Mali grad

»Dekle z rožmarinom« v Tunjicah zadovoljila tudi trenutno »nezadovoljno nebo«

11.07.2014

 

V nedeljo, 6. 7. 2014, nekaj čez 23. uro, je »zastor padel« pri letošnji »Igri z razgledom«, ki so jo uprizorili amaterski igralci KD dr. Franceta Steleta iz Tunjic: vedno izvrstna Petra Kočar - tokrat kot LENKA, Kristjan Kuhar kot njen sin URHEC, pa Marta Černevšek kot njena mama KATRA, Domen Matjaž kot MIRTOV PAVLE, Marija Šmidovnik kot njegova teta JERA, pa njena neuslišana nevesta META – Nika Železnikar, spet izvrsten Bogo Čimžar kot TOMAŽ – intrigar in krvnik, pa Sašo Mikuš kot oča GONTAR, Urša Klemenc kot njegova žena MINA, Nejc Černevšek kot pastir GAŠPER in KMETA Lado Lanišek in Matjaž Sedušak. Vsem pa je v svoji krčmi žejo gasil mladi »oča« TILEN, ki ga je uprizoril Blaž Romšak.

Kot režiser sem šele v deveti sezoni dočakal s strani vremena nemotene vse načrtovane datumsko planirane izvedbe. Vsako leto nam je eno, ali celo dve predstavi vzelo slabo vreme. Letošnja je bila spet nekoliko večji zalogaj zaradi različnih scen, za kar so morali vrli Tunjiški fantje pod klenim vodstvom Justina Klanška narediti dva odra za igro in kot vsako leto enega za gledalce.

Sceno, ki sem si jo - kot že vsa leta doslej - zamislil za letos, je mojstrsko mizarsko oblikoval Janez Leskovc, prepleskal Andrej Čimžar, dokončno pa oplemenitil Janez Golob. Kar nekaj nas je priskrbelo tudi ustrezne rekvizite, na pomoč pa so nam priskočili še naši znanci in prijatelji: Miro Kaplja, Franci Zobavnik, Nataša Petek, Janez Klemenc, Ciril Vombergar, Marija Koželj in Milka Žagar. Vsem iskrena hvala za vse zaupane predmete.

Za igralske obleke sta kot vsa leta doslej poskrbeli go. Marjanca Klobčar in predsednica društva go. Ana Stele, ki je poleg tega s pomočjo go. Marjete Humar pripravila tudi vse potrebne akte in prijave, da se je vse skupaj lahko na pobočju pod Tunjiško cerkvijo sv. Ane sploh zgodilo. Go. Ana pa skupaj s svojimi prijateljicami vedno poskrbi še za dobro malico po predstavah.

Ne smem pozabiti še na lastnika zemljišč, ki vsako leto dovolita, da se ta prireditev z razgledom zgodi: na župnika g. Razingerja in g. Jožeta Grkman, pa na dežurnega elektrikarja in fotografa Matjaža Sedušaka, niti ne na osvetljevalca Miha Urbanija; tu je »mini ekipa«, ki vsa leta skrbi za vstopnice in ob njih deli še - zdaj že mnogim znano - »tunjiško dobrodošlico« in na koncu še na redarje iz vrst PGD Tunjice pod vodstvom Cirila Rems.

Da se vsako leto še vse »dobro sliši« pa poskrbi Dream studio Krt in moja malenkost, ki ob tem doda še nekaj potrebnih milozvočnih in v koncept igre vpetih akordov glasbene podlage.

Ko me je leta 2005 go. Ana Stele povabila k sodelovanju in je bila s strani KD izražena le ena jasna, a proseča želja: »radi bi igrali ob jubileju zgraditve cerkve in če bi se izkazalo za uspešno, še naprej...« sem bil skeptičen z dveh vidikov: ne poznam igralcev in: kje je prostor za izvedbo?  Z go. Ano sva obhodila kar dobršen del tunjiške zemlje: spodaj pri sadovnjakih, zgoraj pri cerkvi, pa na parkirišču, kjer je nekoč že stal kulturni dom (!)... Tudi ideja za gradnjo spodaj pri sadovnjakih in zgoraj na parkirišču se je že pojavila (imam zrisano), a ob vedenju, da »za kulturo v Tunjicah ne bo denarja«, je bilo vse skupaj le pobožna želja. Potem sem se postavil na pot pri »tutn kamri« in dejal: »če bi tukaj v bregu igrali, spodaj pa bi se dogovorili z lastnikom za poravnavo hriba ali pa postavitev odra, potem možnost obstaja in sprejmem režisersko delo, obenem pa bom poskrbel tudi za celotno tehnično izvedbo!« In tako se je od takrat zvrstilo že devet sezon. Podobno sem se za  sam ambient odločil tudi na pobočju Malega gradu, kamor se sedaj že nekaj let vrača tako pričakovani sv. Miklavž. Izkazalo se je, da sta to še danes zaenkrat najlepša ambienta, ki ju lahko kar hitro pripravimo za uporabo (če odštejemo administrativne postopke in stroške, s katerimi se spopada go. Ana), a imata žal tudi večjo pomanjkljivost: v slabem vremenu namreč, se pod dežnikom ne da ne igrati, še manj pa »gor gledati«. Obstaja pa tudi nevarnost za potrebno in nujno tehnično opremo, ki žal ni namenjena za uporabo v mokrem.

Ob cerkvi v Tunjicah sicer obstaja še en možen prostor – desno od tega, v globeli, če jo gledamo proti zahodu: naraven amfiteater s polkrožnimi padajočimi terasami za gledalce , spodaj pa bi se moral zgraditi oder. Verjetno pa sam teren ni tako trden kot zdajšnji, pa ... To so le še večje sanje za društvo, kraj in samo naložbo. A nikoli se ne ve...

PRISRČNA HVALA TOREJ VSEM, KI SE TRUDIJO(mo), DA KULTURNO ŽIVLJENJE V KRAJU NE OPEŠA IN DA NAM KLJUB NEZAINTERESIRANOSTI ZA TOVRSTNO KULTURNO UDEJSTVOVANJE LE PRIHAJAJO NOVI, MLADI KADRI, DA IZPOLNIJO SVOJE KULTURNO POSLANSTVO!

Ker pa se apetiti po avtorstvu idej pri nekaterih že dolgo porajajo sem prepričan, da v Tunjicah še niso rekli zadnje besede, saj se nekateri hitro učijo. V danih razmerah in v času v katerem živimo pa najbolj verjamem izreku: »tiha voda bregove dere« in tako tudi sam najraje delam in se z videnim, slišanim ali občutenim promoviram.

Besedilo: gostujoči režiser Dominik Krt iz Stranj
Fotografije: Petra Kočar

 

                                                     


<< Nazaj | Novice