Mali grad

Cerkveni mešani pevski zbor France Gačnik je spet gostoval

29.06.2015

 

V nedeljo, 28. junija 2015, ob 12. uri je zapel pri sv. Hieronimu na Nanosu – točneje na višini 1019 m, kamor je vsem prisotnim prinesel »nekaj novega in nikoli slišanega« - tako so nam po sveti maši zagotavljali številni prisotni verni pohodniki, planinci in ostali obiskovalci.

Sama cerkev je bila zgrajena že daljnega leta 1360. Kot mnoge druge je bila tudi ta med 2. svetovno vojno onečaščena, a so jo nedavno tega kljub negodovanju nekaterih pristojnih lepo obnovili, nove slikarije pa je prispeval vsem nam znani akademski slikar Tomaž Perko.

Pravilno orientirana cerkev leži na ravnici na zahodni strani Grmade, na vzhodnem pobočju Nanosa. V tlorisu si sledijo prezbiterij, ladja, ki ima ob severni steni prizidano zakristijo, in zvonik pred desno polovico fasade.
Na začetku se cerkev omenja kot podružnica vipavske župnije. Stavba je v jedru gotska. Oskrbovali so jo duhovniki iz Podnanosa. Cerkev in oltarje je 15. 9. 1624 posvetil tržaški škof Rinaldo Scarlichi. Zvonik je bil postavljen 1776. V naslednjih stoletjih je bila večkrat popravljena, na kar opozarjajo napisi in letnice na fasadi in na zvoniku. Od šestdesetih let 20. stol. je bila v ruševinah. 1990 je bila temeljito obnovljena. Ladja je pravokotna, prezbiterij ima triosminski zaključek.
Na fasadi je kamnit baročni portal. Levo spodaj je vanj vklesana letnica 1700, na pragu pa letnica obnove 1900. Ob portalu je kamnit baročni okenski okvir, v katerega je vklesan latinski napis z letnico 1656. Na S ladijski steni je ob fasadi napis z letnico 1787.
Na južni ladijski steni sta gotski šilastoločni, lijakasto vrezani okni. Nad novejšim vhodom v zakristijo je vzidana profilirana preklada starejšega portala ali okna.
Pritličje zvonika je križno obokano. V zadnjem  nadstropju zvonika je bifora; pod piramidasto streho je speljan konzolni venec. Z izjemo zakristije je stavba obdana s kamnitim pristrešenim talnim zidcem; vogali so poudarjeni s kamnitimi šivanimi robovi. Pokrita je s skrilastimi ploščami.

Prezbiterij je banjasto obokan. Od ladje ga ločuje rustikalen kamnit šilasti slavolok s posnetimi robovi iz obdobja gotike. Ladja je pokrita z ravnim lesenim stropom.

Baročni veliki oltar sv. Hieronima stebrnega tipa iz marmorja je ohranjen v okrnjeni obliki. Oltarna podoba sv. Hieronima, ki jo je 1990 naslikal Tomaž Perko, je nadomestila prejšnjo podobo, ki jo je 1826 naslikal Anton Irtitsch. Na nekdanjih obhodnih lokih sta nekoč stala marmorna kipa sv. Antona Padovanskega in sv. Florijana. Daritveni oltar iz belega marmorja je bil postavljen ob zadnji obnovi cerkve. Kamnita baročna stranska oltarja stebrnega tipa, ki sta stala ob slavoločni steni, sta propadla. Njun ostanek je del preklade, vzidan v steno desno od slavoloka.

Pa še nekaj besed o zavetniku, ki je pravzaprav kar tesno povezan z našim narodom: Sveti Hieronim, ilirski krščanski duhovnik, rojen v letu 347, je bil je eden od štirih velikih cerkvenih učiteljev, kamor sodijo še sveti Gregor Veliki, sveti Avguštin in sveti Ambrož. Vzgojen je bil v katoliški veri. Rojen je bil v naših krajih, v bližini Ilirske Bistrice, od koder so ga starši poslali na študij v Milano in Rim, kjer je spoznaval latinske in grške klasike. V Trieru je stopil med menihe. Bivanje v Ogleju leta 370 mu je omogočilo stike s katoliško skupino v Emoni. Kmalu je odšel na obisk svetih krajev, vendar je na poti zbolel. Izpopolnjeval se je v Antiohiji, nato pa se je za nekaj let umaknil v puščavo. Leta 379 so ga posvetili v duhovnika. Obsežno jezikovno znanje in poznavanje številnih bogoslovnih dokumentov, ki jih je lahko študiral v izvirniku, mu je že za življenja prineslo posebno veljavo in čast enega najbolj izobraženih mož zahodnega sveta. Papež Damaz I. ga je povabil v Rim za tajnika in svetovalca ter mu naložil zahtevno nalogo - revizijo obstoječega prevoda evangelijev. To je začetek njegovega monumentalnega dela, prevoda Svetega pisma v latinščino, ki ga imenujemo Vulgata (ljudska). To sicer ni bil prvi tovrstni prevod, pred tem so obstajali že drugi, ki jih skupno poimenujemo Vetus Latina, vendar jih je s svojo kakovostjo postopno povsem zasenčil. Nastal pa je po hebrejskem in grškem izvirniku. Cerkev ga je razglasila za standard in ga uporabljala dolga stoletja. Leta 384 je odšel v Betlehem, kraj Jezusovega rojstva, kjer je ostal do svoje smrti.

Čeprav je slovel kot izjemen cerkveni mislec in največji teolog vseh časov, je umrl onemogel, slep in osamljen v Betlehemu, ker je v življenju in smrti želel posnemati Kristusa.

Njegove posmrtne ostanke so v 13. stoletju prepeljali v Rim in jih pokopali v cerkvi Marije Snežne.

Je zavetnik teologov, učenjakov, učiteljev, študentov, prevajalcev in raznih znanstvenih ustanov, pa tudi celotne Dalmacije in mesta Lyon. Je pa tudi priprošnjik proti očesnim boleznim.

Program, ki ga je izbral naš zborovodja Dominik Krt za nas ni bil nov, niti nepoznan, da pa je bil spremljan s harmoniko, to pa je bila novost ... » in vse odgovore mojega prepevanja je ujel...« - tako g. župnik Dominik Brus, ki je bil prijetno presenečen nad slišanim.

Takole smo se po končani maši ujeli v objektiv naše fotografke - sopevke, Mire Rifl.

Ker smo bili že blizu samega vrha Nanosa (1313m), smo se podali najprej proti stolpu, kjer že od leta 1955 domuje oddajnik, po novem pa tudi »Muzejska zbirka analogne oddajne tehnike na Nanosu«, kjer nam je g. France ob posredovanju naše članice Mije Mazovec temeljito obrazložil vse podrobnosti delovanja znamenitih aparatur in tehnike tujih, pa tudi domačih proizvajalcev.

Gostovanje smo nadaljevali v smeri proti Vipavi in se ustavili na kmetiji Abram, kjer smo občudovali 380 kg težko medvedko, potem smo onemeli v cerkvi na Vrhpoljah, kjer je p. Rupnikov nov mozaik, nato se osvežili s kepico sladoleda v Vipavi, v Podbrdu prisluhnili posnetku razlage o podružnični cerkvi sv. Kozma in Damjane za tri znamenite zlate oltarje in skočili še do župnijske cerkve sv. Vida in hiše v Podnanosu, kjer se je rodil in tudi deloval naš duhovnik in skladatelj Stanko Premrl. Spomin nanj smo počastili z Zdravljico. Spotoma smo se sprehodili še po krajih, kjer je bil posnet slovenski film Tistega lepega dne in kar naporno gostovanje zaključili v hramu s kosilom.

Ni manjkalo žlahtne kapljice, ni manjkalo petja ... »pa pridite še kdaj« ... »lahko pridete 19. julija?«

Žal, 19. julija pa smo namenjeni v Rojan, kjer bomo na povabilo tržaških Slovencev ponovno zapeli pri sveti maši, ki jo bo prenašal Radio Trst A. Pa nasvidenje do takrat!

Pevke in pevci CeMePZ France Gačnik iz Stranj


<< Nazaj | Novice