Mali grad

… Podari objem …

08.05.2012

 

Prelep dan, mi pa začnemo že navsezgodaj komplicirati in se ž... Spet drugi je popolnoma nezadovoljen s svojo »staro bajto« (no ja, saj res, da se "šenkanemu" konju ne…). Eni cele dneve samo jamrajo. Grdo gledajo. Ne pozdravijo. Stresajo slabo voljo… V glavnem jezni, če že ne na učitelja pa vsaj (čisto po slovensko), samo na svojega soseda, ki ima doma v svoji mlaki eno (pre)glasno prebivalko! Kvak.

Ja, tudi sama se kdaj pa kdaj znajdem med zgoraj naštetimi,  še posebej, ko so moji mali paglavci (pre)glasni. In po navadi še zvečer, okrog pol osmih, ko slišim klavrno vremensko napoved in plani za skrbno načrtovan naslednji dan splaaaavaaaajoooo po vodi. In ko vidim kako starši in sistem oz. sistem in starši poneumljajo otroke in iz njih delajo nove produkte naslednje »zablujene« generacije. Ni se svet in čas spremenil, spremenili smo se mi v želji po popolnih »produktih« in v pozabljanju na osnovno človeško potrebo (vsaj za moje pojme) po druženju. Med sabo za domačimi stenami, sosednjimi, čez vrt, cesto...

Pozabljamo, da čas neusmiljeno teče in vsak trenutek, ki je minil kot zgoraj omenjeni,  je izgubljen. In glavno! Kaj smo imeli mi, bližnji, znanci in mimoidoči od tega? Nič.

Sobota. Umito pomladno jutro. Ko ti že samo pogled skozi okno in misel na prijetno opravilo, pa četudi izven običajnega  delovnega časa, požene kri po žilah. Počutiš se živ. Kljub temu, da me imajo v šoli že nekateri rahlo čez les. Zakaj? Poleg vsakodnevnih ur v šoli, še dodatnih 30 dni aktivnosti. Sobote. Počitnice. Prazniki. (Zdaj si tega zagotovo ne mislite, kajne?). A vsakič, ko stopim v razred otroci že vedo, spet bo akcija. To je dovolj trden razlog, da me ne omaja nič. Edini trn v peti je čas, ki neusmiljeno drvi proti koncu šolskega leta. V moji glavi pa še toliko idej!

… topel, ljubezniv…

Današnji dan smo tokrat zastavili malce drugače… Kako?

Podali smo se pod neskončno modrino. Naproti sebi in spotoma zavili v še en kotiček velikokrat pozabljene kamniške pravljice…  Si prisluhnili. Šepetali z gozdom.  Rosa  nas je umila. Vetrič  posušil. In topli sončni žarki so napolnili sleherni kotiček naše zaprašene  »shrambe«, ki je postajala  vedno  bolj svetla in sveža. Danes smo si z otroci dovolili, da je bila glavna nežna, nepopisana  otroška duša in njeni prebivalci: palčki, vilinčki, vile, škratki, ki so doma v čarobnem otroškem svetu.

Na prekrasno zelenem hribčku nasproti cerkve se je za nas ustavil čas. Igra pomladi nas je očarala. Otroška roka je risala. Vse je bilo mirno. Spokojno. Nenavadno… za sicer poskočna mlada srčeca. Črni prstki so imeli polno dela.

Na poti nazaj, v domači kraj, so se po travnikih podili za regratovimi lučkami. Jih pihali. Sproščeno veselje. Smeh. Gozd je oživel. Našli smo že »davno«  skriti zaklad, ki so nam ga položili v travnato naročje...

Aha, sladek, odkrit zaklad.

Mmmm!  Še eno čutilo smo prebudili… tisto najbolj otroško, ko oči zažarijo in lica pordečijo, ušesa pa se kar našpičijo. In naslednji hip, že se prstki, mali (in veliki) stegnejo za užitkom.

… in tudi mi smo ga podarili nekomu izmed nas, sredi gozda, na koncu te in ostalih poti, čarobne kamniške pravljice, ki se je srečno končala v maju.

Male otroške roke so tako velike in mogočne, ko te stisnejo v tisti mehak, ljubeč objem. Privoščite si jih…

Besedilo in fotografije: Tinkara Skamen Šerkezi, OŠ Stranje


<< Nazaj | Novice