Mali grad

Cerkveni mešani pevski zbor France Gačnik včeraj gostoval v Rojanu

20.07.2015

 

Kot smo pred štirinajstimi dnevi že napovedali, smo tokrat »skočili« v tržaški zaliv – no, točneje v slovensko župnijo Rojan, ki spada v tržaško škofijo. Povabili so nas naši pevski prijatelji MePZ sv. Mohorja in Fortunata, ki si vsak mesec s povabilom okoliškega zbora na tak način nekoliko spočijejo svoje glasilke. Njihova dejavnost je osredotočena na nedeljske maše ob 9. uri, ki jih že vrsto let prenaša Radio Trst A. Seveda smo jim za taka povabila iz srca hvaležni, saj smo tudi sami vse do leta 2012, brez predaha in dopusta prepevali v župniji sv. Benedikta v Stranjah vse nedelje in praznike, pri pogrebih in slovesnostih, ob tem pa našli tudi čas, da smo skočili še kam v goste.

Po »velikih župnijskih preobratih, kjer so naše delo prevzele predvsem petja željne faranke in pa v vrsti čakajoči akademsko izobraženi organisti na povabilo dušnega pastirja«, smo svoje poslanstvo sklenili nadaljevati drugod – na preprost, duhovno bogat in raznolik, pa prijazen človeški način. Kamorkoli nas povabijo, se z veseljem odzovemo in doživljamo nove pohvale pa tudi vzpodbude za svoje poslanstvo. Bog daj, da nam bo glas še dolgo služil!

Tržaško škofijo so skozi stoletja vodili tudi številni škofje slovenskega rodu, a so politične razmere marsikatere napore za dobrobit slovenskih kristjanov neusmiljeno onemogočale. Nam je seveda najbolj poznan škof Lorenzo Bellomi (1977 - 1996), ki je bil snovalec novega obdobja v zgodovini tržaške škofije; tudi v večji odprtosti do sodobnih vprašanj, kar se je izkazalo zlasti v zborovanju leta 1978, ki je nosil pomembno ime: "Trst - kristjani iz oči v oči". Prav po dolgoletnem sodelovanju med župnikoma župnije Bazovica in Stranje, gospodom Marjanom Živcem in našim Francetom Gačnikom (tudi snovalcev novega obdobja cerkvene glasbe na slovenskem), je nastala tudi lepa povezava s škofom Bellomijem, ki je bil večkrat gost na slovesnostih v Stranjah in na Veliki planini, mi pa v župnijah njegove škofije v Trstu.

Še nekaj o svetih zavetnikih župnije Rojan

Sv. Mohor in Fortunat sta bila do leta 1961 glavna zavetnika ljubljanske škofije, pri nas pa jima je posvečenih kar sedem župnijskih in 21 podružničnih cerkva, pa tudi najstarejša knjižna založba nosi njuno ime (Mohorjeva družba). Zgodovinska dejstva postavljajo sv. Mohorja na ozemlje današnjega Beograda (Singidun), kjer je bil škofov lektor (nižji klerik). Pred preganjalci je leta 303 bežal v Sirmium in tam pretrpel mučeniško smrt, najverjetneje na isti dan, 23. avgusta, kot sirmijski diakon Fortunat. Kasneje, ko so njune relikvije prenesli v Oglej, se je zapis o njunem mučeništvu izgubil in nastale so legende, ki jih je v 6. stoletju zapisal Pavel Diakon. Kaj pravi? Sveti Mohor, ugledni oglejski meščan, se je leta 46 pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Marko ga je vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. V Rimu ga je sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. V osemnajstih letih, kolikor je vodil škofijo, je Oglej napredoval ne samo gospodarsko, ampak tudi versko. Desna roka pri njegovem misijonskem delu je bil diakon, sv. Fortunat. Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje Neronovega preganjanja kristjanov, umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa je cesarski namestnik Sebastes dal prijeti sv. Mohorja. Mučil ga je z bikovkami, natezalnico, železnimi ostmi in plamenicami, a mu ni mogel priti do živega. Ker se je zbal nemira, ga je dal zapreti v ozko, temno ječo. Takoj je sredi ječe zasvetila čudežna svetloba in zavel prijeten vonj, svetemu Mohorju pa so se čudežno zacelile vse rane. Poslej so se čudeži kar vrstili: najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemenitaša Gregorija ter slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, a čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso ponehali, bilo jih je vedno več. V strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, je dal namestnik Sebastes neke temne noči oba v ječi obglaviti.

Ime Mohor je nastalo iz latinskega imena Hermagoras, ki ga povezujejo z imenom boga Hermesa in z glagolom agoreuo »govorim (javno) v skupščini«. Fortunat pa izhaja iz latinskega pridevnika fortunatus »srečen, blažen; premožen, bogat«. Rodila sta se v 3. stoletju, umrla pa 23. avgusta okoli leta 305 v Singidunumu, današnjem Beogradu.

Iz legend ne izvemo o njunem poreklu nič drugega kot to, da naj bi bil sv. Mohor ugleden oglejski meščan. Sta zavetnika Ogleja, drugotna zavetnika ljubljanske nadškofije, Mohorjeve družbe v Celju, Celovcu in Gorici. Upodabljajo ju skupaj, največkrat kot priprošnjika; sv. Mohor je upodobljen kot škof v ornatu, sv. Fortunat pa kot diakon, v dalmatiki (diakonskem oblačilu). Oba držita v rokah palmovo vejico, simbol mučeništva.

Godujetana dan prenosa relikvij v Oglej, 12. julija, v Djakovu pa 23. avgusta, na dan, ko naj bi pretrpela mučeništvo.

Tudi mi se sedaj na hitro umikamo iz počitniške pripeke, da si naberemo novih moči za vaje, saj naš čaka nov pevski podvig konec oktobra v Švici. Naučiti se moramo sicer kratko, a zahtevno mašo Josepha Haydna: MISSA BREVIS SANCTI JOANNIS DE DEO, ki jo bomo izvedli skupaj s še tremi zbori iz Švicarskih župnij in godalnim orkestrom.

Hvala vam za vaš čas, ki si ga vzamete za prebiranje naših objav in če ne prej, nasvidenje spet po nastopu v Švici. Želimo vam prijetne in ne prevroče počitniške dneve!

Besedilo in fotografija: pevke in pevci CeMePZ France Gačnik


<< Nazaj | Novice