje vodstvo občine ni imelo posluha za sprejem udeležencev olimpijade. Zgolj na krajši razgovor. 

V Kamniku je tek in biatlon »živel« tudi po letu 1984. Imeli smo veliko obetavnih tekmovalcev. V  letih do 1988 smo osvajali številne naslove državnih prvakov, tako v tekih, kot biatlonu. Osebno sem bil trener v Kamniku in tudi na državni ravni, kjer sem bil trener bratoma Velepec, Lekanu. V Kamniku je bilo veliko talentov, tako v tekih kot biatlonu. Uršič Tomo, Novak Rajko, Golob Tomo, Spruk Dominik, Močnik Metod so imena, ki so tedaj veliko obetala.  Pot trenerja sem zaključil leta 1988, posvetil sem se triatlonu. V Kamniku smo organizirali več tekem.  Tudi sam sem nastopal in bil tretji na DP.

Delovanje kluba je nekako zamrlo in s tem tudi aktivnosti. Upam, da se bo našel kdo, ki bo delovanje oživel. Mogoče Andreja Mali?

Za konec se želim za podporo na moji športni poti in razumevanje zahvaliti svoji družini, predvsem ženi Tatjani, ki je lepo skrbela in vzgajala hči Polono. Zahvala gre tudi trenerjem, ostalim članom reprezentance in kluba v Kamniku. Čas zelo hitro beži, biatlon spremljam predvsem preko TV, redko tudi v živo na Pokljuki. Prosti čas najraje preživim v družbi najbližjih, predvsem pa z vnukinjo Hano.  

Besedilo in fotografiji: Jože Arko, Društvo dogodek Kamnik


<< Nazaj | Novice