Mali grad

Proslava in počastitev krajevnega praznika KS Motnik in KS Špitalič na Slopeh

22.08.2015

 

Župan Marjan Šarec se je skupaj s podžupanom Igorjem Žavbijem dopoldan udeležil proslave in počastitve krajevnega praznika Krajevne skupnosti Motnik in Krajevne skupnosti Špitalič. Dogodku sta ob prisotnosti praporščakov prisostvovala tudi predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir in predsednik krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Motnik-Špitalič Jože Keršič skupaj z ostalimi predstavniki veteranskih organizacij Občine Kamnik in s predsednikoma obeh krajevnih skupnosti Marjanom Semprimožnikom in Markom Drolcem.

Krajanke in krajani obeh krajevnih skupnosti so danes na Slopeh obeležili krajevni praznik, s počastitvijo in polaganjem venca pa so se spomnili na 12 padlih borcev, partizanov ter mnogih drugih prebivalcev Motnika in Špitaliča, ki so bili odpeljani v internacijo med 17. in 23. avgustom 1943. Na tem območju, kjer smo se danes zbrali, se je zgodilo nekaj pomembnih dogodkov, hkrati pa je bilo to območje tudi strateško pomembno. Tukaj je namreč potekal prehod partizanov iz ene doline v drugo. 

Zbrane je ob slovesnosti nagovoril tudi župan Marjan Šarec, ki je dejal: »Spoštovane tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, spoštovani praporščaki, prisrčno pozdravljeni ob krajevnem prazniku dveh krajevnih skupnosti in spominu na težke dogodke II. svetovne vojne, ki so zaznamovali to dolino za vse večne čase. Takrat se je slovenski narod boril za svojo svobodo. Narod, ki ni nikoli napadel drugega. Nikoli hotel tujcu zlega. Nikoli ni posegel po tujih ozemljih, žal pa je svoja ozemlja vse prevečkrat izgubljal. In taki manjši kraji širom Slovenije so dali življenja mnogih za to, da je narod dosegel svobodo. Za to, da je narod dosegel samostojnost. In za to, da ta slovenski narod, ki je zrasel iz krvi, bojev, trpljenja, solza in znoja, lahko danes živi v svoji državi. Pa jo zna ceniti? Največkrat žal, lahko rečemo, ne. Največkrat države ne znajo ceniti niti tisti, ki bi jo morali najbolj ceniti, saj so njeni predstavniki. Današnji čas je čas turbulenc, je čas, ko se nahajamo na prepihu zgodovine. Ne samo tako kot danes, ko tukaj močno piha veter, ampak je tudi naša država na nekem prepihu. Po 25 letih samostojnosti zgleda, kot da ne vemo, kam se obrniti, kot da ne vemo, kaj bi radi, kaj želimo ali pa celo delamo tako, da počakamo, kaj storijo drugi, potem pa se še mi ravnamo po tem. Problemov je veliko in tisti, ki so še pred nekaj časa govorili, da ne bo potrebno nikoli več braniti svoje domovine, da je vse mirno, da zdaj, ko smo v NATU in evropski skupnosti, da je zdaj vse to za nami in bomo živeli mirno, spokojno in brez težav. A temu ni tako. Daleč od tega. Vsak dan spremljamo reke beguncev, ki se vijejo iz držav, ki so bile nekoč samostojne, nekoč celo gospodarsko cvetoče, potem pa je taisti zahod, ki je mešal štrene že pred mnogimi leti in tudi v Srebrenici, s svojo politiko povzročil ta beg. To je na nek način podobno množičnim pobojem, dogajanje pa kot iz časa vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Tudi danes je ta zahod s svojo politiko povzročil to, da so sedaj reke beguncev pred vrati zahoda in tudi Slovenije, ki je ti begunci verjetno ne bodo zaobšli. Nimajo kaj izgubiti. Odšli so od doma in vsak dan, ko jih gledamo, se lahko spomnimo, da bi bili pred 25 leti lahko tudi mi na istem, če si ne bi izborili svoje države in, če se ne bi izšlo tako, kot se je. Med II. svetovno vojno pa je bil slovenski narod pregnan in izgnan v kraje Nemčije, v Srbijo in še kam, in tam so nas ti narodi v Srbiji in na področju nekdanje Jugoslavije sprejeli odprtih rok, čeprav tudi sami niso imeli ničesar. Biti begunec je nekaj najhujšega, kar te lahko doleti. Ko nimaš svojega doma, ko ne veš kje boš spal in kaj boš pojedel, predvsem pa, ko gledamo majhne otroke, ki jočejo za svojimi mamami, ki so ostale bog ve kje. Ja tovarišice in tovariši, tudi to je plod politikov, ki sedijo po svojih salonih, odločajo o usodi sveta in jih pravzaprav ne zanima, kajti zanje je število mrtvih, ranjenih statistika. In kje smo danes na boljšem, kot smo bili leta 1941, leta 1945 in še vmes, v času Vietnamske vojne, v času Korejske vojne in drugih vojn. Nič nismo na boljšem. Lahko se nam vse skupaj ponovi. Poglejmo tudi arbitražo. Ko naši vodilni politiki molčijo takrat ko bi morali spregovoriti, ko bi morali molčati, pa govorijo na ves glas. Predvsem velikokrat neumnosti. Zato nam grozi, da bomo ta fantastičen dan, kot se je nekoč izrazil Borut Pahor, ko so nekateri ta dan videli kot slovesni vhod Jezusa v Jeruzalem, ta fantastični dan se je sedaj spremenil v kalvarijo meddržavnih odnosov, ki so spet tam, kjer so bili. Kajti ta afera, prisluškovalna, ko se nihče več ne vpraša, ali je sploh dostojno prisluškovati sosednji državi ne glede na to, da se dva pogovarjala tisto, kar se ne bi smela, in ta arbitraža bo šla počasi v "franže", kajti očitno je bila sosednja država že ves čas s figo v žepu. Strah nas je lahko, če ob obletnici Nevihte v Kninu priredijo koncert, kjer je glavni pevec pristaš ustaške ideologije. To nas lahko skrbi. Dviga se ustaštvo, dvigajo se fašizmi povsod po Evropi in tudi pri nas imajo nekateri take radikalne ideje, da ti postane slabo, postane pa te tudi strah. Kajti govoriti, da so domači izdajalci oziroma okupatorjevi pomočniki z njimi stopili skupaj  za to, da so reševali slovenski narod, je, milo rečeno, deplasirano in nima zveze s pravo zgodovino in zgodovino tistih, ki so dali svoja življenja.«

»Danes smo položili venec k spomeniku padlim in verjamem, da se oni s tem nebi strinjali. Ko nasilno tlačimo žrtve, na eni strani in na drugi, na iste plošče, kot se je to zgodilo v  Velikih Laščah in potem državna politika govori, kako bomo na ta način dosegli spravo, na ta način sprave ne bomo dosegli! Sprava se ne doseže z nasiljem. Sprava se ne doseže z vsiljevanjem. Sprava se ne doseže z nepriznavanjem sodelovanja z okupatorjem in s tem, da to pač ni bilo prav. Nasprotniki narodnoosvobodilnega boja vedo povedati, kako so se izvajali povojni poboji in, kaj je delala partijska oblast po vojni. Ja, vse to je delala in to ni bilo prav. Ampak mi danes tukaj ne slavimo povojnega dogajanje. Mi danes tukaj slavimo medvojno dogajanje. Slavimo tiste, ki so šli, tako kot danes sirski, afganistanski in drugi begunci, ko niso imeli kaj izgubiti. Šli so! In tudi partizani, tisti iskreni partizani, so šli kot begunci iz svojih domov, vzeli orožje in se borili, ne glede na izid vojne. In to slavimo danes! In to slavimo na vseh proslavah, kjer se slavi narodnoosvobodilni boj. To, da po vojni ni bilo vse prav, pa smo že tisočkrat priznali, tisočkrat slišali in se tudi tisočkrat strinjali. Ne da venomer pogrevamo češ, partijska oblast je delala to, partijska oblast je delala ono. Ja veliko je bilo napak, ampak veliko je bilo tudi slavnih dogodkov in naša domovina se je prav po letu 1945 izvila iz fevdalizma, revščine, nepismenosti in narodi so postali svobodni in zavedni ter ponosni, da so, kar so. In to je tisto, kar je bistveno! Tega nam, tovarišice in tovariši, danes manjka. Te zavesti! Če nam bo te zavesti manjkalo, potem se ne bomo znali upreti fašizmu, ustaštvu, četništvu in vsem pojavnim oblikama nasilja, ki se danes dvigajo po vsej Evropi. Recimo jim ne, dokler je čas, kajti zlo lahko vedno zmaga takrat, ko tisti, ki so pošteni, hrabri in plemeniti ne storijo ničesar, ko molčijo takrat, ko bi morali govoriti, in govorijo takrat, ko bi morali molčati. Iskrene čestitke ob krajevnem prazniku obeh krajevnih skupnosti. Smrt fašizmu!«

Za kulturni program, ki ga je povezovala Majda Zupančič, so z recitacijo poskrbele Vesna Drolc, Jerneja Slapnik in Marija Mošnik, s pesmijo pa Ljudske pevke Lipa.

Dogodek smo zaključili s prijetnim druženjem, predvsem pa z mislijo, da so padli borci premagovali nepredstavljivo težke in dolge pohode, mraz in lakoto in dali svoja življenja za velik cilj-za svobodo domovine.


<< Nazaj | Novice